Zrna norosti 25
Ves ta džumbus je predsednika najprej zmedel, nato pa je izpod površja običajno umirjenega medijskega govorca začela pronicati nekontrolirana jeza. Skušal je zanikati, prekričati in izničiti vse, kar je nasprotnik našteval, vendar tokrat Jure predsednika ni pustil do besede in je s prodornim pogledom nadaljeval svojo obtožnico. Za zaključek je predsedniku navrgel v obraz še dejstvo, da ima posnetek telefonskega pogovora z varnostno-obveščelanim komitejem, kjer se razločno sliši kako Dobrun poizveduje o podrobnostih uspešnega atentata na Ernesa Gebaro.
Že dejstvo, da zaposleni snemajo in prisluškujejo tudi njegovim pogovorom, je Dobruna povsem iztirilo. Da pa se mu en takle nedorasel paglavec nespoštljivo posmehuje pred vso Kadmanijo … zajel, ga je grozoviti bes. In takrat se je zgodilo osupljivo, nepredvideno – predsednik vlade je nekontrolirano vzrojil:
“Seveda je bil odstranjen!!! V dobro vseh državljanov smo ga odstranili!!! Ta vaš zanikrni Ernes je bil ena smrdljiva gnida! Škodljivec, ki je z vsemi sredstvi razžiral to, kar smo s trudom prigarali ob osamosvojitvi države. Šlo je za višje dobro, za odgovorno ravnanje do naše države! Odgovornost! Razumeš, ti teslo razvajeno?! ODGOVORNOST! Beseda, ki je tvoja postopaška generacija ne pozna, ker vam je bilo vedno vse pripeto k riti! Kaj je? Kaj me vsi tako gledate?”
Studio je utihnil. Predsednik je pogledal v oči sivega volčjaka in opazil, da mu po obrazu polzi hladna senca groze. Zadnje, kar je posnela kamera je bil Juretov odločen obraz in besede: “Kadmanke, Kadmanci. Pridružite se nam v petek opoldne na Trgu federacije v Tebaji, da s protestom naredimo konec vladnemu kriminalu Antona …”
Tema na ekranu.
KRATEK STIK
“Halo? Jure, si ti? Halo? Nič ne slišim!”
“Halo? Marina? … Zdaj se pa slišiva, kajne?”
“Ja, zdaj je v redu. Kaj je bilo to?”
“Tiskarski stroj. Tebajo bomo zasuli z letaki, ampak pusti to. Kako je z vama? Sta prispeli?”
“Sva. Nona te pozdravlja. Prosi, da paziš nase. Gledala je poročila in zdaj jo skrbi.”
“Oh, Marina. Bolje, da ne gledata poročil. Ali pa, da vsaj ne verjameta vsega, kar vidita. Verjemi, vse je v redu. Važno, da sta srečno prispeli.”
“Ja, tu so vsi prijazni z nama. Dali so nama apartma. Pa sonce je in toplo. Zelo te pogrešam, Jure.”
“Tudi jaz bi raje bil s tabo kot tu, ampak … saj veš. Sedaj ne gre več le zame. Pomagati moram svojemu narodu. Marina, žal moram prekiniti … Hvala, ker skrbiš za nono … žal moram iti …”
“Ne, čakaj Jure! Nekaj pomembnega …”
“…”
BALET ZA REVOLUCIJO
Spet vidim ga,
mestnega boga.
Vpije: Revolucija!
Revolucija je ogenj. Začne se v plamenčku male zatirane misli, ki lahko zapeče tudi le eno samo na videz nepomembno osebo. Ob pravem času in v pravih razmerah se ognjena misel razširi v krog gorečih privržencev. Ognjevite ideje pridobivajo na moči in žar usklajenih želja si podredi tudi najtrše jeklo nasprotnika.
Običajno je nemogoče najti dva zemljana, ki bi se povsem strinjala o isti zadevi. A dvoje nas gotovo združi: skupna nesreča in skupni sovražnik. Ko zatirani narod spregleda, da nam je bilo podtaknjene preveč nesreče, država postane sovražnik.
Naša moč so zastave v vetru.
Čas je za protest.
Čas za revolucijo.
Simon Burbon – Maca
(Zapis iz zaporniškega dnevnika. Tebaja, 1993)