Zrna norosti 18

IZVOR: VOLK

To je torej tale skrivnostna zaprisega. Zveni precej nacistično za organizacijo, ki se je borila proti Hitlerju. Majka jim … če jih izdam, mi bodo razkosali telo in me zažgali. To je pa treba zapit!

“Katarina?! Prinesi mi, en kozarček beherovke, prosim. V hladilniku je, ja.”

He, he … Ein volk in ein fürer Dobrun, s katerim naj bi se jaz zvečer pobratil.

Tako mistično zveni ta iniciacija, na koncu koncev pa so le ena navadna neizobražena morilska banda. Vključno s predsednikom, ki nima končane niti srednje kovinarske šole.

No, pa saj ne, da je ravno Dobrun izumil tega vsemogočnega VOLK-a. Govori se, da naj bi jih postavil pokonci sam presvetli Napoleon, ob pomoči tistih, ki so se v času stare Avstrije uprli Prostozidarstvu in tajni organizaciji Črno srce. Takrat so ti volkovi uporabljali neko drugo ime, vsa ostala mineštra pa naj bi bila iz povsem istih usmrajenih gradnikov. Kdo bi vedel. O vsem skupaj vendarle ni kaj veliko zapisanega, seveda. Zadeva je tako meglena, da še najvišji člani varuhov naj ne bi poznali pravega namena celotne svetovne organizacije. Ta se razkrije šele na najvišji stopnji, med temile … velikimi vrhovnimi varuhi držav.

Pf, kakšne otročje fore. Pa kljub temu je na njihovem seznamu cela gomila svetovnih živin … še bivši predsednik Maršal se je medil med varuhi. V skrivni red pa ga je uvedel nihče drugi, kot angleški ministrski predsednik sir Winston Churchill. Jao meni, kakšna grupa elitnih usrancev! Pa na francoskem dvoru je baje gomazelo od vseh teh sluzastih zaščitnikov tirana, celo med najvišjimi svetovalci jih je nekaj najti. Danes pa: uradniki, sodniki, tožilci, direktorji pa seveda novinarji in še vse drugo tretjerazredno sranje, ki naj bi mu jaz kot vajenec služil; poslušno, brez pravic in brez ugovorov. Ha! Kar naj sanjajo.

Saj ne rečem, na površni pogled so zadevo zapeljali precej plemenito: red, sloga, moč! Mislim, vrline, da jih moraš spoštovati v dno jebene duše, pa naj bo človeška ali volčja. AMPAK! V omotu volka zmeraj pride zraven še strah, hladna premišljenost, družno mesarjenje pa tiste nenehne preteče oči na temnem ozadju političnih gozdov.

Pravo mitološko bitje so si ustvarili ti totalitarni šamani, no. Glej tukaj … črnemu volku so zrasla orlova krila. Kaj naj to pomeni?! Da nas spremljajo tudi z višin ti duhovi smrti, ali kaj?! Da jim …

“O, Katarina. Zlata si, hvala, hvala. Še nekaj te prosim … čez nekaj minut se bo oglasila pri meni gospa Burbon. Kar tukaj v pisarni jo čakam. Pospremi jo, prosim. Tako, tako … res najlepša hvala.”

Evo, na zdravje meni in naj crkne ta potuhnjena mrcina še danes!

Celo zarotitveno mašo so spisale te črne mrhovine. In to otročjo zaobljubo furajo že 200 let, kaj?! Govori se, da naj bi bila glavna loža nekakšen izvržek vojaških pripadnikov nekdanje tebajska prostozidarske lože. Seveda, kdo drug pa dela red na tem svetu kot pa vojska.

Preklete bele sence pasje … še napisali so, da so njihovi usrani uhlji prilepljeni na vse živo. No, saj nismo idioti. Vemo, da imajo svoje ščurke prav po vseh upravah, še v spovednicah in vem tudi za tistega v tej telefonski slušalki, pa …

»Ja? Kar naprej.«

OSTRUŽKI SISTEMA

“Lahko se usedete tukaj, gospa Burbon. Vam prinesemo kaj za popit, kozarec vode mogoče? Ne? Boste beherovko? Prav.

Torej …

Dobro je, da ste se oglasili pri meni in da niste tega pisma nesli drugim medijem. To, torej, res cenim in seveda razumem vašo jezo. Seveda vem, da vaš mož ni preprodajalec drog ali celo švercar, kot so se tisti časniki razpisali v zadnjih dneh. Da, tudi naša televizija je o tem poročala, ampak … morate razumeti širšo sliko. Pa saj zato sem vas tudi poklical, ko mi je odvetnik Bohinc povedal, da vam je dal Macino pismo. Da, da … odvetnik bi moral molčati in … glejte, kot rečeno, je zbrka večja, kot si mislite in to, kar piše Maca v pismu, torej o umoru Ernesa Gebare in o VOLK-u … no, del resnice je zamolčal zato, da bi zaščitil nas.

Maca nas je … takoj po tistem pogovoru, ki ga je slišal v gostilni, nas je poklical. Ja, poskušali smo preprečiti atentat; naša snemalna ekipa je šla v Aheron s tem namenom … žal smo prepozno spoznali, da imamo še ena volčja ušesa v uredništvu, za katera doslej nismo vedeli in policija je nekje na cesti pridržala našo ekipo. Izpustili so jih naslednji dan. VOLK je želel le preprečiti, da bi se shod snemal. Hvala bogu niso posumili, zakaj sem jih poslal na kraj zločina, sicer bi bila naša organizacija razkrinkana. Ja, organizacija …

Vem, da ste trenutno izžeti od situacije, gospa Burbon, ampak … ali res ne boste nič pili? Prav. Niti kaj močnega? Dobro, ne bom vas silil.

Glejte, situacija je taka … zaupam vam, da vse, kar vam povem ne bo zapustilo te pisarne. Morate razumeti, da bi s tem ogrozili ne samo nas, pač pa tudi vašega moža, sebe in vašega otroka. Se razumeva? Dobro, dobro.

Veste, tako je … doslej sem se držal stran od roba strpnosti naše politike. Tako sem tudi vsa ta leta ostal glavni urednik, ampak … prav danes, pravzaprav čez manj kot pol ure, pa bo naš politični vrh zadel … pa naj se izrazim v njihovem jeziku … zadel jih bo tako hud medijski desant, da si ne bodo opomogli. Zanetili bomo nepovratni ogenj revolucije, ki bo enkrat za vselej opravila s temi … s temi črnosrčniki.

V večernih poročilih bo namreč danes objavljen intervju z vašim možem, ki smo ga posneli v tistem volčjem zaporu. Zadeva je udarna in zdelo se bo, da sem se, kot urednik zagnal čez rob kariernega prepada, a … Vedeti morate, da smo ta prispevek skupaj z Maco že zelo dolgo pripravljali in potrebnih je bilo precej zvijač, da smo lahko brez nadzora posneli material, ki bo danes pretresel državo. Po objavi ne bo nič več tako, kot je bilo. Že vidim, kako bodo volčjaki udrli v redakcijo in vsi pravoverni Dobrunovci v uredništvu si bodo mislili: ‘Zdaj boš dobil svoje’. Ne moreš namreč nekaznovano udreti v svetišče političnega Olimpa in golih rok kastrirati boga Dobruna. Ja, tako bo, boste videla. Tako razmišljajo mnogi novinarski kolegi, ki špicljajo za VOLK, ampak …

Majko mila, kaj vam sploh lahko povem?! Najbolje, da vse. Drugače, ne boste razumeli nič.

Nekaj moram spiti, samo malo počakajte. Tako sem živčen … aha tale gumb je pravi … Em, Katarina?! Prinesite nama, prosim, dva kozarčka beherovke.  

Torej. Glejte, dejstvo je, da sem nekoč tudi sam s kitaro, kako bi rekel, stružil odre subkulturnih klubov. Vem, da poznate to sceno. Mogoče se me spomnite – skupina Marginalija. Mogoče, ja? Ne? Imeli smo zelene erokeze, poznali so nas po skladbi Yufka v tubi. Ne? Kakorkoli, nič hudega, če se ne spomnite. Nismo bili kdo ve kako dobri in obstajali smo le tri mesece. Pravzaprav nas sploh ni gnala želja po ustvarjanju. Naša zagretost je bilo vprašanje, kako se znebiti gnijoče vladne čofte. No, na koncu se je sistem navidezno sam sesul vase. A že takoj po osamosvojitvi Kadmanije od Harmenije sem z razočaranjem spoznal, da so k vladnemu koritu prišle zgolj nove svinje. Nas, male ljudi, pa novi vladarji še naprej mešajo v istem kriminalnem zosu kot dotlej.

Ampak, če se vrneva v čas prejšnje države … torej, že v času Harmenije sem se skrivaj pridružil protidržavnemu komplotu. He, he. To so bili nori časi! Ob litrcah šprica smo neuspešno spreminjali svet. Vse skupaj je bilo dokaj nedolžno, a VOLK-u ni bilo všeč, če je kdorkoli rovaril po sistemu in zato smo prekleto dobro skrbeli, da so taki shodi ostali prikriti lokalnim vohljačem. Ampak saj veste, kako se človek vsega naveliča, če ne vidi nekega haska oziroma učinka, če me razumete. In tako sem se v neki fazi odločil, da je dovolj marginalnega bluzenja in zaključil sem faks iz novinarstva. Izpite sem imel opravljene, le diplomo sem moral še spacati; takrat so ravno spreminjali učni program, pa se mi je mudilo. Triindvajset nas je diplomiralo; dvaindvajset jih je že imelo zagotovljene službe, oziroma so jo dobili takoj po diplomi, meni pa so bila zaprta tako rekoč vsa vrata. Nisem bil v tisti črni stranki, med študijem se nisem družil s pravimi ljudmi, gospodarstvo pa je že vztrajno trhlelo. Bila je kriza, nezaposlenost in evo … zame ni bilo novinarskega stolčka.

Pa sem se vseeno znašel. Starše sem prepričal, da so vzeli kredit in postavil sem na noge, recimo temu, manjšo lokalno televizijo, ki je takrat ustvarjala predvsem zabavne oddaje. Mogoče se je spomnite. Imela je dokaj smešno ime – Jaka TV. Poznate? O, lepo, lepo.

Glejte, nismo imeli velikega dosega, a imeli smo kar spodobna večerna poročila o dogajanju v našem glavnem mestu, torej tukaj v Tebaji. Na koncu sem celo zaposlili dve dekleti v redakciji in prav zato sem se vse pogosteje spraševal, koliko časa sploh lahko še takole finančno kruncamo skozi vsesplošno krizo. Sponzorjev pač ni bilo in životariti nam je uspelo predvsem zaradi prostovoljnega dela študentov novinarstva. Aja, pa s pomočjo tistih štirih usekancev z dramske fakultete, ki so prav tako brezplačno ustvarjali kar precej všečne oddaje. Se jih spomnite, kajne? Heh, norci.

No, kakorkoli … naši televiziji je grozil bankrot in k sreči so praktično v zadnjem trenutku naš potencial prepoznali lastniki večje ameriške TV mreže. Rekli so, da se želijo z odkupi manjših TV postaj širiti skozi države vzhodnega bloka. Tudi prav. Mislim, tudi tukaj je bila v ozadju politika, a bili smo toliko na psu, da me res ni brigalo več. Ponudili so mi odkup podjetja, obljubili konkretno denarno injekcijo in to je vse, kar se mi je zdelo, da moram vedeti. Podpisal sem z Američani in si izboril mesto glavnega urednika informativnega programa za naslednjih 7 let. Za direktorja podjetja so nastavili svojega človeka. Dobro se razumem z njim in je … počakajte malo.