Zrna norosti 13

SREČANJA

Jasnina nabrušenega rezila je z okenske police povabila starko na odrešujočo pot večnega miru. Z dlanjo je tesno objela težo kuhinjskega noža in vsa izpraznjena od črne mačje odsotnosti je stopala proti beli kopalnici. Želela si je dostojnega konca, želela je imeti glavno besedo v zadnjem izdihu. Izvirala je iz ponosne plemiške rodbine in zato je tudi od smrti zahtevala pristojno spoštovanje. Stoletja je njen rod svetoval cesarjem in drugim vladarjem, odločali so o usodi držav, mest in ljudi. Zdaj pa jo želi starost v osami vlažnega gradu nedostojno mrcvariti do zadnjega kosa mesa. Postopno razjedanje do končnega razkroja, še preden jo sploh položijo v črvivo zemljo. Ne bo dovolila. Prehitela bo plan boginje Morane, izsilila njeno božansko moč odločanja o smrti, odprla bo žile, razočarala brezbrižne, naj jo najdejo v slavi, prepojeno z blagorodjem modre krvi. To je njena prirojena pravica.

Svilena spalna srajca je brezčutno zamenjala odsluženo dnevno obleko, na spodnjem hodniku je donelo zamolklo brnenje črnega telefona, v beli kadi je kadeča se voda postiljala poslednjo kopel, črni telefon se je polagoma prelil v pristranski odmev, kad še ni bila polna, ko se je spalna srajca nežno spuščala v toplo globino, voda je tekla, telefon je utihnil, ponovno je zaropotal, otopelost je pridobivala na smislu, v steklenih očeh se je vrtelo življenje prepito s samoto, z dvorišča se je dvigal pritajeni krik, verjetno spet mačja zalega, desna roka je prevzela nož na robu banje, skelečina je zapekla v levem zapestju, v vodo je udarila rdeča vijuga, spodaj nekje ob vhodnih vratih je zamolklo počilo, obred v banji je terjal vrhunec, leva roka je rezala ožilje drugega zapestja, tokrat globlje, da je bolečina skrivila obraz, voda je šumastila v peni, kad je zalival razredčeni škrlat, zgrbano obličje se je prepustilo donenju usode, stopnice so odmevale v topih korakih, veke so zapirale solzno meglino, še enkrat so počila vrata, silovito so treščila v ploščice, na pragu pa je stal pokojni mož. Ves mlad. Odločen. Kraljevski. “Štefan!” in veke so znova pokrile oči. “Prišel si.” je krhko zaječala v tresljaju izginevanja, ko je svoje telo predajala v večni spokoj.

Vzel jo je v silno naročje, jo nežno položil na posteljo, iz omare potegnil svežo rjuho in obvezal odprta zapestja. Mir je zaobjel njeno slabotno telo. “Samo, da si tu. Samo, da si.” Ob srečanju z umrlim je vase vdahnila spanec vsemirja.

Zatem vse okrog ena sama obširna belina, klavir Lisztovih Sanj o ljubezni, sprehod v presvetljeno promenado, mlada dekleta v belih oblekah, nežne bombažne čipke, lesket zlatih trakov na širokih sladkornih klobukih, rahlo sneženje gosjega puha, poznani prijazni obrazi v soju kristalnih žarkov, diamantna pot do belih stopnic, na vrhu fontana s krilatim kipom boga Hipnosa v svetlem marmorju in žuboreča spremljava srebrne vode.

Izza vodnjaka vstopi ponosna postava z obsijano uniformo. Dih zastane, srce požene radosten utrip, misli divjajo v nebeški vedrini. “O, moj Štefan!” Povleče ju v tesen objem, ki naj bi trajal večno. Dokončna milina vseobsežja.

Vendar v daljavi zadoni apokalipsa zvonov, Lisztov orkester zdaj udari Dantejevo simfonijo, prostor se upogne pod težo druge skrajnosti, nenaden vročinski udar topi voščene nasmehe angelskih podob, zapestja ji ovije gosta masa žgočega voska, razkrečijo se tla pod promenado, v globini ječijo žareče skale in grozeča razbrzdana prikazen  plapola z jekleno zastavo v razbeljenih valovih. Še enkrat se oglasijo huronski zvonovi, vse bolj znana je njihova melodija, zaboli jo v zapestju, sunkovito vdahne in odprejo se ji oči.

Sanje. Le sanje so bile.

V tem grobem prebujenju je uzrla nežne intarzije v stropu svoje spalnice, zunaj je zvonil sveti večer, poleg nje pa je sijal obraz ljubljenega vnuka.

“Jurče moje.” je utrujeno izdahnila.

“Nona, si v redu?”

“Sanjala sem, da sem spet mlada. Pa Štefan je bil z mano in …” vzdihnila je s težo živega sna. “Tako si mu podoben. Tudi on je imel tako močne vranje lase in tako ponosna široka ramena kot ti.” Globoko je še enkrat zavzdihnila in z zlomljenim glasom dodala: “Kako zelo ga pogrešam.”

“Nona, prosim. Počivati moraš.” Pridržal ji je dlan na čelu. “Vročino imaš.” Nekoliko pomirjen ji je natočil vodo v porcelan, izpila je tri požirke in trdno zaspala.

Jure se je zamišljen odpravil k izpiranju okrvavljene kadi. Še vedno pretresen, je le s težavo dojemal, kaj se je zgodilo. Nona Neža ni bila nikoli črnomisleča. To, da jo je v zadnjem trenutku potegnil iz samomorilnega obreda, ni imelo nobenega smisla.

Na beli polički poleg umivalnika je ležala odprta škatlica večbarvnega nabora dnevnih zdravil. Med prste je vzel drobno, dobro poznano rjavo tabletko.

“Zrno norosti.”