Zrna norosti 47
EPILOG
V hladnem jutru po drugem Zboru za pankracijo se je do odra utrujeno primajal kantavtor Andi Sedmina. V zanosu časa je preko noči spisal novo skladbo in nameraval jo je odpičiti spečemu ljudstvu.
Bila je šesta ura prezgodnjega jutra, ko je s svojo obrukano kitaro stopil na oder, se odkrhnil v mikrofon in izžetim telesom na ploščadi divje odbrenkal duhovno plehko budnico:
Dobro jutro vlada!
Vse, kar nam pripada danes vzamemo nazaj. Nazaj!
Dobro jutro narod!
Nismo hlapčev zarod! Grofom celjskim smo v ponos. V ponos!
Vlada pada! Pada sprijena parada!
Vlada pada! Dviga nova se zastava.
Dobro jutro vlada!
Danes ni urada, da bi smešil naš razum. Razum!
Dobro jutro narod!
Nisi hlapčev zarod! Sin Tolminskih puntarjev! Puntar si!
Vlada pada! Pada sprijena parada!
Vlada pada! Dviga naša se zastava.
Dokler slišiš zastave v vetru, ne bo miru.
Dokler vidiš zastave v vetru, ne bo miru.
Ne bo miru,
ne bo miru,
ne bo miru,
ne bo miru.
Del streznjene množice je po uporniškem počelu začel rojevati idejo, da bi morali čim prej napasti vladne prisklednike, ki so še vedno taborili v parlamentu. Vojska in policija sta se po nočni spreobrnitvi prepričala, da so jih doslej zavajali krvoželjni vladarji. Vsi so se ogrevali za vdor v hram demokracije, nakurjeni z ideja pankracije, da so odslej vladarji sami sebi. Bili so po božje nepremagljiv, ko so se opasali z jezo za prevzem kraljevine.
—
Vse zgodbe so resničen plod domišljije.
Osebe so izmišljene, dogodki pa se nikoli niso zgodili.
Vsaka podobnost z realnostjo je zgolj naključna.