Zeleno mesto

Zbudim se iz nemirnega, iz razcepljenih sanj obogatenega, spanca in za trenutek prestrašeno pogledam okrog sebe. Še vedno na avtobusu, pomislim in se nelagodno popravim na sicer udobnem sedežu. Tako tiho je. Pogledam skozi okno, ki je držalo hladen zrak na zunanjosti in preračunavam, koliko časa imam še. Prepoznam zaspane ulice in hiše ter bencinsko postajo. Vrhnika. Torej bom kmalu. Zazrem se globoko vase in se vprašam, kaj počnem. Kaj delam tukaj? Zakaj jaz? Lahko bi ostal doma in … Ampak ne, ne in ne. Za višje dobro … Tega ne delam zase. Za prestolnico, za Slovenijo gre.  Dvom in strah me vsakodnevno razjedata, in bolj kot se je približeval današnji dan, slabše sem spal. Recimo, včeraj sploh nisem zatisnil očesa. Utrujenost znova prikliče veke v tesen objem in znova me omami sen, v katerem se mešata groza in upanje, strah in odločnost, gnoj in cvetje.

Zvonec, ki naznanja končno postajo vožnje, me zopet prebudi. Glavna avtobusna postaja Ljubljane  je zavita v gosto meglo in kapljice rose se oblikujejo na mojih licih in bradi, ko stopim iz avtobusa v hladno jesensko dopoldne. Ozrem se in se pri sebi nasmehnem: zahvaljujoč slabi vidljivosti  mi je vsaj en pogled prihranjen. Stopim in takoj mi nosno votlino napolni smrad, smrad, za katerega predvidevam, da je z vsakim dnem večji. Ne, ne, to se mora končati, si rečem, ko se ozrem za parom ovc, ki počasi stopata po pločniku mimo mene. Kako smo prišli sem? Kako so to dosegli …?

Pri zeleni na semaforju stečem čez cesto umikajoč se kravi in podzavestno upočasnim korak pri nekoč cvetoči poslovalnici kebaba. Mreže in lesene deske, ki omejujejo vstop, so podlaga za razobešeno zastavo, bele črke V na modri in zeleni podlagi. Nič posebnega na prvi pogled, a simbol, ki je razparal duše stotisočem prebivalcem tega prelepega mesta lahko danes prepozna vsak.

Kot da bi nekdo s pokvarjenim smislom za humor skrbel za vreme, se čez nekaj sekund megla dovolj razkadi, da lahko vidim dejansko stanje. Živali, ki se prosto sprehajajo po mestu, živali, ki ne sodijo na ulice, so pomešane med bledimi ljudmi, ki hitijo po svojih opravkih, in se trudijo po svojih najboljših močeh izogibati iztrebkom na tleh. V očeh jim vidim, da njih duše hlepijo po spremembah, kričijo po novih možnostih, po odrešitvi tega zdravega pekla.

Ne obiram se in pohitim proti Čopovi, kar najbolj neopazno, premikajoč se v gneči in umikajoč se posameznikom. Do Tromostovja gre v redu, po svojih najboljših močeh se prepričam, da mi nihče ni sledil: skriti vohuni nove Živilske policije so bili namreč neopazno pomešani med navadno rajo, ki je s svojo anemičnostjo zapolnjevala ulice nekoč tako lepega mesta. Zavijem na Čopovo, kjer me znova z vseh strani pozdravljajo zeleno-modro-bele zastave, z očitno poudarjeno črko V. Celotno mesto je postalo tako okrašeno, na ulicah ni več prostora za veselje in smeh, za vonj pečenih dobrot in glasnega kričanja, le zastave Veganske stranke Slovenije, ki je prevzela vodenje ter reformacijo mesta v veganom prijazen kraj. Živali so naši prijatelji, sodijo med nas, ne na pašnike. Pa kaj še, vi solatasti represorji.

S kotičkom očesa ju vidim, dvojica v prepoznavnih uniformah: dvomov ni, velika večina ljudi se ju izogiba.

“Lep dan, gospod,” me pozdravi višji.

“Dober dan,” odgovorim mirno, čeprav mi srce nori. Sem bil nepreviden?

“Naključna kontrola, le kapljico krvi iz vašega prsta, gospod,” nadaljuje.

Mesec nazaj … sam bi jih položil, oba, preklji veganski. Prekleto, bil sem močan. A revolucija zahteva žrtve, in tako sem se moral postiti, da nisem bil rizičen člen v mestu, kjer ne sme noben več jesti mesa. Ker je pridelava mesa najslabša industrija z okoljskega vidika, baje.

Pomolim prst; kontrola poteka po planu in pustita me, da nadaljujem svojo pot. Hitim, da se čimprej odlepim iz njunega vidnega polja. Le nekaj korakov naprej vidim nov spomenik junakov mesnega časa, prodajalnica, ki je včasih prodajala odlične pleskavice in čevapčiče je le tiho stala tam, uničena ter prebarvana s spreji v barvah krasnega novega sveta.

V mislih žalujem, a potrudim se, da ne prikažem svojih čustev. Le nepotrebno pozornost bi si nakopal na svoj hrbet, in ena kontrola Živilske policije je bila dovolj. Pri edinem lokalu na Čopovi ulici se ustavim: nevsiljivo se približam možu na vratih. “Letos bo novo leto na petek,” šepnem in komaj opazno mi prikima ter se le za malenkost odmakne, dovolj da mi omogoči prost vstop.

Nemirno se naslonim na šank in med čakanjem pogledam po ostalih gostih: nihče mi ni bil poznan, zato ostanem napet ter pripravljen na najhujše. Debelušen točaj pristopi k meni ter me prijazno vpraša, kaj bom.

“Zmajevo kavo pa ključ od stranišča, prosim.” Zopet prejmem komaj opazen prikim. Minuto čakanja porabim za umiritev in kmalu strmim v vročo črnino poživila. Pogledam skozi okno, ista člana Živilske policije hodita sedaj proti Mani. Ne ozreta se skozi okno, kar štejem kot dober znak. Nagnem skodelico, počasi in previdno: ko se kava dotakne mojih ustnic začutim kovino, ključ predan meni na najbolj neopazen način v dani situaciji. Z sunkovitim, dobro naučenim in odmerjenim gibom, ga premaknem v usta in skrijem pod jezik, plačam ter stopim proti vratom stranišča. Končno sam, v zadnjem separeju, na vratih katerega že nekaj mesecev visi napis V OKVARI, poiščem skrito ključavnico ter odprem duri, popolno kamuflirane med keramičnimi ploščicami. Hladen zrak podzemlja butne vame, a nekje daleč vidim medlo luč, kot svetilnik upanja v temni noči. Zaprem vrata in oblije me nepredirna tema, orientiram se lahko le po blagem oranžnem sijaju prej menoj. Pogumno krenem, to pot sem prehodil že dovoljkrat, da se ne bojim, da vem, kaj me čaka na koncu.

Ko končno stopim v svetlobo LED svetilk, nekje pod eno izmed bolj prometnih ulic Ljubljane, se razgledam. Pri mizi osem stolov, a le še dva prazna.

“Gregorja so dobili, je v detoksikaciji,” reče nekdo, po glasu prepoznam Zdravka.

“Torej lahko začnemo,” žalostno pripomnim in odmislim grozote, ki jih bo moral doživeti Gregor v prisilni veganski dieti.

Zdravko, vodja podzemnega gibanja za pravice mesojedcev, kot se naša mala klika imenuje, vstane in spregovori.

“Vsi veste, zakaj smo tu. Na lokalnih volitvah moramo poskrbeti, da bo izvoljen nekdo, ki ni vegan.”

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Prijava na E-novice

Arhiv