Zavod brez meja

V ne povsem neugledni mestni četrti, na obzidanem kvadratu zemlje, se kruši omet zgradbi s prav tako okrušenimi stanovalci. Okrušeni, skrušeni, pobrušeni – samo igra besed. Če si si jo ogledal z dronom … zapor okvarjenih duš, ki so minevale čas v nezavedanju sebe in okolja, ki jih je zapahnilo pred polnim življenjem. Pod pretvezo začasnega odpočitka, je zanesljivo zategoval pasove prisilnih jopičev pozabe svojcev in dobrih ljudi, ki se niso več trudili okrog vprašljivih metod strokovnega osebja te prav posebne ustanove. Eksperimenti v Zavodu brez meja so bili v omiljeni različici predstavljeni javnost kot avantgarda zdravljenja različnih vrst duševnih motenj, delovne izgorelosti in ostalih stanj, ki niso bila po merilih zgornjega doma sodobnega sveta. Kdo ta aparat financira, in zakaj, ni jasno in tudi ne pomembno, saj se je zanimanje za zavod izgubljalo v aferah drugih socialnih dogodkov. Dostavna vozila redno dovažajo vse potrebno, blago vozniki odlagajo v bokse s senzorji za odpiranje in zapiranje vrat; dobavnic ne podpiše nihče. Kljub temu nobenemu ne pride na misel, da bi iz radovednosti odprl kakšen paket ali pa celo kaj izmaknil. Oznake na škatlah so opozarjale, njihove nenapisane delovne pogodbe pa tudi. Plačilo je dobro – zato k vragu s to smrdečo robo, naj jo gospoda imajo. Tako se življenje v zavodu brez posebnega vznemirjenja pretaka v smrt. In ko se nivo življenjske tekočine nevarno zniža, pride izredna dostava biološkega materiala.

»Kaos,« grmi iz ust glavnega zdravnika,« je vaš nasprotnik in naš prijatelj. “Zato uvajamo nadzor in drugačne metode zdravljenja.« Novo nastavljeno osebje zmedeno zaploska. Kdo so vaši in kdo naši? Toda besede zvenijo všečno in odločno. »Odpravljamo predpasnike, sladkorno dieto, dodajamo pa …« Aplavz je tokrat manj obotavljiv, začinjen s posameznimi žvižgi. »Zatorej, kolegi,« nadaljuje glavni zdravnik in z lahnimi zamahi rok miri navdušenje nove ere, »sestavil sem ekipe. Seznam visi na oglasni deski. Oglejte si svoje zadolžitve in tisti, ki ste dodeljeni specialcem – pozor na najtežje bolnike …,« stavka ne dokonča. Medicinske sestre, oddelčni zdravniki, (celo pomivalci), se zdrenjajo pred izveske in iščejo svoja imena.

Zanimivo, kakšna vnema! je navdušen primarij … sem sumil, napačna diagnoza, da, da … ni apatija, absolutno ne moremo govoriti o množični apatiji … mmmm, mogoče napačen koktajl … ja to bo, stimulans pa pomaga. Zapišem. Skloni se nad beležnico in z doktorsko pisavo vnese nov zaznamek. Preleti s črnilom napolnjene vrstice prejšnjih opažanj in ne razbere napisanega. Kaj sem že mislil … trka s prstom pri včerajšnjem datumu … ah, ni važno. Seveda, ti nevarni, ti ne. Ostanejo doma – lepo pospravljeni. Jutri, kaj že jutri? Spi se mi … ta oranžne so močne … aja, jutri gremo na ekskurzijo.

Skupina uniformiranega osebja se pod vodstvom glavnega zdravnika sprehaja po aveniji, držeč se za debelo vrv. Izvabljajo prikrit smeh mimoidočih – nekateri se tudi potrkajo po čelu. Toda to jih ne moti. Sledijo slutnji neskončnega obzorja, ki je bilo stisnjeno za obzidjem Zavoda brez meja.