Vila Ruj 9

  Pozno popoldan, ko si je nekoliko odpočil od dela, je spet sedel za računalnik, polistal beležnice in iskal zapiske z zaslišanj doktor Dina. Spraševal ga je, ob kateri uri je prišel k W. K. Kdaj ga je poklicala, zakaj ga je … V tisti noči, to smo mu dokazali, je prišel in ji dal pomirjevalo, baje napad panike zaradi gripe, rahla tahikardija, če prav ni imela več visoke vročine in občutek dušenja. Med drugo in trejo je prišel, v noči iz petka na soboto. Klici so bili zasledeni, ne pa posneti, žal. No, razumljivo, saj nista bila inkriminiran, do tedaj še ne. Potem sem odredil nadzor, pa ni bilo nič takega, samo o zdravju, izletih, o seksu … Ampak nikoli prej ga ni klicala v noči – glej no. Samo v tisti noči. In potem je okrog enajste dopoldan prišla na policijsko postajo in prijavila izginotje moža, ki da je od doma odšel iz četrtka na petek – po štiriindvajsetih urah je imela pravico … Če to ni naštudirano … Kako takrat nisem razmišljal v to smer. Šele v ponedeljek zjutraj sem dobil to v obravnavo. Poklical me je šef in rekel: Ti J, ena histerična baba išče dedca, mislim, mož jo je popihal, no. Ti boš to sprejel. Pojdi v Sežano, papirji so, začni s poizvedbami, alo, vzdigni se. Prav tako mi je rekel, ja. Glej, glej, ponoči pride, da ji pomirjevalo, vitaminski pripravek, preveri shemo antibiotikov, no, nič takega. Gospa je že tri dni bila več ali manj v postelji, gripa, glavobol, najprej visoka vročina, bolečine v kosteh, malo je tudi kašljala, a nič takega. Prebral sem medicinsko dokumentacijo. Napad panike bi lahko bil, psihološko povsem mogoč, strah, no … Pa še mož se ni javljal … Hja, težko rečem, težko. Zapisnik na policijski postaji, jokajoča, tresoča, jecljajoča … Spremljal jo je Dino. Vsega skupaj je bilo pet zaslišanj, ja, toliko jih je v beležnici. Zadnje, čakaj, ja, zadnje, takrat mi je razlagala, kako je bil njen mož, kljub vsemu vesten, vedno urejen, nadišavljen, kadar je odšel. Tudi tokrat, da je bilo prvo, kar je zavohala v kopalnici njegov parfum, brez tega ni šel od doma. In potovalni torbici da je vedno imel manjšo stekleničko, pa vse drugo.  Pa sem takrat premišljal, zakaj je pustil copate ob postelji – dvomim, da bi se v spalnici obul, mogoče pa, ker se tudi jaz, kadar se mi posebno mudi. In potem jih slišim od žene, jasno. No, kakorkoli, lahko da se mu je mudilo, da … Vse je tu v teh beležnicah, vse. Vsi zasliševalski poskusi, vsa opažanja. Gospa je res bila v globoki pretresenosti. Ampak ali se sploh da zaigrati neko tako močno čustvo? Teorija govori, da ja, samo … Veliko potrtih sem videl, veliko prestrašenih. Ne, ne, strahu ni kazala. Kaj bi dal, da bi se z njo še enkrat sestal, neformalno … Dvomim, da bi na to pristala. Sicer pa ustavimo konje, ustavimo konje. Ni lepo, da drezam strankam po ranah. Taka čudna navada je to. Nisem samo jaz tak, ne, tudi drugi kolegi radi brskajo za stvarmi, ki jim jih ni uspelo razvozlati. Morbidni firbec, je rekel kolega Tone. Oh on, lepo si je postlal v Ljubljani, lepo. Je pa bil specialist za večje ribe, za take, ki so imele naštudirano vlogo profesionalnega kriminalca, od umorov do posilstev, kraj, droge, vsega se je lotil. Če se samo spomnim tistega mladeniča, ki so ga iskali skorja dvajset let – no, potem ni bil več mladenič, ne. Ampak Tone ni odnehal, ne. Vedel je, da se bo možakar nekoč pojavil tudi v domačem kraju, v majhni vasi, kjer je ubil babico in ji ukradel prihranke, takrat za drogo, se ve. Potem pa je bežal, največkrat so ga videli v Italiji, enkrat so ga že prijeli, pa jim je spet ušel. Od tam je šel v Venezuelo, pa še kam najbrž. Ko je zadosti obogatel, se poredil, si je pa upal pokukati v domačo vas. V gostilni je plačeval in se nasploh bahal. To je bilo v tistih letih, ko smo bili že nova država ja. Najbrž si je mislil, da je zdaj demokracija, da zakoni od prej ne veljajo, da … Kaj pa vem. Tone je pa takrat delal na oddelku za mednarodni kriminal. Pa mu je nekdo od obveščevalcev, ti so ostali še iz prejšnjega režima, namignil, da je prišel možakar, tak pa tak, da razmetuje z denarjem, da slavi novo domovino, da … No, kikirikal ni dolgo. Že naslednji dan ga je obiskala policija, zahtevala dokumente, seveda je zdaj imel drugo ime in priimek, stalno bivališče, prijavljeno v Boliviji, no … Lase si je barval v črno, čeprav je prej bil svetlolasec z modrimi očmi. Pa je Tone organiziral zaslišanje s pretvezo, da z njegovim potnim listom ni nekaj v redu, da bo moral nekatere stvari pojasniti, kje je vstopil v našo novo državo in to. To je bilo junija 1993, spomnim se tega. In mu je dokazal, da ni ta pa ta, da je pravzaprav morilec iz seznama mednarodne policije. Ni zakrivil samo umora, bilo je še nekaj večjih tatvin, poskus umora v Italiji, pa še nekaj takih drobnarij. Vzeli so mu prstne odtise, DNK material in je bilo opravljeno. Ne vem pa, kako se je končalo sojenje, o tem nisva govorila. Čudna ta psihologija, da jih zločinski kraj privlači, čudna. Tone sicer ni kaj dosti dal na psihološke finte, on je bil čisti operativec z močno intuicijo in logiko. Hitro je sklepal in poveza A z B. Tako smo temu takrat rekli. Na zaslišanjih je bil precej trd, vajen dela v politični policiji, no ja … Od tam se je generiral, tam je bila njegova šola. In zelo spreten je bil z orožjem, to pa. Po vojaški izobrazbi je bil major, ostrostrelec, potem pa je prišel med nas, kriminaliste, naveličal se je vojske. Poveljeval je posebni enoti, zdaj, zdaj je že v penziji, samo leto dni je starejši od mene. Malokrat se slišiva. Ko sem mu razlagal, takrat pred leti, kaj je s to vilo in izginulim možakarjem, mi je rekel. Pa kaj se ženeš, če ga ni, ga ni. Če so ga spravili, so ga dobro, verjemi, profesionalci to znajo; če je šel s kakšno ljubico, nekje pač uživa pod tujim imenom z novo identiteto, tudi to smo že imeli. Če pa bi ga baba pa njen doktor spravila, se bo čez čas eden zlomil, tako to je. Kjer sta dva v istem špilu se dostikrat zalomi. Ja, tako mi je rekel, tako. In zdaj mi ostane opazovanje, oprezanje. Ne bom odnehal, dokler zares ne zvem, kaj je bilo. Ne bom, si je rekle, pomencal oči, odrinil beležnice in se pretegnil.