Vila ruj 8

***

      Gospod J. je lagodno srebal kavo in pogledoval na morje, ki je v novembrskem soncu, odbliskalo drobne iskre. Priškrnil je oči, da bi boje videl. Zamrmral si je, da bi moral k okulistu, da so se stvari spremenile, ni več tiste ostrine. Čakal je, da se mu pridruži mlajši moški, inšpektor B., ki ga je vpeljal v posel, ko je zapuščal pisarno, kjer je trideset let tkal kariero in dosegal dobre rezultate. S svojo logiko je razrešil kar nekaj težkih krvnih deliktov, ujel dva tihotapca mamil, ki sta bila znotraj širše verige, pa še druge stvari. Nikoli se ni resneje ukvarjal s kibernetskimi delikti, sicer so ga računalniki navdušili, a se je raje zanesel na svoje beležnice, na svoj razum. Živčno je pogledal na zapestno uro – še vedno jo je nosil, čeprav so vsi pogledovali na telefone. Poravnal si je rokav in mrmral, pol desetih, sobota. Zmenjena sva ob petnajst do. In če bi šel še po časopis. Joj sem staromoden, časopis, kava … Vsi drugi prebirajo novice kar na pametnih telefonih. Kdo je zdaj pameten, človek ali telefon, to bi rad vedel. Človek s pametjo je naredil pameten telefon, tako bo to. Naročil si bom še sok s smetano, to imam rad. V študentskih časih je to bila poslastica. Ja, ko sem odsedel predavanja na psihologiji, in potem na kriminalistiki, oh, je navznoter zavzdihnil. Saj ne vem, mogoče bi bilo bolje, da bi obstal samo v psihologiji, ampak ta gon, da bi izvedel, zakaj ljudje ubijajo. Mladostna naivnost in radovednost. Pobijajo se, tako to je. Ukrajina … In moj oče bi rekel, da bodo ruski tanki še orali po Evropi. Videl da jih je, od blizu … Vojna, vojna … Ljudje v vojni ubijajo na povelje, v mirnem življenju pa … Ubijanje je strast, težko bi na glas izrekel to ugotovitev. Potlačitve pripeljejo do tega, potem pa poči, ne pri vseh, pri nekaterih pa. Prebitek hormonov, prebitek življenjske energije. Od nekdaj je bilo tako, plemena so se pobijala, potem celi narodi, danes pa … Časopis bom bral doma, v svojem kabinetu v miru, med tem, ko bo moja V. pripravila golaž s polento. Za to sva se zmenila. Kaj vse bi še jedel, pa … Ta moj zdravnik, ta ima principe, da … Včasih se mi zdi, da je prav mazohistično nastrojen. Ne smeš tega, ne smeš onega, pritisk, tablete, davek na stresno kariero, zdaj pa telo drugače reagira na pomanjkanje adrenalina. Mogoče res, že sedmo leto sem takole, brez pravega vznemirjenja, takrat pa, o … In nočni telefoni, in akcije  in streljanje na gmajni, ko so se tički branili kar s kalašniki. Bog se usmili, kaj vse je prinesla demokracija. Prej, ah … Ljudje so bili v strahu, zdaj pa je vse dovoljeno in vse se lahko preganja, tudi to. Vse projekte sem lepo zaprl, preden sem šel v pokoj, le … Vila Lavanda, vila Lavanda, ta me ni pustila pri miru. Še danes. Pogovoril se bom z B – jem. On je to prevzel, organiziral dodatna zasliševanja, pa ni nič dognal. Ima drugačno taktiko kot jaz, on je analitik, jaz pa sem veliko dal na intuicijo. On pristopa k stvari z vsemi razpoložljivi sredstvi: sledi, prisluhi, zaslišanja. Potem pa analizira in analizira. Prišel je do sklepa, da ni nobenih pravih indicev, da je samo oblak domnev, iz katerega ni moč izdelati pravega poročila, pa ga je kljub vsemu. In sodišče je stvar zaključilo. Meni je predvsem sumljiv doktor Dino. Ta tip, mislim, zasebna praksa, poln denarja in s toliko zvezami, od funkcionarjev, do občinskih svetnikov. Nekaj vpliva zagotovo ima. Če bi živel v tistem kraju, bi dognal, kdo s kom paktira, ker pa živim v Kopru, si nisem mogel ustvariti prave slike povezav – so ljudje, ki znajo molčati, so. No bomo videli, kaj bo povedal mladi B. Takrat me je poklical, da sva šla še enkrat skozi nabrani material: Sledi avtomobila, ugasnjen mobitel in potem tema … Sledi avtomobila so bile, hja zabrisane, saj so bile še druge, med drugim je k vili prihajal doktor Dino, prišel je tudi poštar, nič konkretnega. Zaslišal sem tudi soseda, kmeta, ki skrbi za park, urejanje in to, pa za gozd in travnik za vilo. Povedal je samo to, da je pokojnik dostikrat šel kar tako, da je hodil v igralnice, da je imel ljubice, to kar je pač mesto govorilo in obiralo. In potrdil je, da je doktor Dino, tiste dni delal suhozidni vogal, na zahodni strani, da je napeljal novo kamenje in se igral, tako je on temu rekel. Malce nenavadno, da se gre zdravnik tak hobi, delanje zidov. No ja, na njegovem posestvu jih je veliko, baje je sam vse naredil. Pač sproščanje. Na zaslišanju je bil korekten, kooperativen, ponudil se je k sodelovanju, ker da sta imela s pokojnikom dober odnos, da ga je zdravil za povišanim krvnim tlakom. Vso dokumentacijo, da lahko prinese, seveda na zahtevo sodišča. Če prav pomislim, je bil na zaslišanju malo zaklenjen, govorica telesa. Kje je že to, pred sedmimi leti. Sedel je s prekrižanimi rokami na prsih, kar je očitna obrambna drža. Takrat nisem pomislil na to, malo kasneje. Vendar se je raziskava zapeljala v smer ljubic, v smer raznašalcev drog, preprodajalcev … Tisti njegov incident s kokainom v tovornjaku, dve leti prej … Tisto nisem jaz obravnaval, kolega … Ampak tale Dino, ki si je privoščil ljubice, saj si jih še, vem. In z gospo W. sta se šla romantiko. Če bi bil skeptik, bi lahko rekel, šlo je za sostorilstvo, pospravila sta ga, ker … Tako preprosto to ni, ne. Dino, Dino, zdravnik … Zaslišal ga je tudi izvedenec medicinske stroke, pozanimal se je o zdravljenju pokojnika – zato smo pridobili poseben nalog od sodišča. Vse je v zapisnikih, vse. Hrvaška ljubica je potrdila, da je k njej prihajal neredno, včasih res kar tako, sredi noči, da jo je zjutraj potem razvajal. In tudi v Igralnicah, v tistih, za katere smo zvedeli, da je zahajal, so ga poznali in nam potrdili, da je včasih prišel kar tako v poznih nočnih urah. Povsod je imel zagotovljen vstop. In ti gre in izgine. Našli smo tudi morebitne dolžnike, jih zaslišali, pa … Nič, nič … Telefon gospe K. so pregledali tehniki, ugotovljeno je bilo, kolikokrat ga je klicala, ampak številka je bila gluha kmalu po drugi uri zjutraj. In sosed bi slišal, če bi se ponoči kaj dogajalo, saj je tam čez, dobrih petdeset metrov na drugi strani, res da za kupom kamenja in grmovjem. Potrdil bi, da bi slišal, če bi prišel kakšen tovornjak, če bi kdo kaj šaril zadaj za skladišči in to. Vem, veliko vrzeli sem prepustil. Moja krivda, ker se mi je gospa na nek način zasmilila v tistem histeričnem joku. Moral bi vzeti vzorec njegove posteljnine, moral bi preiskati pepel v centralni kurjavi, ti dve stvari smo spregledali, tudi zato, ker je gospa navajala, da je že dostikrat šel, pa jo je poklical, zdaj pa da jo skrbi, da … In ker ni bilo avta in nobenega dokumenta, njegova potovalna torba je izginila, toliko smo preiskali, predale, omare, plašča, usnjenega ni bilo, lasje so bili še v glavniku … Copati v predsobi, dobrih čevljev pa ni bilo … Torej … Mladi B. me je prav to spraševal, posteljnina, pepel … Cikli kurjenja so se ponovili in bi bil naknaden odvzem pepela brezpredmeten. Ženska, ki je prihajala čistiti, ni opazila nič nenavadnega, zamenjal je posteljnino, obema jo je zamenjala. In gospa da je naročila, naj posesa kabinet, sobo, pa tudi stopnišče, ker je bila gneča, naši ljudje so bili v soboto tam, se ve, in jaz kar petkrat. No, v ponedeljek je gospa dala še enkrat poklicati čistilko, da ji je pospravila še dnevno sobo, pomagala v kuhinji, ji šla po zdravila, ker je bila še slabotna po gripi, ji skuhala … Dino je spet prišel zvečer, malo smo ga nadzirali tiste dni. Nič neobičajnega. Zidu se ni več pritaknil, pustil je tisto kamenje v razsutem stanju in menil, da bo to pač kot neka groblja, da ni nič narobe, da je zdaj vrt pod spomeniškim varstvom. Da je tam bila od nekdaj manjša groblja, zdaj pa je malo večja, ker je pač nameraval narediti širši suhozidni zid. Dolgo sva govorila o tej tradiciji na krasu, ki jo je izvajal njegov oče, sicer priznan kamnosek, in dedek tudi. Povedal mi je tudi, da je zdaj gospa v šoku in da ne ve, kako ji bi še pomagal, ker močnejša zdravila za živce zavrača. Preveril sem, kdaj je napeljal kamenje, dva dni prej, v sredo popoldan. To je potrdil tudi sosed. In nobenih sledi zemlje, nobenega kopanja ni bilo videti. Preiskava vrta s psom, to sem tudi opustil …Kar veliko strokovnih napak. Drugačen čas je bil in šef se je strinjal, da je pač možakar nekam šel, da se bo že pokazalo, kako in kaj, da bo treba slediti njegovim računom in gospa bo pod kontrolo in zdravnik. Na kolegiju smo sklenili, da se s preiskavami konča, da se zdaj usmerimo na mednarodne poizvedbe, da nadzorujemo ljubice in njegove bližnje znance, s katerimi je hodil v igralnico in seveda se nastavi prisluhe za gospo in zdravnika. In je šlo naprej, meseci so tekli, pogrešani je postajal vse bolj pogrešani. Vmes sem raziskoval poskus uboja, pa en sumljiv obešenec v Brkinih, pa grožnja z lovskim orožjem in take reči. O, glej mladi kolega prihaja, ga je zdramilo iz zamisli.

      »Kako ste, gospod J. Videti ste kar zdravo, lepo zagoreli, brke, teh pa ne date, kaj?« Ga je nagovoril štiridesetletnik, se usedel in takoj nekaj preveril na pametnem telefonu.

      »Hvala, kar dobro. Skrbim za kondicijo in redno strižem brke,« se je inšpektor J. nasmehnil.

      »Že kar nekaj časa  se nisva videl, kaj. Vabili smo vas na konferenco pa ste odklonili. Saj vas razumem, lepo doma z ženičko, malo ribolov, karte, balinanje, o privoščim vam. Mi imamo zdaj norijo. Zdaj, ko je popustil koronski obroč, vse nekam nori, vam povem. Kriminala je toliko, da komaj shajamo. Premalo nas je. In menda bodo angažirali tudi take kapitalce kot ste vi, vsaj za neka primerov. Govori se o tem. Pustiva to, ste hoteli nek pomenek, kaj?«

      »Sem, ja. Veste jaz sem še stara šola, nič po telefonu, nič po elektronski pošti. Vse se lahko znajde v napačnem kontekstu. Najprej, kaj bova pila. Jaz sem s sobotno kavo opravil, na časopis sem pa pozabil, sicer, to počnem pred kosilom, doma. Staromodno, kaj, takole listanje časopisa, ko pa imam dostop do mnogih informacij na internetu in na pametnem telefonu. Taka navade so to, veste. Ja, torej, kaj bova, kaj naročim?« je bil J. galanten.

      Gospod B. v športni opravi, si je popravil ovratnik trenirke in nekoliko zrahljal anorak.

      »No, če že, potem bom naročil čaj z medom in limono. Pa ne mislite, da zdravim Covid, čist sem, samo malo sem tekel po obalni cesti, pa bi se mi prav to prileglo. Kavo sem pil doma, alkohola pa ne pijem, oziroma zelo malo, včasih v protokolarne namene, kjer to služba zahteva, saj veste,« je rekel in pomežiknil.

      »O, vem, vem, kako je, če se znajdeš v volčjem krdelu, vem. No, prav, skočim čez cesto in naročim. Namenoma se usedem na obalno promenado, ampak natakar je malo, kako naj rečem, okupiran z mladenkami, ki se nabirajo za vogalom in brskajo po telefonih in primerjajo tipčke. Takoj bo.«

      B. je odpival čaj, pihal in gledal rahlo soparico. Sonce je bilo že na svoji novembrski poti, ura se je bližala deseti dopoldan. Sama sta sedela, ker je bilo še prehladno, da bi gostje tu posedali, ampak očitno sta bila oba utrjena in pripravljena na vse razmere.

      »No, kaj bova odmotavala?« je B. vprašal.

      »Vila Lavanda, Sežana,« je kratko rekel J.

      »Vila, Lavanda … Čakajte, to je, ne, ni šlo za umor, ne, za izginotje, za pogrešanega lastnika prevozniške firme, kaj?« se je B spomnil.

      »Točno,« je J. prikimal.

      »Ampak to … mislim pred sedmimi leti, ko ste mi odstopili pisarno, v tisti pomladi, ja. To je bilo že zdavnaj zaključeno. Sodišče je pa menda tudi že reklo svoje. Po mojih informacijah je gospa zdaj v Trstu, kajne?«

      »Prav ste informirani, prav. Koliko časa ste pa še aktivno spremljali to zadevo« se je J. pozanimal.

      »Ja, še tri leta, celo še peto leto, ja. Potem pa je sodišče izdalo odločbo, da je pogrešani proglašen za pogrešanega in mrtvega. Nobenih dokazov, Interpol ni imel nič, vse druge mednarodne policije tudi ne, nič, vakum. Pa mi ni dalo miru, veste. Oprezal sem, kaj se dogaja z gospo. Vem, da sta vsa ta leta šmirala z doktorjem Dinom, da ima novo udobno stanovanje v Trsu, kjer je tudi njena sestram, vse vem, pa …« je B težko izdihnil in odložil skodelico.

      »Veste, tako je to, redka so izginotja, popolna izginotja. Konstrukt je bil, da se je pač nekam odpeljal, vsekakor ne po avtocestah. Morda je bil kam zvabljen in je končal v kakšnem breznu, kar se bo mogoče še izkazalo. Ampak domneva ostaja domneva, dokler nimamo vsaj enega napotila, indica, če hočete. Takim tipom so to rado zgodi. Koliko je na črno zaslužil ni izsledljivo. Preiskali smo vse tovornjake, vse je bilo v skladu s poslovno dokumentacijo, tam ni bilo nič narobe. Na nek način je pa le na črno služil. Ti tiči znajo, to veste, znajo prelisičiti računalnike v tovornjakih, da ne beležijo črnih fur, tudi to vemo, a je težko dokazati. Saj veste že zdavnaj so mimo časi starih tahografov. No, z nečim je služil, da je lahko bogato trošil v igralnicah, morda je bil komu tudi kaj dolžan. Krog takih smo našli, zaslišali, pa nič. Nobenega resnega sovražnika ni imel. Potem sem šel naprej, poiskal sem vse ljubice in seznam sem predal vam. Vi pa ste, kolikor vem, vestno izprašali, tudi začasne partnerje teh ljubic in nabrali nekaj slabo uporabnih informacij, sami ste mi tožili o tem. Sproti ste me seznanjali, kako preiskava poteka, kje ste, kje se zatika. Napredka ni bilo. Izčrpali ste vse zasliševalske možnosti, da je bilo vse še zakonito. Gospa je bila potem celo za nekaj časa hospitalizirana, napotnico je napisal doktor Dino, psihiatrično poročilo ste pridobili. Tu je bilo vse jasno. Zdaj je prepozno, da bi stvar na novo preiskali. Hotel sem z vami razčistit nekatere dvome, ki so me obšli, ko sem pred dnevi kupoval kavni servis za mojo ženo, za njen šestdeseti rojstni dan. In kupil sem ga pri sestri gospe K. W.  veste, pa sva se zaklepetal, od kje prihaja, kako in kaj. In mi je rekla, da je zdaj njena sestra vedno bolj čudna, da se veliko zabava z mlajšim ljubimcem, da pa še vztraja z doktorjem Dinom, da sta nekaj časa nameravala celo odpotovati. Ženska ni vedela, kdo sem in kaj sem, pa se je odmotavala. Igral sem na noto domotožja, kras in to. Ampak, dejstvo, da sta nameravala v tujino oba, mi je dalo misliti, to, vidite. Sestra je ljubeče govorila o svoji starejši sestri, ki da ji je v veliko pomoč pri poslovanju, da ji pomaga urejati dokumentacijo, ker se spozna tudi na italijansko poslovno politiko in zakonodajo, da je v teh stvareh res ekspert. Da pa kar ne more pozabiti moža, da ga dostikrat omenja, pa da bi mu rada nesla vsaj svečo na grob, če bi vedela, kje ga ima.  In tukaj sem nastopil kot psiholog, saj veste. Pa sem jo spraševal, koliko časa je že in take reči. Moral sme se delati povsem nevednega in sočutnega. In mi je povedala, časovno se je vse ujemalo. In njena sestra, gospa B. je še kar govorila, kako ji je hudo, da se je tako zgodilo in da ne more razumeti, kaj se je zgodilo s pokojnim, če je res pokojni. Ona da ne verjame, da je pokojni, da je nekje, samo da se noče izdati. Zdaj da razpolaga z denarjem podjetja in da prodajo vilo, ker nima namena tam živeti. Da gre poredkoma gor na kras, da jo je strah, tako da pravi. Strah, strah, to, vidite, to mi je dalo kar precej premisleka. Vemo, zakaj je lahko ljudi strah, še posebej, če je bilo truplo v hiši, kaj?« je J, jedrnato zaključil.

      »Špekulirate o truplu?« je B namrščil obrvi.

      »Ne, ne, le čudim se, da nisem uspel stvari priti do dna. Kronologija odnosa s pokojnim je pokazala, da njuna zveza ni bila več v funkciji prave zveze. Otrok ni bilo, po njegovi zaslugi, neka bolezen in neplodnost, obstaja dokument. Torej, ona si najde uteho v zdravniku, on veselo jalovo plodi vse po vrsti, bržkone tudi iz ogorčenja, ker ve, da ne more imeti otrok. Gre za neko napako, ko spermiji niso zreli, če prav se formirajo. Poučil sem se o tem. No, dve leti nista bila več v zakonski postelji, samo občasno.  Zdaj pridemo v fazo, ko bi gospa še lahko izkoristila svojo ženskost, ne da bi imela otroka, na to je že pozabila, tako domnevam. Svoj evolucijsko energijo je vložila v pridobitništvo in prestiž, zato si je izbrala, oziroma, drugače bom rekel, za to se je dala zdravniku, sicer ji ljubimcev ne bi manjkalo, ker je bila obdarjena, če veste, kaj mislim?« Je J. rekel.

      »Ja, ja, se strinjam. No, prišla sva do točke, ko je imela ljubimca, ta pa ni imel samo nje. Kot kaže se je pa vanjo zaljubil in sta imela, domnevam, neke načrte, po pripovedi njene sestre. In to vas je napeljalo na klasiko. Žena vara moža, z ljubimcem se ga skušata rešiti, priti do denarja in nekje začeti na novo. Kot v cenenih kriminalkah. Slika pa je postal motna, kaj. Če bi jaz od začetka preiskoval, bi dal najprej temeljito pregledati okolico, vrt in to, potem pepel v peči centralne kurjave, pa vzorce posteljnine, ker, če sta truplo odnesla in posteljo prestlala, bi bila posteljnina čista, brez DNK sledi pokojnika. In to bi dalo že močan sum. Kolikor vem, je gospa trdila, da je ostalo vse tako, kot je bilo, ko je odšel.  Dobro, avto je izginil. Poročilo govori, da je v tisti noči naletaval rahel dež, sledi so se na cesti izgubile, jasno, že na prevozu tudi. Ampak so prefrigani, zapeljejo kmaijon pred hišo, avto gor in stvar je opravljena. Tak primer smo že imeli, saj veste, ne. Posteljnino, če je umrl  v postelji, sta lahko zažgala in vse drugo tudi, dokumenti in take reči. Jaz bi se stvari tako lotil. Vi ste postavili tezo, da je njegov način življenja pripeljal do takega slučaja: ljubice, igralnice, droga. Možakar je bil velik 168 cm, kar je za moškega, no, skromno bom rekel. In imel je 62 kilogramov, to so podatki iz  kartotek. Če takole razmišljam, bi ga z doktorjem zmogla prenesti, ampak kam, če je umrl doma? Da se razumeva, to je samo strokovni konstrukt, nič vam ne očitam. Vsak ima pač svoj stil dela, jaz sem nori analitik, po tem me poznajo. Forenzika je mati kriminalistike, tako to je. Danes so drugačne možnosti in zmožnosti, saj veste,« se je B. naprezal v  razlaganju svoje vizije tega dogajanja.

      »Včasih so konstrukti že del realne vizije. Moje izkušnje so me o tem prepričale. So neki vzorci obnašanja in reagiranja, zagotovo. Veste, ta primer je moj edini primer, ki ni bil zaključen, vsaj ne tako, kot bi jaz hotel. Pa ne samo zato, ker sem bil upokojen, to ni bila ovira, da nisem še naprej spremljal, kaj se dogaja. In hvaležen sem vam, da ste me o vsem obveščali, to pa res. Zdaj sem pa spet na začetku, če smem tako reči. Razgovor s sestro me je vrnil tja, kjer sem že bil. Tako je to. Hladno sem še enkrat vse analiziral in mi je strašno čudno to, da do bili računi nedotaknjeni, da je gospa še naprej veselo hodila z doktorjem tudi v Švico in druge države … Saj vsi vedo, no so vedeli, za to zvezo. Doktorjeva žena, dosti mlajša od njega, si je pa našla uteho v mladem Italijanu, ki jo je tudi vozil naokrog v dragem avtomobilu. Imela sta pač odprt zakon in dve hčerki, starejša je že diplomirala. Tisto dekle se je mlado porčilo, pri devetnajstih, takoj po maturi. Vse sem prevohal, vse. No, ampak, kljub vsemu, mi je ta doktor najbolj sumljiv, od vseh. Vetrnjak in lakomen človek. Na posestvo ima zbirko treh starih avtomobilov, zbira tudi stare stenske ure, pa zanimive kose pohištva ima. Vsaj petkrat sem bil tam, po službeni poti, z nalogom, se razume. Najina zaslišanja so bila bolj kramljanje kot pa voden, strog pogovor. Ne  mislite, da me je speljeval od teme. Saj veste, da sem najprej študiral psihologijo, šele potem kriminalistiko. Iskal sem ga, tipal, na trenutke se mi je zdelo, da ga že imam, da nekaj pa le ve, ampak je dober retorik in zmeraj bolj je nadzoroval gestikulacijo, usmerjal pogled koncentrirano vame. Žal mi je, ker nisem smel uporabiti grafološkega testa. Saj veste, grafologija veliko pove o človeku. Zdaj ta veda zamira. Poznam odličnega grafologa, ki je tudi že upokojen, on bi dognal, kakšen je  resnični ustroj tega doktorja. Ne, tedanji šef ne bi pristal na to, ker je pač zagovarjal tezo o popolnem izginotju zaradi kartoteke pokojnika. In mi je celo rekel, manj takih, manj problemov za nas. Trd šef, bivši, trd, zdaj imate novega, šolanega, ki je prej delal v Ljubljani. Na nek način ga je država posodila vašemu sektorju,« se je J. razgovoril.

      »Ja, ta naš novi, ta bi zastavil široko fronto, zagotovo. Veliko da na vse možne raziskave, in prepričan sem, da bi skušal pridobiti nalog tudi za detektor laži in grafologijo, če prav se ta poredkoma izvaja. Razumljivo, ljudje več ali manj tipkajo, pišejo pa zelo malo. In zakaj vam je tisti doktor tako sumljiv? Nič mu ni bilo dokazano. Pokojnika je zdravil po vseh pravilih stroke. Ljubimkal se je z gospo, pa tudi z mlajšimi, kolikor vem. Zdaj nimam več vpogleda v to. Stvar je pravno zaključena in ni več dopustno ponovno odpiranje tega predmeta, tako temu rečejo. Vaši sumi so morda upravičeni, a kako jih boste dokazali, če sploh. Če bi bil doktor vpleten, po moji logiki, bi prav kmalu zbežal od tu in se naselil drugje. Opustil bi zvezo – tak primer smo imeli. Ni bil doktor, bil je gasilec. Pomagal je ženski, da se je rešila svojega pijanega moža, skupaj sta ga, no saj veste, potem se je pa odselil, ker smo mu bili za petami, čeprav s šibkimi dokazi. Mož je umrl doma. Prejšnji večer so vsi trije veselo pili v kleti, moža je pa ponoči kap in je bila sled krvi na blazini. Ko sem prišel tja, sem najprej mislil, da je šlo za nasilno smrt. Zaslišal sem ženo, kasneje bi še njega, a je že zjutraj odnesel pete. Čez dva meseca je bila stvar končana. Obdukcija je pokazala, da je mož umrl zaradi kapi. No, žena si je opomogla, gasilec je pa taval naokrog, ker sta se s pokojnim tisti večer tudi malo ravsla, tako je to bilo. Možakar je živel v prepričanju, da je bil udarec v predel glave premočan. Pa ni bilo nič takega. Veste, v pijanosti so merila za moč udarcev drugačna, včasih so res nekontrolirano močni, je pa dejstvo, da pijani ljudje ne razvijejo polne moči – gre samo za gesto, za oplazenje. Če bi res vplival udarec, bi obdukcija to dokazala. No, po treh mesecih smo končno našli tudi njega, ga formalno zaslišal, da smo izvedeli še njegovo plat zgodbe. No ja, opomogel si je, ko je zvedel, da je gospod umrl naravne smrti, morda je prepir in hudo pijančevanje, iz medicinskega gledišča, malo pripomoglo k pospešitvi zapletov. Tega nismo mogli upoštevati, kot obtožni predlog, tega kazenski zakonik ne pozna, da bi prepiri, brez pretiranega fizičnega nasilja bili vzrok za smrt. Vidite, take imamo, take. In zato počasi dojemam vašo logiko, zakaj bi lahko zdravnik pripomogel k izginotju. Verjetno sta skupaj zasledovala nek cilj, da bi gospa prišla čim prej do kapitala, ki je sicer še bil, a bi zagotovo kopnel zaradi pokojnikove strasti, ljubice, igralnice, vse to. Motiv bi bil, tu se lahko strinjava. V preiskavi ni bil predstavljen, ker, preprosto, trupla ni bilo,« je B zaključil.

      »Saj to je tisto, to. Motiv je, trupla ni. In tu se začne zgodba znova odpirati, ne samo kot kriminolog, kot psiholog imam velik izziv. rad bi imel še stike z gospo W. K., ampak to preprosto ni mogoče, ker je stvar sodno zaključena in ponovna zaslišanja niso mogoča. Vse drugo bi bilo, če bi imela potomstvo, pa bi se kateri od dedičev spomnil in zahteval revizijo – to je v pravnem smislu mogoče. Mene bolj bega to, kako zdaj gospa živi. Razkošno, na trenutke veselo, to sem uspel zvedeti. Bo pa glavni indic, če jo bo doktor kam stisnil, zdaj, ko se vila prodaja. Pozanimal sem se na agenciji, kjer so mi pojasnili, da je gospa pred kratkim sklenila predpogodbo z nekim računalniškim podjetnikom iz Ljubljane. No, čedno vsoto bo odštel za vilo. In iz psihološkega stališča je jasno, da gospa noče biti v tisti vili, ker, ja. Bom kar ustrelil, mogoče je tam okrog kje truplo. Boji se, slabo vest ima, le dokazati ni moč ničesar. Seveda bi lahko spet pretaknil okolico, ampak zato ne bi dobil sodnega naloga, tudi vi ne. Moral bi nekdo zahtevati, ker pa nimata potomstva to odpade. Moj psihološki instinkt govori temu v prid. Ljudje se bojijo kraja, kjer so mrtveci, veste. Včasih je bilo to drugače, pokojnike so imeli v izbah, žalovali, včasih je to bil cel ritual. No, v primeru, da gre za umor, potem je to drugače, to veva. Poiskal sem že svoje stare obveščevalce gor v Sežani in me  bodo obveščali, kako in kaj. Za zdaj je Doktor še v svoji zasebni praksi. Par dni da ga ni bilo, da je bil v Ljubljani. Veste, kako vse vedo, bog se usmili. Ni dobro, če si vsem poznan, ne, sploh pa v tako malem mestu. Hočem priti stvari do dna, ne po uradni poti, ne, iz lastnega  nezadovoljstva. Poklical sem pa vas, da vam razložim, kaj si dokončno mislim o tej stvari. Vam ni kaj očitati, profesionalno ste izpeljali vsa zaslišanja, razposlali poizvedbe na vse mogoče kanale. Vaš novi šef je po petih letih vse skupaj predal sodišču, ker je gospa zahtevala, da se ga proglasi za mrtvega in pogrešanega, da ne more več voditi poslovanja zaradi blokiranih računov in te formalnosti. Svoje je dosegla, ima dobrega odvetnika, pravzaprav je to odvetnik, ki je hkrati pacient doktorja Dina. Tako vam je to v malem kraju, vsi so povezani, vsi veliki.«

      »Mislim, da razumem. Vaš atribut je psihološka modifikacija gospe in reakcije doktorja, zdaj, ko bo vila prodana. To bo skalilo relativni mir. Če je truplo še kje na posestvu, potem bosta oba živčna, se razume. Ne vem sicer, zakaj gospa prodaja vilo, vi trdite, da je to psihološko preveč obremenilno za njo. Prva leta, ko smo jo še nadzorovali, je hodila gor, zračila, dala čistit, pozimi je sosed zaganjal centralno kurjavo za minimalno gretje – tako je bilo vsa ta leta. Je pa dejstvo, to pa vam lahko potrdim, da ni nikdar več prespala v vili, to pa res. In tukaj se meni ni zdelo nič sumljivega, vam pa najbrž bi se, ker ste psihološko dosti bolj podkovani in še zdaj nam koristni. Če želite, bom uporabil tudi svoje informatorje, ki jih imam v Sežani – nedvomno so dobro obveščeni o doktorju Dinu, nedvomno;« se je ponudil B.

      »Vsaka informacija mi bo prišla prav, zagotovo. Vse moje beležke o tem primeru sem nabral, vse pretipkujem in shranjujem na USB ključu. Rad bi napisal razpravo na to temo, takole zase in kdaj kasneje za našo revijo. Še vedno trdim, da ni povsem izginil, ni. Prodana vila bo spremenila dinamiko in razvoj odnosa doktorja z W. K..  No, ne bi vas več mučil. Kar veliko prostega časa sem vam vzel,« se je J nasmehnil.

    »Ah, zvečer sem spet dežuren pa do ponedeljka zjutraj. Tako to je. Mlada moč naj se zgara. Sicer pa, kot sva rekla, vse informacije vam bodo takoj posredovane. Držite se gospod J. In pridite kaj na okli, že dolgo vas z ženo vabiva, pa se kar izmikate. Družina je v redu, sin piše diplomo, kaj?«

      »Piše, piše, Hči gre pa v Ljubljano drugo leto, na farmacijo, tako pravi. Žena je v redu, hoja, zelišča, take reči, jaz pa malo plavanja, balinanja, hoja po gmajnah v hribe grem in zdravo jem,« se J zasmeje. »Bova prišla, vam prej sporočim. Že dolgo se odpravljava, vem, saj veste, enkrat ima ta sestanek, potem je ono društvo, ja no, tako je s to populacijo, ki hoče vse nadoknaditi.  Jaz nisem v nobenem društvu, šah igram s kolegi včasih, dostikrat pa preko interneta, tudi pretiravati znam, drži. No, rad bi pa še šel kam daleč, kaj vem, Kanada me mika. Ta korona je vse ustavila, če ne bi z ženo šla. Mogoče to zimo, bomo videli. Rad bi šel z vlakom po Kanadi. Kot Mediteranec, silim v hlad, kaj. Ja, tak sem, iščem tisto, česar ne poznam. Slovenijo sem že pošteno prečesal v teh kronskih časih. Po svoje je bilo tudi to dobro, da sva z ženo raziskovala našo državico. No, hvala vam, pa srečno. Se slišimo se beremo,« je J rekel in počakal, da je B čvrsto vstal, se poslovil in živahno šel po promenadi, najbrž nekam proti parkirišču, kjer je pustil svoj hitri avtomobil.

    J. si je gladil brke in se nastavljal zdaj že bolj toplemu soncu. Gledal je galebe, ki so kriče krožili tam na desni strani ob pomolu. Nekaj sprehajalcev je že bilo in tudi mize so se polnile. Zdaj je natakar pokazal malo več prizadevnosti. Sobotno dopoldne, kot včasih, ko sem si oddihoval od morečega nočnega razmišljanja, od študiranja zapiskov, od izvedenskih mnenj, pa … Človek, sla, brezumje. Ampak tale doktor, ta mi ne da miru. Ima me, da … Nimam pravice, da bi ga še enkrat zaslišal. Takrat bi ga moral drugače prijeti, ne pa obzirno, profesionalno, vse po pravilih. Takšen tip je, da si ne pusti priti pod kožo, geste že ima take. In včasih se mi zdi, da so zdravniki neki prikriti mazohisti. Saj, kako pa bi drugače, da zavestno ljudem povzročaš bolečine, no, ne vedno, tudi lajšajo jih. Malo tega mazohizma mora biti v njih. Videl sem to pri mojem očetu, ko je bil na kemoterapiji. S kakšno lahkoto te nalijejo s strupi in te potem gledajo, kako se mučiš, ko življenje ni več življenje. Kako to vse prenašajo. Saj vedo, kako bo s človekom, vedo. Natančno vedo, ker so to preizkusili na mnogih, in skoraj z vsemi je bilo enako, najprej nič, potem pa velike težave, včasih sepse in hitre smrti, včasih več let trpljenja, preden revčki pridejo do zasluženega groba. Kaj je boljše, da te kap ali da te na dolgi rok jemlje, nekaj mesecev, morda leto dve … Kaj bi jaz izbral, vsekakor kap, rak, ne, ne. Zatrdili so mi, da je imel oče take vrste raka, ki ni deden, pretirano je kadil, pil, pa … Na tak lep dopoldan, me te stvari morijo. Bi morda zdaj naročil še kaj. Ah ne, golaž in polenta doma, ja, seveda tudi časopis bom še kupil, tudi. Malo se še sprehodim, si pogledam življenje v mestu, potem pa nazaj gor v Korte. Veliko dela imam, moram pospravit v prizidku, etikete na steklenice oljčnega olja, refošk pretočiti, joj dela, jaz pa takole po promenadi. Nima si kaj očitati, veliko sem dosegel, jaz otrok revnega istrskega kmeta,  je J. domisli in šel v lokal plačati zapitek.