Vila Ruj 10

***

      Začetek decembra pa že vse v lučkah. Te tablete, je zamrmrala gospa  W. K., ko je stopala po sprehajališču ob morju in se zavijala v težak kožuh, ker je z morja vleklo. Te preklete tablete. Doktor Salvatore pravi, da … Navadila, navadila, pa ja … Prekleti Doktorji, jo je zapeklilo, da si je jezno zavila krzneno ovratnico in si potlačila kučmo. Močneje je potegnilo in slišala je udarec vala. Odločila se je, da pokliče Enrica, da bi šla na kavo. On ji je zdaj stal ob strani in jo spodbujal, da je še vredno živeti, da … Ni mu zaupala, kaj se ji je v teh tednih zgodilo, v novembru. Enrico se je takoj oglasil. Rekel ji je, da bo prišel čez petnajst minut, da prej ne more, ker da mora še ene stvari urediti. Saj mogoče pa ima družinske obveznosti, je pomislila. No, za začetek bom spila, ja, nič … Alkohola ne smem, vsaj še kakšen teden, dokler ne gre ta kura s temi prekletimi tabletami mimo, da se mi stabilizira počutje. Kaj je že govoril ta, ta Salvatore, da se mi bodo uredili bio, kaj bio … Aja, biokemijski procesi v glavi, neki prenosniki, pa kaj jaz vem. O tem ne vem nič, prav nič. Mene zanimajo naložbe, stvarno pravo, obligacijska pravila, delnice, take reči, ne pa neki nevrotrasmiterji, ja, ja, o tem je govoril ta Salvatore. Računa pa ta hudič, računa. In moram priznati, da je dober poslušalec. Ja no, tudi on ne ve, zakaj sem v tako globoki krizi. Samo jaz vem. Do kdaj bom zmogla, je zavzdihnila in odpahnila steklena vrata znane kavarne, ki je bil že bogato okrašena. Izbrala si je mizo s pogledom na gibanje zunaj, na hiteče ljudi, ki so se priklanjali burji. Na večer je postajala močnejša, bolj zavijajoča. Naročila si je kavo, ker ni hotela, da bi si dovolila čakati na tri leta mlajšega ljubimca, Enrica. In sem šla do ordinacije, jo bila spret v jeznih mislil. O šla … Pa ti berem na vratih. Doktor Dino je svojo zasebno ambulanto premestil v Ljubljano v Rožno dolino, ulica … Vse paciente bo še naprej kontaktiral in bo zanje skrbela mlada zdravnica, ki ji bo svetoval.  Zato cel tedne tišine, Maja mi je samo odgovarjal, da je doktor Dino še vedno v Ljubljani, samo to … Prasec, stokrat prasec. Pa sem se usedla v avto in v Ljubljano. Našla sem ga v njegovi ordinaciji. Ni me pričakoval. Nameščenka me je prepričevala, da nimam nobenega termina pri … Pa sem kar vdrla. Ravno je pregledoval starejšega gospoda, obstal je s stetoskopom v zraku, potem pa le prosil, če lahko počakam nekaj minut. In sem. Šla sva v nek lokal, da mi je na hitro razložil, zakaj tak hiter premik. Izgovarjal se je, da je dobil na kongresu ugodno ponudbo, da bi imel v Ljubljani zasebno ordinacijo, kjer bi prevzel paciente zdravnika, ki je šel nazaj na univerzo, tam predava gastrologijo, pa … Zamolčal pa mi je novo, dvajset let mlajšo zdravnico, s katero si bo delil ordinacijo; ona bo tam ordinirala samo štiri ure v popoldanskem času, ker sicer dela v kliničnem centru. In zamolčal mi je, da sta … Naključje je hotelo, da je tudi ona prišla v tisti lokal s prijateljico. Misleč, da sem jaz samo ena od pacientk, se je sklonila, ga poljubila, takrat pa … Kako je vrelo v meni, o bog. Takrat se mi je pa zdelo, da bi zares lahko ubijala. Dino je nekaj momljal, da, da je bila to le prijateljska gesta, da … Ko sem ga hotel prijeti za roko, jo je prvič izmaknil … Takrat sem vedela, da se je med nama vse podrlo. On pa je še kar nakladal in nakladal, da bova imela še priložnosti, da … Pa ja, pa ja … Užaljena sem bila, odstavljena, ja, to sem bila, odstavljena, stara, malo že debela, pa še mena se me loteva … Tista mrha pa, ga je še pogladila po hrbtu in mu rekla, da se kasneje slišita. In je šla. Prišla je samo na kavo, na hitro … Bila je s prijateljico … Kakšen teden sem preživela. Telefon je bil gluh, v ponedeljek pa … Do četrtka sem se mučila potem pa v Ljubljano. Ko sem se peljala nazaj v Trst, sem bila nora, dobesedno nora. Tako hitro nisem še nikoli vozila. Lahko bi se zgodilo karkoli, da, da … si je pokimala. In Dino, on. Ni mi dal nove številke. V tisti ihti ga nisem niti vprašala. Kasneje sem našla številko njegove nove ordinacije, pa sem ga klicala tja. In kmalu je tako uredil, da me je nameščenka enostavno odbila, češ, da ima delo s pacientom, da zdaj ne more govoriti, pa da me bo poklical nazaj. Nikoli več me ni, nikoli. Samo en nočni mejl je prišel, kjer mi je, očitno pijan, priznal, da sva imela lepo zgodbo, ki pa se je žal končala kot se je. Vem, vem, usral se je, ker se vila prodaja. Še pred novim letom. Jutri podpišem kupoprodajno pogodbo. Jutri grem v Sežano in pride Blaž. Notarka že ve, vse je pripravljeno, samo podpis in jaz izročim ključe. O madona kakšni tedni v novembru. Na hitro sem dala vse pospraviti, kar je uporabnega prepeljati, naslonjači, zakonska postelja, omara z ogledali, take vrednejše reči. Vse drugo, o vsem naj odloča Boštjan. Briga me, zdaj me res ne briga, če bodo dobili dokumente. Dino bo potukan, če do tega pride, prav briga me. Vem, zakaj je ušel v Ljubljano. Po tisti noči v Italiji, po tisti noči je že vedel, da je to bilo najino poslovilno seksanje. Prekleta pohotna prekla, da bi mu že enkrat nehala delati tista žila. Pa kaj, ko ve, kako jo s kemijo zbuditi in jo držati v formi, semena je pa bolj malo … O vem, jaz to vem, ne vem pa, kako se bo obneslo s tisto mlado. No, mlado, dosti mlajšo od mene dvajset let. In v nekem drugem mejlu mi je pa le priznal, da se poznata že dve leti, da sta prvič spala skupaj na Bledu, ko je bila neka mednarodna konferenca, da sta se potem še našla, da …

       Nikoli nisem bila prva violina, nikoli, ne pri pokojnem možu, ne pri Dinu, mogoče pri Janku, v mladosti, samo, samo on je bil, tak, no, preprost fant, sicer inženir gradbeništva, resen, malo preveč katoliški, pa … Potem je prišel moj kamijonar, bahav, poln denarja in … Teta Juli mi je rekla, če je moški osvajalec, je strasten in ima pravico do ljubic, bo pa tudi poln denarja, verjemi, in to tudi nekaj šteje. Ona bo že vedela, trikratna vdova, o ja, bo vedela. Je K, samotno premišljala in gledala prazno skodelico. Kakšen dan bo jutri, bog se usmili. Vreme je napovedano, čakaj, ja burja bo, tako pravi pameten telefon. Še bo vztrajala. No pa naj. Ključe sem pripravila, nobenih dvojnikov ni, zato sem pripravila posebno izjavo. Itak bo novi lastnik dal zamenjati ključavnico na glavnih vratih in tistih zadaj, v to sem prepričana. Tak je običaj, sem slišala. Ampak od jutri ne bo več mojega doma, sladkega. Poročila sem se pri triindvajsetih, pred … oh, tridesetimi leti. Maja je bil, maj. Šla sva v Štanjel, tam je bila poroka, potem pa za dva dni na Bled, Poroka, slavje, pojedina, ansambel, kateri že … Joj, trije fantje in dekle, pa znan je bil. Vidiš, tega se pa ne morem spomniti. Pesmi poznam, nekaj so imeli svojih, še največ pa so prepevali priredbe, vse, od narodno zabavne do popevk. Hotela sem slišati tiso, bela snežinka, ki pada, tisto ja. In to v maju mesecu, no ja. In zdaj bo vse to dokončno mimo, vsa tista leta. O, prva leta, o sva se ljubila ja, na terasi, v kopalnici, v kuhinji na mizi, kjerkoli. Bil je norec, kar se tega tiče, nenasiten. In se ne čudim, da si je izbiral ljubice, saj sem  dobila neko vnetje in nekaj časa ni bilo nič. Ko sva zvedela, da ne bo otrok, takrat, s tistim papirjem, ki je prišel iz Ljubljane, takrat … Pomračil se mu je obraz in mi je rekel: alora, vrži proč kontracepcijske tablete. In sem jih res. Moreče je bilo nekaj dni. Imela sem občutek krivde, ker da zaradi vnetja mogoče pa jaz ne bi mola zanositi. Pa sem šla še jaz privat k ginekologu, ta mi je potrdil, da je z mano vse v redu, da normalno dozorevajo jajčeca, da sem zmožna imeti otroka. Od takrat se je med nama naselila senca, vem … Manjkrat se mi je približal. Vem, da ga je to zelo potrlo. In najbrž tudi zato ves tisti beg od doma in igralnice, ker da nima komu zapustiti denarja in imetja, tako je rekel eno nedeljo. Kakšna izjava! Potem sem ga tolažila, da je to tudi lepo, da se imava rada, da imava drug drugega in take … Jutri, jutri, okrog enajste bo vsega konec, podpis, žig, odhod na banko, poravnan račun, izročanje ključev v prisotnosti notarke, njene hčerke, ja. Kako bomo to speljali, najprej podpis, potem banka, ali banka in podpis. Ne, ne, najprej podpis, to, to … Potem gre hčerka kot priča z nam na banko, tam pa uredimo transfer, tako bo. Tako sva se menila po telefonu. Jutri je sreda, uradni dan, bi rekli podeželani. Ja, vsega bo konec. Kako strašljiva mora zdaj biti vila. Samo še enkrat sem šla gor, sam, da sem pogledal, če so res vse izpraznili, kot sem naročila. Ja, vse je bilo urejeno, vse je tako čudno odmevalo, kabinet prazen, sobe prazne, dnevna, tam je ostal samo velika omara in dva naslonjača in velik tepih. Podstrešje, vse prazno, vsa šara je šla u maloro. Ostal je samo tepih na tleh v sobi zgoraj. Kuhinja, vse demontirano, prazna, lestenec odnesen, prodan. Pa drobnarije, nič, nič. Še v kopalnici sem dala odmontirati ogledalo, ker mi je veliko pomenilo, lepo razkošno, s težkim srebrnim okvirjem. In nekaj dragocene posode sem tudi dala prepeljati. Zdaj imam nov dom tu v Trsu, zgornjo polovico stare vile, s časoma, ko bo stara Gina obnemogla, bom kupila še spodnje prostore. Z njenim sinom sva že popisala sporazum in predkupno pogodbo. O, tisti dečko, nikoli se ne bo vrnil v Trst. Torino, Torino. Kaj bom sam v tako veliki hiši? Enrico, mogoče pa … Trapa, mlajši je od tebe in je užitkar, kar se ljubljena tiče. Ima samo dve leti mlajšo ženo in enega samega otroka, sina imata. Žena, da je naveličana uradnica, sicer pravnica, da pa samo poležava in hodi v službo, nima svoje pravne pisarne. Dela za starejšega pravnika, ki zastopa ladijske prevoznike, tožbe in take reči. Ljubek, črnolas, žilav, dober ljubimec. Po rodu je Kalbabrež, tako mi je razlagal. Njegov dedek, da je bil premeščen v času fašizma iz Kalabrije v Trst, kot navaden karabinjer, njegov oče, da pa je bil mornar, kasneje oficir trgovske mornarice, sam da je izbral ekonomijo in da to rad dela, se pogaja, prodaj, kupuje, prelaga finance, preračunava. Biznis, biznis reče. In tako se je začelo, na banki, urejala sem papirje za sestro in, saj ne vem, kar rekel je, da bi me privatno povabil na kavo. In sem šla, na eno, dve, potem sva končal pri meni, spekla sem štrudelj in ga povabila, pred dvema letoma, takrat je Dino, menda že imel tisto, tisto … No ja, saj bi moral vedeti, da ne bom brez družbe v Trstu, to bi moral vedeti. Nikoli pa ni prišel k meni v Trst, nikoli, zanimivo. Kje zdaj hodi ta mali Kalbrež. No, saj ni pomembna velikost, žilavost, to, to, sama kita ga je, niti grama odvečne maščobe. Skrbi za telo, zdrava prehrana, tek, telovadba in veliko kolesari. Mahnjen je na kolesarjenje. Šel je že do Rima in nazaj. Po Sloveniji je bil s kolesom do Ljubljane, govoril mi je o tem. Izrazil je željo, da bi rad videl Bled. Evo, ideja! Ko prodam vilo, za nekakšno praznovanje, ga povabim za vikend na Bled, zdaj v decembru. In sneg je že po hribih in sprehod ob jezeru. To bi bila prava tolažba. Dino pa, zamenjal je telefonske številke, ostal mi je samo mejl, včasih odgovori, včasih pa ne, kakor se mu zljubi. Redki so odgovori, prasec! je jezno pomislila. Pa kje hodi zdaj ta Enrico. Kaj se mi bo tudi ta umaknil. Pa tako mi je zatrjeval, da sem podobna grofici, ker da imam avstrijski priimek. O ja, obdržala sem svojega, dodala moževega. Moj pokojni … Joj, te more … ne! Kje je zdaj ta, ta, ki mi je nakladal, da obožuje moj značaj, mojo nežnost, oh … Že pol ure sem tu. Natakar me že čudno gleda. Kaj pa če bi, … ne, ne, martini, samo eden … Salvatore pravi da … briga me, pa ne bom vzela tablete zvečer. Trikrat na dan po jedi, da sem potem cel dan trapasta, že dva tedna nisem srknila kapljice alkohola, samo te preklete tablete. Pa da moraš čakati 48 ur, da učinek popolnoma izgine. Pa ja. No, ne bom se igrala. Naročila bom še sok, tu imajo naravne, dobre. Avokado bom, to ja. Namignem natakarju in mu povem željo. Prikima in odnese svojo slokost nekam med druge – lokal je poln. Saj, zunaj je burja, tu je pa prijetno toplo. Oh, ta Enrico. Naj ga pokličem. Ne, ne, potem bi dobil signal, da norim za njim. Poznam to moško nečimrnost. Takoj so petelini, češ, glej, kako me ženska lovi. Pa ja, ne bom. In potem ga je zagledala, vsega razmršenega v črnem plašču, zavitega v debel siv šal. Hitel  je proti njej in si snemal črne usnjene rokavice.

      »Draga moja, ta burja. Moral sem nesti še en stvari na pošto. Nujno je bilo, gneča je bila. Eni dokumenti morajo naprej. Tako je to. Se opravičujem. Pozabil sem telefon v pisarni, če ne bi te poklical. Si me klicala?« je govoričil.

      »Ne, ne, ker sem bila v svojih mislih. Saj veš, povedal sem ti že, kakšen dan me čaka jutri. Sedi. Kaj ti naročim. Boš kuhano vino. Ti lahko piješ, meni je pa ta tvoj Salvatore prepovedal alkohol, hudič ga vzemi,« je bila W. K. odkrito nejevoljna.

      »Dragica, moja grofica, Salvatore je odličen zdravnik. Moja mama je stanovala v isti ulici, prijatelji so bili še iz otroštva in tudi kasneje, ko sta študirala. Ne, ne bi ti ga priporočal, če mu mi ne bi popolnoma zaupali. Saj veš, mama je študirala filozofijo in zgodovino, Salvatore pa medicino, kasneje je specializiral psihiatrijo. Pa je bolj znan kot zdravnik splošne prakse, če prav se na živčke tudi spozna, in ima licenco, da lahko prepisuje tudi psihiatrična zdravila. Brez skrbi, v varnih rokah si. Pa bom, belo kuhano vino bom, da se ogrejem. Ta burja gre do kosti, ti povem. Pravijo, da se je navadiš, do neke mere že mogoče, ampak moda ni prilagojena naši burji. Ne morem hoditi po uradih s težko bundo, plašč pa, čisto te prepiha,« je rekel in namignil natakarju. Žlobudravo mu je naročil vino, njej pa še sok.

      »In jutri greš v Sežano, kaj?« je začel pomenek, ko je odsrebnil vino. Omamen vonj je zaplaval proti njej, da se je vsa nakremžila.

      »Grem, ja. Prodala bom vilo, ceno veš. Transfer bo še isti dan narejen, tako smo se zmenili. Saj veš, najbolje je, da opraviš takoj. Zmenjena sem z notarko. Zdaj pri njej že dela tudi njena hči, mlada pravnica. Ona bo šla z nami kot priča. Vse sem premislila in uredila,« je K. Hitela razlagati in si ga pozorno ogledovala. Tak zarden in slabo obrit – očitno zjutraj ni bilo časa, ji je deloval nekoliko pustolovski. Malokrat je pil alkohol, ker je rad živel športno, ta Abraham, se ji je nasmehnilo. Opazovala je njegovi čutni ustnici, kako se spet naslanjajo na zlato obrobo kozarca in kako previdno srkne vino. Dolgo ga zadrži v ustih, potem pogoltne in spusti uživaški ahhh. Kot med … jo obide. Ta njegova strast, ta jo opijanja.

      »Poslovnost  it pa gre. Tu lahko rečem, kapo dol, res.  Najdeš ovinke, tam, kjer je ravna cesta. Sicer sem jaz bolj, no, ti bi rekla, kako že v slovenščini, a, ja presrano. Ne, presran,« je počasi zlogoval.

        »Ja, ja tako. Pa sem ti že enkrat pojasnila, kaj to pomeni. Odložil je kozarec, nagubal čelo si podložil dolg prst na levo lice, poleg jamice, se zašobil in jo vprašal.

        »Oprosti, ma tvoj pokojni mož, je umrl, ma mlad ne?« Ko le ne bi tega vprašal. Še nikoli ni šel v to smer. Prekleti cepec, je pomislila, cepec na kvadrat. Pa ravno nocoj mora to spraševati. Mlad, seveda mlad, njegovih let.

        »Ja, tvojih let je bil,« je trdo in užaljeno rekla. Poveznila je glavo, nabrala podbradke v gube utišanosti.

      »Mojih let, madona,« je bil v trenutku preplašen. »In kaj je bilo. Nikoli nisva govorila o tem, oprosti. Če nočeš o tem govoriti, potem sem že tiho. Prav, moja draga grofica,« je bil v trenutku sladek.

      »Nočem!!!« je trdo in užaloščeno rekla. A še tebi naj bi razlagala, še tebi, cepec. Ravno zato dobro voziva, ker ne brskava po zgodovini, zdaj pa to. Ne, ne, ne, nič ne bom več nikomur razlagala. Moj T. je umrl in konec. Prasec od Dina je govoril, da bo to tako, da se bo zgodilo v kakšni igralnici, pri ljubici, mogoče bodo krivili viagro … Tako je on to načrtoval, prasec, stokrat prasec, je v molku premišljala in skoraj iztisnila togoto skozi solze.

      »Tiho si,« je čez čas rekel Enrico in v njeni zamolklosti dosrebal vroče vino, ki mu je lica razžarjalo, da je bil videti kot mladostni zagretež.

      »Ja, tiho, tiho. Saj me žre, priznam, ta prodaja. Veš, kako je, ko prodajaš dom, ki si ga z nekom gradil. Trideset let, sva … No, zdaj sem se odločila, zdaj ne grem več nazaj. Ustalila sem se v Trstu, tu imam sestro in njeno čudovito družino, tu imam zdaj tebe,« je dahnila čez mizo in komaj zdaj prijela kozarec s sokom. Iztegnil je roko, ji privzdignil mehko brado, da je videl njen bled okrogel obraz, njene vedno brezhibno urejene trepalnice, ljubeči ustnici, tokrat pobarvani v skladu z barvo nohtov, blag karmin. V očeh je videl divjo levinjo, ki srka kri večera in se napaja z milostjo pohote.

      »Draga moje, rekel sem ti že, da se lahko zaneseš name, da te obožujem. Ti si, preprosto moja grofica. Moja mama mi je govorila o vseh mogočih narodih, ki so bili v Trstu, Slovani, Nemci, Židje, Grki, kaj jaz vem, kaj vse je že bilo tu in je še. Mi smo čisti Italijani, mama je iz stare meščanske tržaške družine, ki se je ukvarjala s trgovanjem, uvoz in izvoz in take reči. Za očeta pa že veš, vse sem ti razložil. Tvoji so bili najbrž potomci Avstrijcev, ki so včasih bili tu in na krasu. Zdaj to ni pomembno, kdo je bil kdo, saj vidiš. Trst je poln tujcev, Kitajci, Afričani, Balkanci, vse je pridrlo sem. Slovenci, kaj pa vem. Nisem zaničljiv do njih kot nekateri moji kolegi. Vsi mislijo, da is potomka kakšne baronske avstrijske veje, zaradi priimka. Zdaj že cel moj oddelek ve, da, da se shajava. Pa me ne briga. S tabo doživljam nebesa. Pa ne bom nič slabega rekel o ženi, ne. Ona je, kako naj rečem, pregorela je. To bo. Najina ljubezen je že zdavnaj umrla. Razmišlja celo, da bi se umaknila v najeto stanovanje, saj da naju sin ne potrebuje več. No ja, letos je prvo leto na univerzi, se že znajde, se.  Ti si mi zdaj sonce, razumeš, draga moja baronesa. Tako te bom zdaj klical. A veš, da sem si nek večer predstavljal, da si bila zares baronica. Fantaziral sem, kako se voziš v kočiji, na vratih je grb, baronski grb, spredaj pa dva lepa lipicanca. In kočijaž ima uniformo, ti pa si varno skrita z zavesami in se pelješ mimo mene, odgrneš zaveso in mi pomahaš,« je Enrico ves v znosnem ognju pripovedi.

      »Baronica, baronessa,« se je zasmejala in se vzravnala. »Imaš pa bujno fantazijo. Lahko bi bil pisatelj.« mu je priznal.

      »Pisatelj, no. Hja ti priznam, da sem nekajkrat skušal napisati zgodbo, daljšo, roman. K temu me je vzpodbudilo, ko sem prebiral romane, klasika, pa tudi naše Tržaške pisatelje, tudi vašega Pahorja, sem prebral, tista, Nekropola, prebral sem jo. Pa Jelinčič, pa druge. Literature me je res zanimala. Z ženo sva nakupila veliko knjig, čez dva tisoč jih je doma. Moja mama je bila nora na literaturo, oče pa na orožje, se razume. No, jaz sem pobral gene očitno po mami. Pisati, hmm,« je zavzdihnil Enrico.

      »Vidiš, jaz sem prebral samo v srednji šoli, kar je bilo treba, potem pa konec. Doma nismo imeli dosti knjig, nekaj malega. Tudi zdaj nimam knjižnice, ne. Nisem tak knjižni molj, ne. Moji starši so bili, predvsem oče, mama, tu pa tam, stara mama pa ja, on je bila učiteljica, mama pa profesorica. Povsem sem se izneverila družini, ušla sem jim. Mene je vleklo v samo življenje, ki itak piše najboljše zgodbe. Moj bivši, vrag ga vzemi, je pa zbiral kriminalke v vseh jezikih, nor je bil nanje. Menda je imel skoraj tisoč knjig, samih takih, kriminalno detektivskih zgodb. In tudi filme na to temo je zbiral. Ma mene ni prepričal, nisem marala grozljivk in kriminalk. Raje imam romantiko, to,« je težko zavzdihnila.

      »Misliš, tvoj Dino, zdravnik, on?« je dreznil Enrico.

      »On ja.«

      »In finita«

      »Finita,« je prikimala.

      »Ja, tako je življenje. Jaz te nimam namena izgubiti, draga moja baronesa. Če bi bilo treba, glej, se ločim in …«

      »Enrico, ne fantaziraj. Pomisli malo, tri leta sem starejša od tebe. Dobro, sem še baba, to že. Kaj pa ti, še poln energije. Kaj bo, recimo čez deset let, a. Pustiva te stvari. Pustiva, da vse teče kot teče, čas bo povedal svoje. Navajena sem porazov, nič me ne more več prizadeti,« se je delala močna.

      »Baronesa, mi ne zaupaš. Ne verjameš v mojo ljubezen,« je postajal sentimentalen. Porka duš, dedec, spije kozarec kuhanega vina, pa je ves slinast. Joj, kakšne tipe povlečem nase, mater jim. Pa kaj mu bom jaz. Na moji strani je ljubezen tista, med rjuhami, tista ja. Da bi pa z njim živela, ne, ne, za zdaj še ne. Preveč sem ranjena. »Baronesa, halo, kje si,« jo je trgal iz zamišljenosti, trpke in goste, kakor da se je čeznjo poveznil star zvon, ki doni v gluhoto samote.

      »Ah, Enrico, ne bodi sentimentalen. Nekaj gradiva, to je jasno. Nisem pa še razstrupljena, če razumeš. Z Dinom sva bila povezana deset let, razumeš, deset let. Najprej samo tako, potem pa, saj veš. Veš kaj, jutri bom prodal vilo. Potem pa te bi, ker je posel uspel, povabila na izlet, seveda če bodo možnosti. Povabila bi te na Bled, o katerem že dolgo sanjaš. Vem, da imaš še druge obveznosti, ampak do petka bi mi lahko sporočil, kako in kaj. Za vsak slučaj bom že jutri rezervirala sobo. Poznam ljudi tam gor, ne bo problemov. Šla bi v petek zvečer in se vrnila v nedeljo zvečer. Ti se pa znajdi, kakor veš in znaš. Dokaži mi, da si upaš, Enrico,« je ponosno, zveneče raskavo rekla in pri tem napela obraz v tisto plemenito odločnost, ki jo je krasila v poslovnem svetu. Dolga tišina je prejala med njima in se razobesila na drobne luči nad mizo. Gledal je gor, se šobil, očitno iskal besede, čeprav je bil tako južnjaško zgovoren.       »Moja baronesa,« je raztrgal sivo tkanino molka, »moja baronessa to je pa zapleteno. Če grem zdaj in se zlažem ženi, da, da imam neko poslovno pot v Slovenijo, mi ne bo verjela.