Spoštovani, včasih doživimo trenutke, ko se minljivost ostro zaseče v našo zavest. Izgubili smo ustvarijalko, ki je tvorno bogatila naše strani s svojimi prispevki. Monika Polda je odšla, njene zgodbe ostajajo. Ker je bila strastna sodelavka tudi na tečaju kreativnega pisanja, je pustila sled v vseh nas, zelo močno sled, ki jo je izpovedal Peter Krkoč v pripeti pesmi.

Minljivosti ni, je samo minevanje.

Dekle v mraku

Peter Krkoč

1

Osivele so mi oči to noč

od mlačnosti obljub

o veličini duše.

V odmevih hodnikov razuma

se mi pačijo siromašne misli,

odmečki jalove duhovne sile.

Skozi strešno okno

pa bolšči to zrklo tesnobe.

Trpkooko sevanje

v podporo tulečim likvidatorjem miru.

Ta noč je kosa.

Ostrina seče

mrzle ureznine nesmislov

po skorji oteženega možgana.

Po hodnikih razuma

rezgeta neslišen krik,

njen prezrti mrak.

2

Radost je biti mrtev.

Nič več začasni potnik

v lupini minljivega.

Sam sebi toplina zimskega sonca.

Nosač razumljenih nesmislov,

veter poravnane krivice,

samodržna skala vseh resnic.

Suhljata zver pa …

za tabo,

poražena v zanosu žrtja,

v blatu pomečkano sidro,

sirota tvoje smrti.

Ti:

ponosen kamen v korcih božje strehe,

dokončno pospravljena rjuha na obronkih pameti,

lebdeče krplje za na pot v črvino doma,

duševni zdrs iz mraka bolečin,

neustavljiva sablja v penetraciji krivine časa,

spoznanja, ki jih tokrat ne prezreš.

Radost,

smrt in …

biti mrtev

brez sramu.

Eh, tu v žareči glavi je …

klan razjarjenih mandrilov.

Na drugi strani pa …

svila v službi plesa lahnih bokov,

oprana knjiga

v novi sliki,

brez bremen okvirja.

Mrtva;

biti mrtev,

biti mrtev,

biti in ne bati se,

biti in ne biti se,

življenje brati, ne boriti se.

Ležati v gosti spužvi smisla,

spati in ne spiti sanj,

se spajati s pravico,

razumeti …

biti mrtev,

biti in ne spati buden.

3

Slano sonce nad Vipavo …

Salve nad praznino blagostanja …

Duša dedičev srebrnega peresa v zraku …

Zbogom, dekle v mraku.

—

Moniki, 27. 11. 2020