Kulturno medijski center Slovenija

SI.TV#multimedija #omrežja #tv #knjiga#novice#zabava#glasba#SI.TV

5 novembra, 2024 Uredništvo KMCS

KNJIŽNI MOLJ SPRAŠUJE: BOJAN BIZJAK

Se lahko na kratko predstavite?
Sem pesnik in pisatelj iz Ajdovščine ter vodim šolo kreativnega pisanja. Do zdaj sem napisal že 41 knjig, vključno z romani, pesniškimi zbirkami in kratko prozo. Na začetku sem študiral agronomijo, kasneje pa sem se zaradi težav z vidom usmeril v filozofijo in primerjalno književnost, vendar sem študije opustil. V življenju sem delal marsikaj; več o mojem delu si lahko ogledate na spletni strani zakawsky.com.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
Vsekakor verjamem, da je umetnost tisto nujno lepilo za sobivanje, da predstavlja mnogo več kot le tržno kategorijo.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev itd. ima leposlovno ustvarjanje na osebni ravni avtorja?
Izkušnje me učijo, da je pisanje najprej sinteza čustev in vedenj, nato pa tudi osebnih hotenj. Nekateri v pisanju vidijo kanal za iskanje slave, drugi želijo pustiti sled, spet tretji hočejo na ta način izraziti svoja čustva. Sam pišem zato, da skozi zgodbe očistim nekaj svoje notranje brbotavice in hkrati prispevam svoj kamenček k mozaiku slovenske literarne slike.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev itd. ima leposlovno ustvarjanje na širši družbeni ravni?
Literatura, še posebej tista z estrskim pridihom, prinaša tolažbo, ponuja vpogled v notranje svetove ter daje identitetno možnost. Skozi zgodbe začara svet, tako da je bolje razumljen in da bralci lažje osmislijo empatijsko materijo v romanih in novelah. Pesništvo zahteva drugačno dojemljivost in sprejemljivost. Literatura ima močno družbeno in družabno funkcijo; osmišlja kolektivno izkušnjo, ohranja kulturno zavest in s tem spodbuja nadaljnje generacije, da vidijo in raziskujejo nove doživljajske svetove. Literatura torej deluje kot zrcalo družbe.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture v širšem pomenu te besede?
Rekel bi, da je kultura civilizacijski gradbeni material, če se grobo izrazim. Kultura je presežek zavednega življenja, homogena snov, ki vase vleče skupnost, jo poenoti in ji daje presežni smisel.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?
Umetnost je kompleksna izraznost in njena funkcija je enako kompleksna. Njen smisel je v zadoščenju posameznika, da skozi kulturo uzre sebe in druge ter se na neki način učloveči.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?
Glavni namen sodobne literarne produkcije je pretočnost zgodb in nihaji pesmi. Vsekakor ima literarna produkcija kulturno ohranitveno vrednost, ki presega ekonomske kategorije – to je zgodovina že večkrat dokazala.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih kot osebnostih?
V javnosti zagotovo še vedno prevladuje nekaj stereotipov. Sodobna družba sicer manj glorificira pisatelje in pisateljice, vendar še vedno obstajajo krogi, ki v literarnih ustvarjalcih vidijo kultne osebnosti. Nekateri v slovenski literaturi zaznavajo odklonilnost, ker se nekatere teme izčrpavajo: od pijanstva in spolnih odnosov do zgodovinskih tem in marginaliziranih likov. V zadnjem času prevladujejo žanrsko definirani romani, kriminalke, politične in družbene zdrahe. Pomembno je razumeti, da je pisateljsko delo kot vsako drugo: vključuje talent, a tudi spretnost in vložen trud.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega prebivalstva o leposlovnih avtorjih kot osebnostih?
Mnenje je pogosto stereotipno: večina še vedno misli, da so avtorji bolj ali manj na robu, nagnjeni k zasvojenostim ali pretiranemu uživanju alkohola, spolno sprevrženi ali nezdravo živeči. Vidijo jih kot obrobne, inteligentne figure z določeno mero ekscentričnosti.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?
Iskrenost, empatija, jezikovna izbrušenost ter družbeno konkretna analitičnost. Avtor naj bo vest svojega časa in družbe.

Ali in kako naj se v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?
V vsakem delu je košček avtorja, kar pomeni, da že s tem prenaša tudi svojo odgovorno soodgovornost. Tudi če piše zgolj iz sebe in o sebi, na nek način ustvarja sliko družbe.

Kako se pripravite na pisanje? Ali čakate na navdih ali ga kako izvabite? In če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?
Pristopi se razlikujejo glede na vrsto dela. Romanov se lotevam premišljeno: naredim načrt, zberem informacije, preštudiram teme, nato ustvarim ogrodje, in šele zatem začnem intenzivno pisanje. Kratka proza je pogosto že skoraj napisana v ideji, nato jo hitro oblikujem in zapišem, običajno v dveh ali treh dopoldnevih. Pesmi nastanejo, ko začutim pravi trenutek, največkrat poleti, ko sedim na balkonu ob reki. Jeseni besedila korigiram, spomladi pa že navezujem stike z založbami, čeprav manj uspešno.

Ste odprti za predloge urednikov in recenzentov ali je vaša umetniška vizija zaključena, ko delo zaključite?
To je zelo različno, a malokdaj se uklonim predlogom urednikov, saj imam že precej kilometrine. Na začetku sem se seveda učil od piscev, s katerimi sem veliko razpravljal, in skozi literaturo, da sem si pridobil temeljito znanje o pisanju.

Kakšen je vaš namen kot avtor? Kakšne občutke ali reakcije želite izzvati pri bralcih?
Rad bi jim ponudil globlji vpogled v človeka; veliko se posvečam misli, toku zavesti in psihologiji. Prav tako pa želim tudi estetsko zadovoljiti – ob lepih stavkih, ki jih sam rad iščem v knjigah, bi rad ponudil estetski užitek tudi svojim bralcem.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?
Pisanje dojemam kot resno in odgovorno delo, pravzaprav kot poslanstvo.

Kdaj je knjiga zaključena?
Knjiga je končana, ko jo tretjič ali četrtič preberem in shranim v mapo na računalniku. Čiščenje besedila je zahtevno delo in pogosto prava tlaka.

Kakšen je vaš postopek pisanja?
Najraje pišem dopoldan, nekaj ur. Če je energija, popoldne delam popravke. Pesmi pa pišem, ko si želim oddiha od romana ali kratke proze.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?
Ideja je le začetni impulz, vse ostalo je delo in še enkrat delo.

Kakšna je vaša poetika? Katere standarde v besedilu skušate doseči?
Skušam ujeti melodijo stavka ali verza. Pogosto si besedilo preberem na glas, da začutim ritem pripovedne materije.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?
Razlika je velika. Poezija je kot iskra v kaminu, ki zažari in ugasne; roman je počasno tlenje polen. Kratka proza je nekje vmes. Esejistika in ostala besedila pa pripadajo vzporednemu svetu, potrebnemu za razmislek.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?
Ne vem, nimam posebnega odnosa do slave; do prepoznavnosti še morda, vendar bogastvo… Saj sem bogat – imam svoj čas, in to je največji, zanesljiv kapital, ki ga dobiš z rojstvom in počasi odteka.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti: umetniški izdelek ali prodajni artikel?
Vsekakor je to umetniški izdelek; šele nato, v drugi vrsti, postane tržno blago.

Kaj za vas pomeni oddati, izdati in promovirati tekst?
Vsaka nova knjiga, ki izide, je pravzaprav praznik – kot bi se ustavil na kamnu ob poti, na katerem se oddahnem.

Opišite bralca.
Bralci so radovedni, nemirni, zahtevni in postajajo vse bolj razmišljujoči in izobraženi. Zato jih nikakor ne podcenjujem.

Uredništvo KMCS