To pregibanje treh f(r)az bolečine ob izgubi prijatelja sem … pač … dolgo sem vse to zarival vase in … V dneh pričakovanja vseh svetnikov me je iz nepričakovanih senc podrlo in zarezalo v globino solz.

Eno težjih poslovil življenja. Ja.

Tujina; cesta; smrt. Žara.

In njegova smrt je govorila z mano. Tu, v papirju.

In njegov obraz je večen. Tam, v večnem.

Medtem ko čakam na zdravila, sem dorisal bledo impresijo že zaprtega oltarja topih čutov. Konstrukcija celotnega vzdušja pa je slikana po inspiracijah Hieronymusa Boscha.

+++

POVRŠINA: ČRNIM

Oltar molči.

Danes so

zareze duš

potisnjene

v daljavo

temne

in globoke

sfumature;

jamrajo

v zamazu

tiho

krvavečega

povoja.

Veje

krempljev

upanja

me grebejo

v spomin

koncerta

votlih

krikov,

vsa

dobrota

smeha

večnega

moža-otroka

pa bledi

v neznano

črnost

nepojasnjene

skrivnosti:

Naš obstoj

je večen –

večno v

neznanki.

1. LEVA FRAZA: NE SPREJMEM

Ne sprejmem smisla mlade smrti!

Preziram te, življenje v suhi trti

s krinko zdrave skorje!

Zavračam tvojo mirno pot v viharno morje!

Vem, ja. Vem …

ta igra gre naprej, a …

tvoj odhod je

mrka dama sfiženih pravil,

je suha zmaga

nihanja vesoljnih sil.

Z nasmehom

si povijam reže v obstoju,

a spomin je brezobziren bič

– nažiga rane v strganem povoju.

Pustil si

skrušen krik,

nesmisel živih,

živ nesmisel,

trd in kisel vrč pepela,

smrt v prahu,

grd,

prihuljen

strah in … ah!

Saj vem:

to ne pomaga.

Smo večne iskre in

se zlijamo z vesolja v vesolje,

smo ladje na valovih sreče v svetobolje …

JA,

verjamem v dvojno ravnovesje sil,

v dva boga, ki snujeta svetovje,

pa vseeno …

NE SPREJMEM TISTE TVOJE

ZGRUDENE POTI NA MORJE!

2. DESNA FRAZA: KRIVIM

Strla me je danes slika

tisočerih tujcev

znanega izraza

v sprevodu

h grobu.

Tihotna risba glasnih barv

vtrtih v čustva nepremična.

Nisem je zares dojel v celoti,

bila je skoraj … neresnična.

Je bil trepet na ustih

ranjenega mojstra diskov,

verižni dim s pokrčenimi prsti,

smrt oči v neskončni vrsti.

Izdih očeta,

mamin krik v objem slovesa,

starka s čašo kisa tik pred lastnim grobom,

krhka roka ukradene mladosti,

hči v zavetrju norosti,

sin zajet v pogumu smrti,

moje sestre, bratje … strti.

Skalp pobran v drgetu src, ki so zamrla,

naši fantje s himno monotono

v svoja grenka grla.

V sprevodu s čredo sem prezrl roko,

ki je turila osiromašene cvetice.

Mimo tvoje žare sem želel,

da se oči otresejo resnice.

Mimohod mi je zalil oko

v zadržano solzno mreno,

a vseeno sem uzrl,

da je smrt resnična.

Zdaj jo sprejmem …

PA NE ZDI SE MI PRAVIČNA!

3. SREDNJA FRAZA: POZABLJAM

Moja mala vas je hrup miru;

nihče ne govori o tebi.

Razum je nerazumno utihnil,

vsak bolj v sebi se drobimo.

Kaj pa vem.

Ni več solzá,

nič več ne kljuvajo vprašanja,

dar pozabe spaja rane,

vrača se … vzdih rutine.

Saj veš,

zdaj sprejmem tvoj odhod,

razumem tvojo pot iz globočine.

Tisto mrko slovo brez slovesa.

Praznina pa je polna, polna skelečine.

Čeprav zamrznjeni spomini še bolijo …

prijatelj …

adijo.

+++

Za trepet duše: Lesce, Begunje; v fazah od 17. 5. 2020 do 26. 10. 2021

+++