Travma podhoda

Glasba je utihnila in zahladilo jo je. Ozirajoč se po prostoru, se je zdrznila iz zasanjane omotičnosti. Noč divjega plesa in vročih teles je zgubila svoj čar ob pogledu na pospravljene stole na mizah, med katerimi se je, s krpo na omelu, smukala čistilka. O sranje! sranje! Vsi so že šli!  Spet sem zajebala. Zakaj me ne zvlečejo s sabo, če nočem it? Ja saj vem, … saj vem.: „Ne bom te več prosila, te pregovarjala in se smešila pred drugimi. Še enkrat mi to narediš, te pustim tam!“ mi je že večkrat napovedala. Tokrat je očitno to res naredila. Pustila me je samo, kljub temu, da ve, da domov ne pridem, brez da grem pod tistim podhodom. 

„No, gospa, zdaj pa bo treba oditi,“ jo je – kolikor je zmogla prijazno – povlekla v sedanjost še zadnja točajka, ko je do potankosti počistila šank. „Ja, ok, saj grem,“ je ne sigurno zdrsnila z barskega stola. „Greste mogoče peš domov … tam skozi podhod?“ je iskala rešitev. Natakarica je navzdol našobila ustnice –  s pojedeno roza šminko – in odkimala. „Kaj pa pomivačica?“ je mignila proti marljivi ženski. „Ne, skupaj greva z avtom, ven iz centra in ven iz mesta. Vaša smer mi je od rok. Se boste že sami sprehodili tu čez; glede na vaše stanje vam luft ne bo škodil. Rahlo prši, lepo vas bo zbistrilo,“ je hudomušno spremenila polarnost svojih ustnic.

„Ok, na svidenje,“ se je poslovila. Nema spasa, … a poskusit ni greh, … a ne, vratca … Je razmišljala, ko se je prebijala skozi težka vhodna vrata na močnih vzmeteh. 

Na ulici se je postavila pokončno kot vojak in z nogama tlesknila eno ob drugo, z dlanema na iztegnjenih rokah, pa plosknila ob stegna: Zdaj pa je čas da močna in neustrašna Jessika prodre proti svojemu domu! Pot jo vodi mimo številnih zaprek in ovir, skozi katere se bo pogumno prebila. In zamajala se je na visokih petkah vzdolž ulice. Hladen nočni zrak jo je hitro treznil: Ne, ne saj  je vse ok. Tamle skozi švignem in bo vse ok. Še malo pa bom na toplem doma … upam da bom … Kaj pa če je tisti tip spet tam? … ne ne more bit ravno danes … Kaj pa če redno straži in čaka v tistem podhodu na svoje kuzle …? Prestrašeno srce je pospešilo ritem. Poskusila je preusmeriti misli: Ne! Ne zapletaj se v strah, s tem ga le podpiraš. Zamotila se je z jesenskim listjem, ki ji je šumelo pod nogami, spominjala se je pripovedk iz otroštva: Kako že gre? Nono Števek kje si zdaj s svojo prekmursko pravljico? „Jaz sem razbijač Mark in hočem spoznati strah. Nikoli se ničesar ne bojim … in, ne, tudi vrane se ne bom zbal …“ Ni delovalo: Ma kakšna vrana?! Takrat me ni napadla vrana. Tisti smrduh …bh…je bil žilav, močan. Še zdaj se mi pozna v lasišču na zatilju brazgotina … lasje mi tam ne rastejo … čakaj, je sploh še živ? Od tega je … dvanajst let. Dvanajst let! Ob spominu je stisnila nogi skupaj, povlekla krilo čez kolena in se tesno zavila v plašč. Hoja ni bila več pogumna, niti zanašalo jo ni več. Popolnoma se je streznila a v telo ji je vdrla teža boleče travme. „Bi bil fantek ali punčka? Punčka. Če bi me zdaj čakala doma dvanajstletnica, jaz ne bi bila tukaj, z njo bi spala … Bila bi mama … mogoče fantku … ki ne bi nikoli spoznal očeta … Ha! Tudi jaz ga ne bi. Bolje da ne, … no, upam, da ne. Nadaljevala je pot in zdelo se ji je, da ulica temni. Visoka drevesa so prekrivala okoliške barake, ki so se zvrstile, ko so velike mestne hiše prešle v komaj spodobne za življenje. Bila je že čisto blizu podhoda in tesnoba v njej je naraščala. 

 Korak ji je zastal, ko je v sebi objokovala, kako zaradi zapletov pri posegu, ne bo mogla biti nikoli mati. Njeno pozornost so pritegnili mešani zvoki iz temne stranske luknje, tik pred podhodom. „Ps, ps! … ts, ts!“ Ne! Ne, usoda se ne more ponavljati! Že tako zavita sama vase, je še bolj zatesnila plašč in se objela z rokami, da zaščiti svoje telo, ki jo je zabolelo ob zavedanju nastalega položaja. Strah je okamenel njeno vitko silhueto. Želodec se ji je zakrčil, dih zastal. Noge bi hotele v dir, proč od tod, a iz možgana ni prišla prava informacija. Tam se je bila bitka, kako preživeti. V tisti stotinki sekunde ji je skozenj privršalo več protislovnih ukazov: Beži!… Ne, stoj! … Skrij se! … Napadi … Ob zadnjem se je zdrznila in se zavedala da je nerealen, nesmiseln. Napadla bi iz jeze, iz maščevanja, iz gneva, iz zadoščenja pravici! 

„Ks, ks, ks!“ se je nadaljevalo sikanje iz strani. Ozrla se je v smer zvoka. Zdaj me bo napadel, … me posilil … ali vsaj okradel … Beži! … iz vdolbine, nepravilnosti v zidu, se je odlimala temna postava v črnem plašču. Strah, groza in srh so ji dreveneli ude. Železen hlad je spolzel po hrbtenici. Srce je nekrotično počrnelo, ker si je želelo konca raje, kot krute usode. Tedaj se je njegova suknja razgrnila in razkrila starikave noge v visokih nogavicah in brez hlač. Globoko je sopel in jo osladno gledal z bolnimi očmi, ko si je z dlanjo dregal mednožje. 

Še je zmogla z zadnjim razumom šteti do tri: Ena, … dva, …trrrr…, ne še enkrat; ena, … dva, … tri!!! in pognala se je z vso močjo naprej po poti. Zgubila je salonar, plašč se je razpel in spolzel čez ramo, s torbico je noro opletala okrog kolen, a ni se ustavila. Ni si upala pogledati ne levo, ne desno, ko je tekla skozi podhod. Strmela je predse, na konec prehoda –  zdel se ji je strašno oddaljen – kjer se je videlo nekaj dnevne svetlobe. Srce ji je zdaj dvakratno razbijalo. Ves čas je imela občutek, da jo bo zdaj, zdaj zagrabil za plašč in jo sunil ob steno. „Cap-pek, cap-pek, cap-pek, … so se slišali njeni bežeči koraki. Tema se je vlekla v neskončnost. Usločila je hrbet, da bi ga izmaknila prežeči grozi izza njega. Panika jo je gnala naprej. Še zadnje tri stopnice in bila je … Uh! …  na prostosti. Par korakov je še nadaljevala skozi zelen prostrani park, da se dovolj oddalji preživetemu. Nato se je zadihana prižela bližnji cipresi okrog debla in stokajoč spolzela ob njem navzdol.  Mimo je! Mimo je! … ne, morem, verjet! … cela sem …! Odrevenelost v telesu je popustila, kri se je ponovno utekočinila in počasi se ji je umirjalo dihanje. V prsih se ji je nabiralo žavtavo spoznanje, da se je na koncu res ustrašila vrane. Zbežala je pred psiho ekshibicionistom, ki je svoj plašč tako hitro, kot ga je razprl in pokazal svojo goloto, tudi zaprl, se zakril in se pogreznil nazaj v svojo razpoko.  

Vedela pa je tudi, da brez njega ne bi zbrala dovolj moči, da zakoraka v podhod. Ne bi.  Obrnila bi se in šla vse naokrog. Če se ne bi zjokala že kar tam pred podhodom v svojih bednih spominih. Tako pa sem šla! Šla sem skozi podhod, … prvič od takrat. Obrisala si je solze, si obljubila, da o tem ne bo z nikomer govorila in svojo dogodivščino razglasila za zmagoslavno. Nad park se je dvigalo toplo jesensko jutro. V zavetju otroških igral, je opazovala, kako sonce sega proti njej. Počakala je, da  se odprejo prodajalne. Kupila si je nov – najlepši – par špičakov in se ponosna odpravila domov.