Tomo Podstenšek se razgrinja …

Tomo Podstenšek.

1. Začniva kar v Slovenj Gradcu, tam ste rojeni, na, mislim si, na lep poletni dan, ki Vam je dal zagonsko energijo – domnevam. Kakšen otrok je bil Tomo; morebiti zvedavo nagajiv, očaran tudi z besedo …

Kakšno je bilo vreme na dan mojega rojstva, se sicer ne spominjam najbolj natančno, res pa je, da imam rad sonce in da je poletje najbrž celo moj najljubši letni čas. Kot otrok sem bil bolj zadržan, vase zaprt; čisto iskreno povedano tudi malo plašen, tako da si kakšnih hujših nagajivosti nisem upal privoščiti. Bil pa sem vedoželjen; zelo hitro sem vzljubil zgodbe v različnih oblikah, k temu je prav gotovo pripomoglo, da so mi starši veliko brali in pripovedovali.

2. Kje ste hodili v srednjo šolo. Kaj Vam je dala, kaj vas je navdušilo, da ste kasneje prestopili v uročeni svet besedne umetnosti. Seveda lahko razkrijeva tudi, kaj ste doštudirali in kje ste zdaj zaposleni, da bova kasneje lahko zdrsela v umetnost besedja.

Obiskoval sem II. gimnazijo Maribor, a v tistih najstniških časih so me bolj zanimale druge, s formalnim izobraževanjem manj povezane reči, tako da ne morem reči, da bi imela srednja šola name kakšen poseben vpliv – povsem po moji krivdi, da ne bo pomote. Z ljubeznijo do knjig sem se okužil že veliko prej, vso osnovno šolo sem bil strasten bralec, zelo hitro sem tudi začel sam zase pisati lastne zgodbe, ki jih pogosto nisem dokončal, predvsem pa jih nisem nikomur pokazal. Kasneje sem se z malo napačnimi oz. idealiziranimi predstavami in pričakovanji vpisal na študij prava, ki pa ga nisem nikoli dokončal. Danes sem samozaposlen v kulturi, se pravi poklicni pisatelj, kar koli že to v našem družbenem miljeju pomeni.

3. In zdaj sva tu, med knjigami. Malo statistike: 8 romanov, 5 zbirk kratke proze – če sem kaj prezrl, vljudno prosim, da me popravite. Kaj vas je motivacijsko preplavilo, da ste se lotili proznega snovanja? No, seveda, še humoreske, pravljice …

Knjig ne preštevam, bolj od kvantitete me zanima kvaliteta, tako da sem moral zdaj dejansko preveriti: 4 zbirke kratkih zgodb in 8 romanov. Motivacija in razlogi za pisanje so večplastni, vsak odgovor je po svoje pretirana poenostavitev. Skozi pripoved si poskušam osmisliti svet in si odgovoriti na določena vprašanja, obdelati teme, ki me tako ali drugače vznemirjajo, velikokrat pa gre tudi preprosto za užitek v snovanju, ubesedovanju, raziskovanju in krotenju jezika in iskanju najboljšega načina, kako povedati določeno zgodbo …

4. Vaš prvi roman Dvigalo,  ta je najprej izhajal v časopisu Večer, in nato leta 2011 izšel v knjižni obliki, vaš prvenec torej. Imate še sveže spomine na listanje časopisa, na prebiranje, kaj so lektorji naredili, na spremljanje … In potem knjiga, prava, nova, dišeča. Še veste, kakšni so bili občutki, ko ste jo dobili v roke?

Spominjam se, da sem imel zelo mešane občutke. Po eni strani sem bil vesel, po drugi mi je bilo malo nerodno, ker se kot avtor pač prvič javno izpostaviš, po tretji sem se samokritično spraševal, kaj vse bi lahko naredil bolje. Zavedal sem se, da nisem napisal vrhunske knjige brez napak, in da imam še precej prostora za napredovanje, hkrati pa sem si moral priznati, da v tisti fazi pisateljskega razvoja pač še ne znam ali ne zmorem bistveno bolje. Ta točka sprijaznjenja z lastnimi omejitvami je zame še zdaj boleča – vsaka dokončana knjiga je na nek način zmaga in poraz obenem; tisto, kar spraviš na papir, se redkokdaj približa občutku genialnosti, ki ga imaš v glavi, ko dobiš neko zamisel.

5. Za romanom je sledila zbirka kratke proze: Vožnja s črnim kolesom. Predvsem v kratkoprozni produkciji se trudite v tekste vnesti posebna notranja stanja in atmosfersko sliko. Pa bom vprašal – ste morebiti prej začeli pisati kar roman, pa ste kasneje prešli na kratkoprozno formo – to bi bila nekoliko neobičajna pot za razvoj pisateljske obrti.

Vrstni red knjižnih izdaj se pogosto ne ujema z vrstnim redom dejanskega nastanka besedil, tako da ste že pravilno nakazali – kratke zgodbe v Vožnji s črnim kolesom sem napisal že nekaj let pred Dvigalom in na nek način je v resnici to moja prva knjiga, saj gre za izbor iz najbolj zgodnjih del.

6. Seveda, brez aktivnega kreativnega branja, ni kreativnega pisanja. Zagotovo imate avtorje, ki so vam razpihali ustvarjalno žerjavico – bi jih nam zaupali?

Zelo različni, v različnih obdobjih. Od najbolj klasičnih imen so tu Dostojevski, Cankar, Čehov, Andrić, Lermontov, prej v otroštvu Mark Twain, Robert L. Stevenson … Ob tem in kasneje Toni Morrison, Julian Barnes, Viktor Pelevin, Alice Munro, John Banville, Ian McEwan, pa seveda Marquez, Asturias …

Danes me navdušujejo dela številnih sodobnih tujih in domačih avtorjev, na primer zgodnji romani Paola Giordana (v zadnjih se mi zdi, da malo izgublja svežino in pripovedno moč), Kristijan Novak, od domačih na primer Anja Mugerli in Ajda Bračič z odlično kratko prozo in tako dalje …

To so imena, ki so mi tokrat najprej prišla na misel, če bi me vprašali jutri, bi bil seznam morda malo drugačen, pa sem se omejil samo na prozaiste, kje so še pesniki in dramatiki! Se pa iz tega da najbrž zaključiti dvoje: da name ni vplival en sam ali manjše število avtorjev in da ta vpliv ni v smislu neposrednega vzora, ki bi ga želel posnemati, saj gre za zelo raznolike poetike, ki se pogosto precej razlikujejo od mojega sloga pisanja. Rad bi, skratka, pisal tako dobro, ne pa povsem enako kot našteti.

7. Zadrživa se še malo pri snovanju romanov: kako jih načrtujete; je to spontan nariv idej, ali je načrtno razporejanje narativne gmote.

Zelo različno, za vsak roman moram pravzaprav najprej iznajti način, kako se ga lotiti.

Vedno naredim vsaj nek osnutek, včasih je to le nekaj alinej na listu papirja in imam vse ostalo v glavi, včasih pa je za debelo mapo zbranega materiala, osnutkov, skic, tabel, časovnic in drugega. Odvisno od kompleksnosti, števila oseb, časovnih preskokov, potrebe po predhodnih raziskavah in tako dalje … Ne glede na to, kako natančno izdelan načrt imam, pa ga nato skozi proces pisanja ves čas spreminjam in prilagajam ter iščem najboljše rešitve.

8. Vsak pisec ima nek ritualni ritem ustvarjanja. Kako Vi ustvarjate: so to jutra, je to noč … In kolikokrat svoje tekste pregledujete, črtate, jih mučite …

Poskušam pisati že dopoldan, če se le da in če nimam drugih obveznosti. Tudi večeri, ki se včasih zavlečejo pozno v noč, mi ustrezajo.

Popravljam veliko, zdi se mi, da zmeraj več in zmeraj bolj natančno. Dokončano besedilo za več tednov odložim in počnem vmes druge reči. Ko pridobim vsaj nekaj potrebne distance, ga preberem in označim, kar me je zmotilo. Nato o vseh opombah premislim in besedilo popravim, včasih pa kakšne dele celo drastično predelam, izločim ali kaj dopišem. Potem ga ponovno za nekaj dni odložim, spet preberem, pripišem opombe, popravim … In tako desetkrat, petnajstkrat, dvajsetkrat … Dokler nimam občutka, da ga nisem sposoben več bistveno izboljšati. Potem pošljem roman uredniku, ki ima navadno še kakšne svoje pripombe, in cel krog popravljanja se spet ponovi …

9. Zagotovo je pisateljevanje početje, ki nima osmislitve zgolj in samo v ekonomskem učinku, potrebno je, da daje presežek kulturne hranljivosti. Se Vam zdi, da padamo v obdobje, ko je knjiga odmaknjen kulturni artefakt.

Ja, najbrž drži, da bo knjiga oziroma malce zahtevnejše leposlovje, o katerem se pogovarjava, postalo še bolj nišna zadeva, kot je že sedaj. Ostale, bolj lahkotne in lažje dostopne vsebine, ki ponujajo močne vizualne učinke in napadajo čutila s hipnimi dražljaji, so pač preveč mamljive in zasvojljive. Branje pa terja nek možganski napor, aktivno udeležbo, koncentracijo … Seveda to tudi poplača z globljim in trajnejšim doživetjem. Zato verjamem, da bo vedno obstal določen odstotek ljudi, ki bodo v pisnem pripovedništvu videli nekaj dragocenega in presežnega.

10. Vse vaše nominacije,  trikrat tudi za Kresnika, so na nek način dokaz, da padate v orbito prepoznavne in prepoznavne literarne  krožnice. No, dobili ste že kar nekaj nagrad, večkrat so vaša dela zastopana na nacionalnem radiu … Kaj Vam pomenijo te nominacije.

Naj vas malce popravim, nominacije za najboljši roman leta so bile sicer štiri, nazadnje za roman Površinska napetost nekaj let nazaj …

Kaj mi pomenijo? Predvsem je to za ne preveč dobro omreženega avtorja, ki ne piše izrazito komercialne ali žanrske literature, priložnost, da ljudje ob vsej poplavi različnih knjig sploh slišijo za njegov roman. Ta del, da dobi knjiga z nominacijo kakšnega bralca več, me tudi najbolj veseli.

Potem so tu še čisto (ne)praktični vidiki: nominacije in nagrade prinašajo ne le prepoznavnost, ampak tudi točke na raznih razpisih, kandidaturah za štipendije in podobno … Brez njih so avtorju mnoga vrata zaprta ali vsaj močno priškrnjena.

11. Omeniti morava, da pišete tudi pravljice, humoreske – prav slednje spadajo v žanr, ki je pri nas nekoliko nedohranjen. Kako se spopadate s tolikšno raznolikostjo literarnega upovedovanja.

O raznolikosti lastnega pisanja niti ne razmišljam kaj dosti in tega ne čutim kot poseben izziv – ko dobim idejo, na podlagi vsebine poiščem formo, ki se mi zdi najbolj primerna za njeno izvedbo.

12. Kaj pa kritika –naša kritika ima predvsem namen in pomen, da strokovno korektno krepi tržne učinke knjig. Malokdaj se zgodi, da bi kateri roman »raztrgali.« Velikokrat sem že povedal, da je kritika prevečkrat odvisna od finančnih učinkov, da nimamo polnokrvne kritiške kulture – pa ne, da ni sposobnih ljudi; so, seveda so, samo, kdo bo pa plačal odkrito kritiko dela, ki ima šibkosti? Vam je, kar spremljam, kritika kar naklonjena? To je moč prebirati tudi na vaši spletni strani: https://tomopodstensek.com/author/tomopodstensek/

Ne bi rekel, da mi je bila kritika zmeraj samo naklonjena, sem pa večinoma res dobival več pozitivnih kot negativnih odzivov. Predvsem pa moram biti vesel, da so bile moje knjige sploh opažene, v današnji hiperprodukciji vsebin lahko hitro tudi marsikaj kvalitetnega zdrsi mimo …

Teza, da so kritike danes postale predvsem promocijska besedila, za katerimi stojijo tržni interesi, je razširjena in deloma upravičena – zagotovo obstaja pritisk določenih založb in avtorjev, prav tako obstajajo kritiki, ki tem pritiskom podležejo, ali ki so v našem majhnem prostoru ujeti v konflikte lastnih interesov, ali pa se preprosto ne želijo nikomur zameriti …

Ne smemo pa pozabiti, da se je v zadnjih letih prostor za honorirano književno kritiko v osrednjih medijih znatno skrčil. Hkrati se je zaradi dostopnosti tiska povečevalo število izdanih naslovov, od katerih mnogi ne dobijo sploh nobenega odziva. In ko se kritik odloča, katero knjigo bo vzel v obravnavo, je nekako razumljivo, da v takšnih razmerah že tako skopo odmerjenega prostora ne bo namenil knjigam, ki se mu zdijo slabe, ampak bo raje pisal o tistih, ki se mu jih zdi vredno izpostaviti. Se pravi, da ne gre nujno le za večjo popustljivost novejše generacije kritikov, ampak delno tudi za njihovo ostrejšo osebno selekcijo, katerim knjigam sploh nameniti medijsko pozornost. Časi, ko je bil vsak roman v slovenščini praznik in je avtomatsko dobil 5 ali 6 kritik v časopisih in revijah, so pač že davno minili.

13. v svojih romanih preigravate teme, ki imajo v središču notranja stanja, odnose med ljudmi in tudi družbene kritike se ne ustrašite. Psihološka vedenja so vsekakor dobro pisateljsko orodje, in vi jih s pridom uporabljate. Kaj pa jezik, se Vam zdi, da je površnost že kar neka zapoved – pri vas so lektorji bili solidni, ampak izhajajo dela, ki ne dosegajo minimalnih standardov lektorskih posegov – žal. Veva, zakaj; spet denar in poplava avtoric in avtorjev, ki slabo obvladajo svojo obrt – namenoma sem zapisal obrt, ker je glorifikacija pisateljskega dela nepotrebna. Kaj menite o tem?

Ni kaj veliko dodati, založniški standardi so načeloma jasni, a zaradi finančnih pritiskov založniki večkrat opuščajo, ali zanemarjajo posamezne faze knjižne produkcije. Prav lektura je tista, ki je velikokrat ocenjena kot pogrešljiva. Tudi pravega uredniškega dela je vse manj, oziroma ni več tako poglobljeno kot nekoč. Sam sem k sreči sodeloval z uveljavljenimi založbami, kjer je za to razmeroma dobro poskrbljeno.

Mislim, da bi se moral predvsem pri knjigah, ki izhajajo s pomočjo javnega denarja, že v razpisnih pogojih ostreje zahtevati ustrezen nivo njihove izvedbe, seveda pa bi bilo k temu potem treba prilagoditi tudi obseg sofinanciranja. Tako pa so izdajatelji z ne dovolj visokimi sredstvi večkrat postavljeni pred izbiro: ali bodo varčevali (in naredili knjigo površno) ali pa je sploh ne bo. Posledica je še dodatna amaterizacija celotnega področja.

14. Bliža se kulturni praznik. Spet se bomo naposlušali natepavanj, kako je kultura stebrišče naroda, kako smo ponosni na naša, tudi literarna doseganja … Se Vam zdi, da je kultura v nekakšni stalni opoziciji, ne glede na politično doktrino ene ali druge, ali tretje politične opcije. Prevečkrat vse ostane zgolj kot deklaracija. Pri tem pa se pozablja, da mladina vse prevečkrat posega po tuji literarni produkciji v angleškem jeziku – kako Vi vidite to stanje?

Oh, sam sem vseh praznih floskul že tako naveličan, da se nanje niti ne oziram več.

Glede jezikovne politike pa: slovenščina ima pač malo število govorcev, in če obstaja interes, da ostane polno razvit jezik, zastopan v vseh funkcijskih zvrsteh, in na vseh nivojih družbenega življenja, tega ne moremo prepustiti trgu ali stihiji. Trenutno mislim, da je veliko bolj kot v književnosti ali v vsakdanji rabi slovenščina ogrožena v akademski sferi, kjer na nekaterih področjih že capljamo zadaj pri razvoju jezikovno-pojmovnega aparata …

Da pa mladi berejo v angleškem jeziku, se mi ne zdi nujno slabo ali izključujoče z branjem v slovenščini – in mislim, da bi bilo treba delati predvsem na popularizaciji slednjega, ne na omejevanju prvega, kar tako ali tako niti ni mogoče.

15. Za konec, ste že preizkusili, kaj zmore napisati umetna inteligenca – še ena brsteča digitalna veja, ki ubija pristnega duha umetnosti. Nisem nasprotnik tega, vendar je kreativni duh v prednosti, kaj se vam zdi? In ja, seveda, kaj trenutno ustvarjate, kaj je v računalniku …

Nekaj malega, predvsem kot eksperiment v okviru delavnic pisanja, ki sem jih vodil, in kjer smo se pogovarjali o izvirnosti in o pogostosti klišejev. Zavedati se je treba, da umetna inteligenca pravzaprav le posnema človeško aktivnost – na zdajšnji stopnji njenega razvoja to pomeni, da »povpreči« besedila, ki jih ima na voljo, in izpljune imitacijo najbolj pogoste, se pravi večinoma neizvirne rešitve.

A tudi če bo UI postala bolj prepričljiva, mi ne kot bralcu, še manj kot ustvarjalcu njena uporaba na področju literature ni blizu. Besedilo razumem kot medij med pisateljem in bralcem, kot sredstvo za komunikacijo z drugim človekom, pri čimer so posebej dragoceni tisti pomenski odtenki pri slogu in izbiri besed, ki ostajajo izven dometa različnih algoritmov.

Kaj trenutno pišem? Vedno je odprtih nekaj kratkih zgodb, predvsem pa delam na novem romanu, ki je nekakšna zmes politične intrige in parodije, v katerem poskuša skupina tujih tajnih agentov v neimenovani avtokratski Državi pomagati upornikom in izkoristiti odcepitvene težnje z naravnimi viri bogate province …

Hvala pisatelju Tomu Podstenšku za te jasne in iskrene odgovore.

Vprašanja sestavil: Bojan Bizjak