Sveto

Četudi je bilo poletje, je moral sredi noči zapreti okna, saj je nežna sapica, ki je pihala iz gora, prav nesramno ohladila njegovo podstrešno sobico, v kateri ga je nastanil star najemodajalec. Iz omare je potegnil še eno odejo in se pokril, nato pa do jutra zaspal.

Zbudila ga je budilka njegovega telefona, in to še pred sončnim vzhodom. Nehote je vstal, in se pretegnil, a se opomnil, da je budilko nastavil tako zgodaj z razlogom: moral je doživeti tisti pravi sončni vzhod v gorah. Preoblekel se je hitro in se odpravil k vhodnim vratom; ko jih je odprl, je vanj butnil svež, presenetljivo hladen gorski zrak, ki mu je namrščil vse kocine na rokah. Zazrl se je okoli sebe v polsvetlobo, pregledal skupinico hiš, ki se ne bi smela imenovati niti vasica: posejane so bile po pobočju, med bajtami pa hlevi in seniki. Na hitro se je odločil, da bo najboljše mesto za spremljanje dvigovanja sonca tista stara cerkvica, ki je stala na vrhu griča, na pobočju katerega je ležala vas. Le nekaj minut hoje proč je bila, in ko je hodil proti njej, so mu oči plesale po gorskih vrhovih, ki so bile posejane krog in krog planote. Goli, kamniti vrhovi so izgledali negostoljubni, saj ni na njih rasla niti trava. Pomislil je, da bi se lahko naslednji dan do enega izmed njih odpravil peš. Prišel je do cerkvice, in se začudeno ustavil. Pričakoval je bolj urejeno okolico, saj je predvideval, da bo sakralni objekt središče vasi. 

Omet, mestoma že plesniv in z mahom poraščen, je na mnogih mestih že odpadel, in kjer ni, se je še komaj držal. V fugah med kamni so bili zabiti debeli žeblji, si je mislil, in rjavina, ki se je v stoletjih scejala po zidih pod njimi, je dajala vtis, kot bi cerkev jokala. Jokala za čim? Svetlo preteklostjo ali nepobegljivo prihodnostjo? Videti je bilo, da že dolgo ni nihče obiskoval ali oskrboval tega svetega, a žalostnega kraja; okna, sicer zavarovana z kovinskimi palicami, ki so bila kražem vbita v debelo skalo so bila razbita, vrata pa so komaj še kazala svojo prvotno barvo.

Pozabil je, po kaj je prišel. Vrata so ga klicala, da se mora približati. Moral je vstopiti. Nekaj je bilo notri, kar je moral izvedeti. Škripajoče se je vratno krilo premaknilo in splašilo ptico, ki je gnezdila na notranji strani okna, da je pobegnila. 

Po pričakovanjih je bila notranjost še bolj žalostna od zunanjosti, kolikor je bilo to težko razumeti. V letih, odkar je stavba samevala, je veter v notranjost nanesla listje, ki se je že dolgo sušilo in rjavo trohnelo, okoli oltarja pa so kot svilene niti visele težke pajčevine, na katerih se je nabralo dovolj prahu, da so bile vidne že od daleč. Nekaj preostalih klopi, je bilo v majavem stanju, in v svetlobi jutranje zarje je celotna scena delovala zlovešče in turobno. 

Po nekaj korakih se je podzavestno dotaknil stranice klopi, ki je bila postavljena postrani. Ozrl se je po njej, in na prostoru za roke videl izpraskane črke; ne, bila je beseda. Prebral jo je: SRAMOTA. Pomislil je, kaj bo to lahko pomenilo, a bal se je sploh kaj izgovoriti, četudi le besedo. Bal se je celo misliti. Po črnobelem vzorcu, ki so ga izrisovale debele starinske ploščice, izmed katerih je le še malokatera stala naravnost, se je vlekla temno rdeča, ali mogoče rjava  nepravilna črta, kot bi nekdo nekaj vlekel proti oltarju. Sprehodil se je vzdolž nje; mestoma je izginila, se kmalu spet pojavila nekaj deset centimetrov stran, nato razširila, dokler se ni ustavila v večji packi ali luži na strani majhnega, neokrašenega oltarja. Nekaj barve je bilo tudi na oltarju v nepravilnem vzorcu, še najbolj ga je spominjal na otresanje čopiča.

“Tam se je končalo.” ga preseneti nežen glas, in sunkovito se ozre.  Ravno na tisti klopi, ravno na tistem mestu, kjer je bila izpraskana beseda, je sedelo dekle. Čudovito, prelepo dekle, na katero je skozi razbito okno sijal žarek sonca, da je izgledala bolj podobna angelu kot človeku. Bal se je spregovoriti. Hotel jo je le gledati. 

“Začelo se je že zunaj, pred vrati.” je nadaljevala in gledala nekam zamaknjeno, prazno, kot bi molila. Njen glas je bil mil in zveneč, tih, a jasen. Hotel jo je le poslušati. 

“Ne bi smel tega narediti. Ta kraj bi moral biti svet.” je še dodala, brez, da ga bi pogledala. On ni premaknil pogleda z nje. Ni se spraševal od kje je prišla, ali kdo je. Hotel je le biti z njo. 

Ni vedel, koliko časa jo je že gledal, medtem ko je ona še kar nepremično zrla nekam mimo njega. Končno je logika v njegovih možganih prevladala. “Kaj se je zgodilo?” je potiho, preplašeno vprašal, in obrnila je glavo proti njemu ter ga pogledala. Namesto nežnega pogleda, ki bi sodil k tako božanskemu obrazku, je iz njenih oči silil le bes in gnus, da je v strahu prvi on sam pogledal stran. “Greh.” je le rekla, in v sebi se je počutil grdega, umazanega, kot bi ta neznan greh storil on sam. 

“Bil je lep, mlad. Podoben tebi. Z doline je prišel, in tako lepo govoril. Načitano, izbrano, mehko.” je začela govoriti, on pa se jo je še vedno bal pogledati. “Za farmojštra je prišel.” Za tem je sledil dolg predah, ko je le sapa vetra privzdignila nekaj posušenega listja na sredi cerkvene ladje in ga premaknila bližje vratom. “Bila je premlada, in prelepa za gore. Podobna meni.“ Takrat jo je znova pogledal, njene kostanjevo rjave lase, ki so v sončnih žarkih sijali kot baker in njen obraz, tako nežen in poln; pomislil je, da je ta punca skoraj še otrok. 

“Imela ga je rada. Vsi so ga imeli.” je končno nadaljevala. “Otroška zaljubljenost deklice. Rada je bila pri maši in stregla. Vsak dan.” Utihnila je, kot da bi razmišljala, kaj naj pove.

“Bila je nedelja.” je končno dejala. 

S spoštovanjem je pogledal po cerkvi: tisti samoten, čudežen sončni žarek je še vedno sijal le nanjo, ostanek prostora pa je bil zavit v sivino, kot bi se sam oblak z neba ustavil in pozabil oditi. Bil je očaran in prestrašen. Kdo je to dekle?

“Vsa vas je bila na senožetih, kazalo je na dež in seno je bilo treba spraviti pod streho.” je, brez da bi odmaknila pogled z oltarja, kot bi še vedno nekaj bilo tam, govorila. “Deklica ni hotela iti, farmojšter pa je hotel vseeno imeti litanije vseh svetnikov. Za milost božjo in lepo vreme, dokler ne bo seno doma. Deklica je stregla pri litanijah in bila sta sama.” 

Shladilo se je, vsaj prisegel bi lahko. Težko je požiral slino in po hrbtu so mu začele polzeti drobne kaplje potu, a premakniti se ni mogel. Hotel je steči proč, nazaj ven, na sonce, a neka nevidna sila ga je držala prikovanega na kamnit pod. 

“Hotel si jo je vzeti, zunaj.” je pričela, tišje. “Pravil je, da je to božja volja, da je to dobro. Ker ni hotela, jo je udaril. Stekla je v cerkev, verovala je v boga, v dejstvo, da jo bo rešil.”

In deklica je, kot bi trenil, postala umazana, raztrgana in okrvavljena; strašna na pogled. Vstala je iz klopi, da je lahko videl njene gole prsi, ki so komaj bile tam, kukajoče skozi razparano lahno obleko, odrgnjena in okrvavljena kolena, kri pa ji je tekla iz nosu in iznad očesa. Spodnja ustnica je bila otečena. Jokala je, njeno mednožje pa je bilo krvavo. “Tu jo je podrl.” je pokazala na tla, kjer se je končala tista rdeča sled, za katero se sedaj vedel, da je bila to kri. “In tu si jo je prvič vzel, medtem ko ga je rotila, naj neha. Na vsak prosim je odgovoril z udarcem.” Tisti bes v njenih očeh se je vrnil, in prisegel bi lahko, da je postala večja, še strašnejša, ostala cerkev pa še bolj siva. “Nato jo je zvlekel do oltarja, kjer je nadaljeval.” je nadaljevala glasneje. “Toliko časa, da ni več mogla prositi. Da ni več rotila; da je le ležala, kot truplo, negibna. In nato si jo je vzel že enkrat.”

Prepričan je bil, da lahko sliši otroški jok, molitve in grozovit smeh. Da čuti njen strah. Njeno trpljenje. Občutil je gnus. Hotel je bruhati, poklekniti, jokati, a ni smel, ni imel moči. 

“Ko so se vaščani vrnili, je bila pred cerkvijo sama, odsotna in negibna. V rokah je držala mušnico, naslednji dan je umrla. Farmojšter je izginil.”

In tako kot se je pojavila, je deklica izginila, on pa je padel na kolena, težko dihajoč in komaj še pri zdravi pameti. 

Stekel je ven, se zvrnil na travo in mižal; se prepričeval, da so to le hude sanje; da se to ni moglo zgoditi. Sonce je bilo že visoko na nebu. Ni hotel verjeti, ni hotel razumeti. Ko je končno pomiril svoje misli, se je počasi pobral na noge in se z težkimi koraki vračal proti vasi. Bil je izgubljen v svojih mislih, preobračal je različne scenarije in možnosti: Kdaj se je to zgodilo? Kje je končal tisti župnik? Je zato cerkev zapuščena? Kakšna oseba je zmožna takega grozodejstva, take živalske krutosti? Bi starši ali drugi še lahko rešili prelepo deklico, ali bi ona bila zmožna duševno preživeti? Jo bi še ljubili? Bi …? Je …? 

Kar naenkrat je stal pred tistim skromnim poslopjem, kjer je bil njegovo prenočišče. Ko se je znova ozrl proti cerkvi, je zopet videl tisto dekletce, ki jo je srečal v cerkvi. Znova ga je oblil znoj. Znova je pomislil, kdo bi lahko bila. Mogoče je bila angel. Ali pa morda svetnica, ali pa duša umrle. Ni verjel v nič nadnaravnega, ni bil vernik, a v to je sedaj trdno verjel.