Strah

Sproščeno vzdušje v lokalu se stopnjuje in ne manjka dosti, da preskoči na naslednji nivo; alkoholni hlapi se stapljajo z aromo kave in raznimi dišavami – od ženskih parfumov, postanega potu in v očeh zapisane feromonske sledi, neotipljive, pa vendar vseprisotne želje ugajati. Mešanico začinja razpoloženjska glasba, ki prihaja iz dobrih zvočnikov, obešenih pod stropom. To pa je že odskočna deska za … Katja prestreže pogled mladca, ki v družbi še treh prijateljev sedi pri mizi v kotnem separeju, z dvema stopnicama dvignjenim nad parter lokala. Tam so še tri mize, prav tako zasedene z moškimi. Lovci, pomisli Katja. Prekine nevidni laser, s katerim strelja črnolasi frajer in se posveti svoji družbi. Po službi, ki se je zavlekla pozno v popoldan, se je s sodelavci ustavila na pijači, kar ni bila njena navada – toda to je zadnji predpraznični dan; sledijo novoletne počitnice. Neugodni občutek, da je opazovana, ne izgine. Žge jo v hrbet in ji vrta luknjo v tilnik. Sklopi že ta skener, tip zarukan … Nemir ji zleze v konice prstov, s katerimi pobrska po torbici za telefonom. Kolk je že ura! Zamudila sem tistga ob šestih … kdaj gre naslednji? Potapka po zaslonu pametne naprave in prikliče avtobusni vozni red. Ob pol osmih, kriza, čez petnajst minut. Če zdej grem … ja, ujamem ga … samo … skoz podhod, ne vem, je osvetljen? … naokol je predalč … če zamudim še tega, ne, ne … Strese jo ob misli, da bi morala čakati do polnoči. Na hitro se poslovi in stopi v spolzek zimski večer. Megla ni prav gosta, le toliko, da riše oranžne kolobarje okrog luči mestne razsvetljave in odlaga zdrsljivo zmes vlage in dima na asfalt. Obtežena z darilnimi vrečkami in torbico, ki ji neprestano leze z rame, stopa po pločniku proti postajališču na drugi strani prometnice. Tolažljiva svetloba se odmika in jo prepušča posameznim zbodkom avtomobilskih žarometov. Za hip postane in prisluhne. Kaj je to? Ji kdo sledi?! Adrenalin požene ukaz – zmigaj se, teči, beži! A gostejši črni madež, ki se pojavi pred njo, ji to prepreči. Zaleseni ji noge, da se počuti kot Ostržek, mrtev brez Peppejeve ljubezni. Črnjava se odlije, njeni prestrašeni možgani pa iščejo razumno razlago. Šit, punca, vzem se v roke! Umir se, dihi … Senca, ki jo je skoraj požrla, je prišla izza napol porušenega zidu židovskega pokopališča. Avtomobili, vozeči po nadvozu v smer mesta, osvetljujejo nagrobnike, ti pa plešejo zverižen, grotesken ples duš, ki jim kratijo večni počitek. Potomcev ni več, da bi ohranjali spomin. Pokopališče je zapuščeno, preraslo s travo in nizkim grmovjem. Mestne oblasti pa se ne morejo dogovoriti, kam bi ga preselili. Da bi ga enostavno splanirali in zasuli! Tega si nihče ne upa. Katja si z dlanjo potegne čez obraz in iz glave poskuša pregnati zgodbe, ki jih je slišala. Še mal, sam še mal, si prigovarja. Po stopnicah dol, po podhodu, gor, na drugi strani pa – odrešitev. Zmorem! Prsi se ji napenjajo, trebušna prepona ji vibrira in tišči pod sabo zrak, ki ji vdihe in izdihe dela hitre, plitve, boleče. Ledena zona ji polzi po hrbtu, da jo zaskeli od zmraznine. Preden stopi na prvo stopnico, se še enkrat ozre okrog. Negotovo stopa v gostejšo atmosfero: gostejša tema, gostejše vonjave, gostejši strah. Potem pospeši. Sliši odmev lastnih stopinj, nekje izza preloma prehoda prihaja odgovor, razvlečen in s kovinskim prizvokom. Strese jo. Budala, prižgi luč na telefonu! Pk … pk …, mokrota, ki se je nabirala pod stropom se udejani v kaplje in ji zamaže zaslon. Obriše ga ob plašč. Globoko zajame zrak, vonj po scalnini, gnijočih smeteh in lastnem znoju jo silijo na bruhanje. Comp … copm … To pa niso kaplje … koraki, hitri, težki … moški! Kaj … kaj … se obrnem? … avtobus … sprej, kje si! … uf, uf, uf, podzavestno glasno sope, odloži vrečke,  stisne torbico pod ramo, prst pa položi na kapico doze solzilca. Coptanje potihne, sledi šepetanje. Ne razloči pomena, samo, da je glasov več. In presket vžigalnika, ki mu sledi nek sladkast vonj. Zatem pa: jaaa, ahhh … in bebasto hihetanje. Madona, džankiji! Če se bo kteri usajal, ga užgem … ja, s flašo po glavi … če bo treba …  Pobere vrečke in si jih obesi čez levo ramo, v desnici pa drži v ličen darilni papir zavito steklenico penine … Dno je zadosti debelo … prihajam … Pospešeno bitje srca ji odmerja frekvenco korakov. Kolikor je mogoče, se izogne zadetkom na tleh in pohiti po stopnicah navzgor. Spremljata jo steklena pogleda dveh parov oči, ki medlita v pozabo. Končno svetloba – kakor pri zgodbi Deklica z vžigalicami, samo, da se njej ne prikaže dobra babica, temveč avtobus Avtoprometa.