Spektakel Orakelj debakel

Včasih se zalotim v premikanju nazaj. Hodim skozi guganje hodnikov, grem naprej, a “ponazaj”. Z istimi koraki malega kretena, z isto ihto krivopetih zvinov med zavoji želatine sten.

Moj namen je … moj namen je … Kristus z bičem! Kaj je moj namen?
Stradam, ko se trže stih in se cefra v balast črkačja; kačjevlečnega črkovja. Pljuvam vase, trkam v tesnobo prsi, nisem vreden, nisem vreden! Trudim se prebit (vdih) … z jezo se prebijam skozi mrest moči zdravila.

V avgustu sem bil spet zaprt za nekaj dni v temačo jeze. Ne, ne, bil sem srečen najprej; videl sem omiljeno prikazen. Niz preteklih vonjev je ovenčal zrak s ciklamo v razpon magnolijevih listov. Smeh me je napolnil čez obraz in zrkla so se širila v zrak okoli mene. Prsti so vrteli cifre, luč se je obračala v peni puha slivnega neba, pa mil trzljaj je splaval v melodijo sreče med kotički ustnic in šele nato … neznanski grom peklečega oblaka dima jeze, ves dušeč čez moje čute in čez vsako sled razuma.

Hej, do kam sem potlej šel … ne vem. Pa kje-sem-bil je stisnjen v X gostote megle na kvadrat in pomnožen z enigmo pristnega slučaja samohodnih nog na plus za spremenljivko dobre volje modrih mož zakrivljene postave. Aufff! Matematika za srednješolca, ki se s koncem leta spomni, da je stekla snov nekje tam mimosežno zakajene glave.

In sedaj sem pralni stroj. Jah.
Pa goltam prašek za mehčanje pameti.
Pa to belilo iz hranilnika redeče-modre plastike nateza mrežo moje jeze.
Pa možgani se vrtijo v bobnu do odrevenele ničle; užili so navdih praznote, zdaj so teža žehte, zdaj so sprani madežev čuténja, vsi so bledi in zabrazdani v gubah vlage topega trpljenja.

Navzven je jasno vidno, kaj? Luska sem, le sloj olupka nékdaj živega človeštva. Povešeno sušenje ribječutnih ustnic. Blup, blup, blup. Potonjena marelica v medici sprejemljivega življenja.

Saj ne vem kje sem – verjetno sit blokad, spirale spiranja z močjo tablet. Podhranjen s slikami spominov. Hrana sem za nore teoretske teoreme teoretikov in teorij o teorijah teoretičnih spoznanj … pa kaj tam zunaj tuhtajo za debelino steklovine vrat??? Genialci so, se vidi. Dobrodošli na spektakel iluzije. DAJMO VSI: PLOSK, PLOSK, PLOSK! Edini dohtarji, ki ti ne vzamejo za diagnozo v roke niti ene slike, niti špeganje v kri jih ne zanima. Gledajo nas v žile misli, njihov rentgen so ušesa, njihova beseda je sodnija višje vrste. HA! Oraklji mišje vrste.

Bravo, doktor Kozlič! Moram vam pripeti vso presežno hvalo; sem, na vlakno vaše razsvetljene luknje. Eh, pa kaj boš s hvalo … naj za vrat zategnem to medaljo velekiča ob sijoči zmagi v neolimpijskem debaklu streljanja kozliča. Pa ka-ke ku-pe čustvenega strupa si ti srce žrlo v otroštvu, da si šla študirat slamo in si doktorirala iz opazovanja spektrov megle uma?! Templju tvoje znanosti, gospa Orakelj, bi v starem Rimu rekli: Megleum razuma.

No, ja. Ja, ja … saj bom priden. Vem, da sem inteligenten. Vem, gospa Orakelj, da ti je všeč, kako razmišljam. Vem, da te šarmira pesem mojih dolgih prstov. Ampak ti le pridi v mojo osamelo sobo, grejva noč s hotenjem med željami; bela lička, sij zaljubljenih oči za črnimi očali.

Stisnil sem te v kot in ne popuščam, ko se širiš s prepovedano goloto duše. Medtem ko me iskreno ljubiš, sem te obravnaval kot bolezen, heroin. Tako so rekli tvoji so-oraklji. Ljubezen, da je droga, dopamin. So zapisali na internet, ponavljali, ponavljali … ponovno sem verjel. Pa saj veš, da vse verjamem s prve. Krotko sem potuhnjen v te kanale spleta, črpam mik vsevednega sveta. Svet je internet in sveti internet je pristna imitacija boga. Blog je bog in bog je vlog in Bog je zdaj ubog.

Gremo torej v internet, nič več v cerkev, mama. Internet ima odgovore, tvoj Bog pa odgovarja NIČ! Predvsem za nič ne odgovarja.

Oprosti, mama. NE! Nisem mislil to tako na grobo ironirat. Še je svet nad nami. No, poglej me, večno mlada mami. Glej z nebes na sina, križanega v bele stene in blazine celic umiritve. Danes sem nekako še pri glavi, jutri pa, kdo ve, le krajec do možganske usmrtitve.

Mama? Ja, zaljubljen sem. In jezen, ker ne smem ljubiti. Prestrašen in zgrožen, ker sploh obstaja možnost, da si človek prepove ljubezen; to zdravilo vseh bolezni.

Ljubezen je moja zdravnica.

Hvala, doktor. Medežija tvojih prsi mi je dala več moči kot tisti prašek. Bolj so tvoja stegna me rešila, tvoj stopljen nasmeh, kot pa ta vražji krog sedečih sotrpinov med posiljenim nakladanjem besed v prazno; to nalaganje grmad z gorečim ničem. Tale nori dvor z dvoriščem, strop s stopniščem, tabor norcev z bivšim taboriščem … včasih ga sovražim! Včasih mi pomaga.

Ej, premikam se nazaj. Naprej, a “ponazaj”.
Končal bom pismo, pa ne bom dokončen v pisánju notranje trohnobe.
Priznam, pretekli vikend nisem nič pogoltnil in pogoltala me je čeljust tesnobe.

Za dušo; Lesce, 5. 9. 2021