Sonce v starem oknu

Brskal je po razsutku iluzij in poizkusil zlepiti črepinje v ponovni smisel življena. Slabo mu je uspevalo – sestavljenka je bila zabrazgotinjena tako, kot je bil zverižen njegov odsev v napočenem ogledalu. Izgubljen po nesreči, ki je prišla nenapovedana, je taval po spominih, v katerih ni našel balzama, temveč sol, ki je žgala in komaj prekrito rano ponovno odprla, da je zazevala v razkošnem škrlatu. Utrujen je bil od boja za nov začetek; želja, da bi končal agonijo, ki jo je tako skrbno negoval in podaljševal – v strahu, da se ne bi izneveril njej, ki jo je ljubil, mu je postavljala nešteto vprašanj in dajala nič odgovorov. Visela je nad njim in ga opominjala. Vklenjen  v telo okornega starca je tako čakal, kaj mu bo prinesel dan, pa naslednji in vsi dnevi po naslednjem. Prepustil se je toku in preprosto samo obstajal. Le v fizičnem naporu je našel neko  zadoščenje – utruditi telo do take mere, da je osvobodilo um. In takrat je lahko sanjal ne da bi spal … Pritegnil ga je vrišč otrok, ki so se v sadovnjaku podili za psom, da je odložil zabojček z orodjem. Opazoval je njihovo početje in ko se mu je zdelo, da je živalca pri koncu z močmi, se je vmešal: »Dovolj bo, dajte mu mir! Saj ga bo še kap.« Ni zaleglo. Potem je zažvižgal na dva prsta, da je mulce kar prikovalo in s strožjim glasom nadaljeval: »Bor in Svit, vidva z mano, pomagala mi bosta v trtah, Špela, ti pa k mami v hišo! Tudi zate se bo našlo kaj. Dajmo, dajmo,« je plosknil z rokama in s stisnjenimi obrvmi podkrepil svojo odločitev. S sinovoma se je vzpel v vrhnjo brajdo na osončenem hribu. Od tam se je videlo na morje, vse do oddaljenega pristanišča na eni strani in neskončne modrine, kjer se je voda stapljala z obzorjem na drugi strani. Skozi nosnici je povlekel zmesek vonja po soli, ki ga je prinašalo izpod klifa in pregreti rdečkasti zemlji. Zagledal se je proti hiši, kjer se je v okensko steklo, uokvirjeno v opaž pastelno rjave barve, ujel odblesk sončnih žarkov, se prelomil in izgubil nekje v zelenilu trtnih listov. »No tata, bo kaj,« ga je iz meditativnega objema iztrgalo sitnarjenje starejšega sina, ki si je dolgčas preganjal z brcanjem suhih kep zemlje okrog okopanih trsov. »Kaj naj delava?« »Ja, ja, seveda, tako bomo,« je pokimal in pokazal na rozgo, ki je z nastavki grozdov visela z žice. »To je treba privezati, da se ne bo odlomila, ko bo grozdje raslo in postalo težko,« jima je razlagal, »pa tudi grozdi rabijo sonce, da dozorijo s primerno vsebnostjo sladkorja in arome. Na eni trti jih ne sme biti preveč, ker jih ne more prehraniti. Čez čas, ko bo jasno, koliko se jih bo razvilo, nekateri bodo zakrknili, jih bomo pa redčili,« je potrpežljivo nadaljeval s poučevanjem.  Povezali so dve vrsti in zaključili z delom. Sonce je morju že razdajalo rumeno-oranžne poljube, galebi so se vrešče spreletavali nad gladino in lovili večerjo. Panorama se je izgubljala v ugaskih svetlobe pojemajočega dne. Zagrnila ga je tema. V resnici je zaspal; potolažen s prividom doma na neznani obali.

Vse pogosteje se je prepuščal temu navideznemu svetu, povezoval je sekvence videnj v novo resničnost. Postal je samotar; uglajen, vendar odmaknjen v oazo, za katero so vedeli le beduini. Na nek način je bil tudi sam nomad, brez obstanka, brez korenin. Videvali so ga teči po gmajnah in gozdu, telo si je utrdil v gibanju in skoraj asketskem življenju. Marsikatera ženska se je ozrla za njim, on pa se je trenutni podobi samo prijazno nasmehnil in zanj že ni več obstajala. Premišljeval je, da bi prodal to štirisobno stanovanje in se preselil v nekaj manjšega. Brskal je po spletnih straneh nepremičninskih agencij in računal, koliko bi iztržil. Cena jim je zrasla … za hmmm … koliko je to v procentih? Majhna so se še bolj vzdignila … vklopil je kalkulator in odtipkal nekaj številk. Ne splača se mi … kaj če bi vseeno .. ne potrebujem tako velikega … Trije otroci …, je zajel zrak, potegnil ramena kvišku in jih ob glasnem izdihu povesil. Ne bo jih … Nemir ga je vzdignil s stola, da se je sprehodil skozi prostore in prisluhnil ženskemu glasu … Dekliška soba … fantovska soba … v tem kotu bo pograd … mizo bi postavila pod okno … kaj praviš, bi bilo v redu? … Seveda bi bilo v redu … in vsa čičkarija, ki si si jo želela za dekliško sobo … ta tudi … Vse bi bilo v redu, samo, da bi bila tu … Vrat spalnice ni odprl. Že nekaj časa ne. Tam so bile njene stvari – ni imel moči, da bi jih odstranil. V kabinet si je preselil garderobo in spal v deški sobi … Stresel je z glavo in se vrnil za računalnik. Nekaj časa je strmel v bleščavico zaslona ne da bi kaj zaznaval … Mora obstajati … hiša … videl sem jo … kar naprej jo sanjam … podrobnosti … nekje je … je bil prepričan, da sanje ne lažejo. Na iskalniku je preklopil gumb iz stanovanj na individualne hiše. Izbral je regijo – Primorska. Na ekran se nanizajo zadetki. Pritegne ga oglas:

Prodaja: Hiša

Nadstropje: P+1 Leto: 1950 Zemljišče: 1441 m2

180 m2, potrebna adaptacije, 1.441 m2 zemljišča, P+1, Samostojna, kamnita …

110.000,00 €

Pregledal je še fotografije in v njem je dozorela odločitev. Prodam vse skupaj … grem … Na delo se lahko vozim … kaj pa je … slabih sto kilometrov … avtocesta … Sčasoma najdem kaj drugega … povsem drugega … Ne še danes, ne še … se je miril med hojo po stanovanju … Kaj, če se prilika odpelje …, ah ne, je živčno odmahnil z roko, že dolgo je objavljen oglas. Prespim, … jutri pa res … mogoče ni pametno … Pogledoval je od oglasa k telefonu in nazaj. Dvom v že trdno sprejeto odločitev, ga je prizadel. Poklopil je prenosnik in vrgel izračune v smeti. Ne, ne in ne … se je zopet vzdignilo v njem,  še danes pokličem na agencijo. Kaj lahko izgubim, nič! Še vedno si kasneje lahko premislim. Odtipkal je telefonsko številko in čakal na glas z druge strani.

»Nepremičninska agencija, izvolite.«

»Pozdravljeni, dogovoril bi se ogled hiše … samo trenutek, ja, jo že imam! Oglas številka 128.«

Z druge strani je bilo slišati klikanje, nato pa: »Bi vam v petek, 17. septembra ustrezalo?«

»Popolnoma, ob 16 uri torej.«

»Srečno.«

»Tudi vam.«

Zajela ga je panika … V kaj sem se spustil … prenaglil sem se … odpovem! … Roka, v kateri je držal telefon, mu je omahnila … Ne, ne boš! Česa se bojiš? … Odtrgaj se od te žalosti. Živi! … Izčrpanost ga je polegla na kavč, med projekcije njegovega novega življenja. Je življenje res samo to?! … Petek se je zgodil, kot se jih je zgodilo še nešteto za njim. Projekcija je dobila meso, vdahnil ji je dušo robinzonskega poeta …

Sedi pri oknu in zre v spomine. V teh zimskih mesecih so mu še posebej pogosta nema družba. Z nohti postrže po napokanem oljnem oplesku pastelne rjave barve. Pramen poletnega sonca, ki se odbije od zrcala davno minulih sanj, ga oslepi, da si oči prekrije z raskavo dlanjo. Poboža psa, ki se je zvil v klobčič k njegovim nogam. Prihaja moj čas, prijatelj, prihaja. Barve medlijo, trte ječijo v zateglih potegljajih primorske burje in pripovedujejo zgodbe sirenam, ki se zbirajo na čereh pod klifom za družbo kričečim galebom.