Slamnati pes

Negotovo je hitela skozi samoten park, proti postajališču mestnega prometa. Ulična svetilka mimo katere je stopala, je nemo brlela v noč. Razbit lestenec je poudarjal turobnost noči. Ravno tako, je nižje na njej utripala novoletna snežinka, naznanjujoč bližajoče se praznike.

Šit, sranje, to ni u redu. Je že dober del poti za sabo slišala korake, ki so se sedaj hitreje približevali.

Naj pogledam, kdo je? Ne, to ni res, domišljam si, se je ozrla in srh jo je spreletel, ko je pomislila na najhujše.

Skozi park je pripeljala trola.

Naj vstopim? Ne. Se je odločila. Ni bila njena, ta pripelje šele čez 35 minut.

Še par korakov, mogoče bo tam kakšen človek in bom na varnem.  Stopila je v zavetje mestnega postajališča, ki je bilo popolnoma prazno.

Prav tako je vstopil on. Ustavil se je pred njo. Stal in nepremično gledal. Vse žile v njenem tankem trupu so se zakrčile in izoblikovale topo bolečino v trebuhu.

Zakaj nisem zbežala, ko je bil še čas?!

Prebrala je v njegovih črnih očeh, tako črnih, da ne ločiš irisa od zenice.

Trdno je odločen. Hoče. Vzel bo. »Dober večer, kaj želite?« se je trudila biti nevedna.

»Tisto, kar najbolj skrivaš zase«, je stopil proti njej, neomajen na svoji poti.

Opotekla se je korak nazaj, bila je ujeta v kotu.

Približal se je toliko, da je čutila njegovo vročo sapo z vonjem po cigaretih na svojem licu. Fuj. Sama nikoli ni kadila. »Prosim, stopite proč, pustite me!« Strah je preraščal v gnus. Kaj naj storim, kako naj zbežim, samoobramba, kako že, ne to tu ne gre. Pljunila ga je, se obrnila vstran in se izvijala, ko se je s krepkim telesom tesno pritisnil nanjo, ji pribil roke na steno, zaril glavo v njen vrat ter jo hlastno poljubljal. Ne! Mora obstajati rešitev! »Pustite me, kaj vam je?! Zakaj jaz?!«

»Ker imaš nekaj zame« ji je osladno šepnil v uho.

Njen žilav ugriz v lice, kamor je edino dosegla, ga je samo še bolj spodbudil. »Ooo, deklica je jezna. Pridna, tako je prav! « jo je grabil in čvrsto gnetel prsi.

Ne bom se vdala, rešila se bom, brez kričanja, rešila bom sebe, sebe in svojo ženstvenost, je verjela in se na vso moč borila, ko je trgal obleko iz nje. Vsa kri je vrela v njej. Upirala se je kot razdražena žival.

»Moja boš deklica« je deloval tako mirno in mogočno, ko si je z roko utiral pot.

»Ajj« je zastokala in za  trenutek popustila upor, ko jo je zagrabil za razgaljeno  pičko in zasadil prste v sočno notranjost. Zasulo jo je sladko-pekoče gomazenje, ki se je dvigalo iz mednožja navzgor, kot hitro rastoče drevo, preko senc in se končalo nekje nad krošnjo platane, kamor je imela usmerjen pogled.

»Moja si« je silovito zaril vanjo velikega, trdega tiča. Preko hrbta ji je zavel železen hlad. Noge je imela otrple. Tiho je ječala, v intervalih napenjala mišice rok in trupa in se poskušala izmotati, ko je z levo roko trdno držal njeni prekrižani dlani za hrbtom. »Prasec! Svinja!« Z desno roko je šel med njenima nogama pod levo koleno, si ga obesil v komolec, jo dvignil od tal, naslonil na steno in se zasajal vanjo z vso močjo, z vso težo, z vso silo, vztrajno in nenasitno. Neizprosno jo je jemal.

Ne morem več, ne bom zdržala, tip se mi cinično smeje. »Nehaj, spizdi svinja grda!«

»Jezi se dekle, še se jezi.«

Njegov cilj ni bil izprazniti se. Ne. To lahko počne sam doma ali opazujoč jo izza vogala. Njegov cilj je bil pobrati vse, vse kar se skriva v tem telesu in kar to telo je. Dobro je vedela to. Začutila je v njegovi naraščajoči samozavesti. Zato je bila nemoč še toliko večja in gnev večji od karkoli predstavljivega.

Ne morem več, ne morem več. Na kritični točki je bilo njeno telo kontaminirano do te mere, da je izplavala iz njega in izmučena podlegla njegovi ihti. Nehala se je upirati. Mišice so popustile, solze so polzele po licu in tedaj… Se je ustavil tudi on, globoko v njej. Postal je za trenutek, da je čutil njeno uklonjeno, ohlapno telo in ne da bi mu prišlo, izvlekel tiča iz nje in si ga stlačil v hlače.

»Zlata si deklica, najslajša.« je dvignil njeno sklonjeno glavo in jo sočno poljubil na ustnice.

Bil je popoln zmagovalec. Popravil si je plašč in se prežet z njo, odpravil skozi črni park od koder je prišel.

Sesedla se je na klop, si za silo poravnala obleko in srepo strmela predse. Z dlanjo si je pokrila obraz, da bi se skrila. Zlata si deklica, zlata, je med prsti zaznala vonj po tobaku, pustila ga je njegova močna šapa.

Trola je že zdavnaj peljala mimo.

Še leta po tem, je v mrzlih decembrskih nočeh posedala na postaji v parku. Nepremično. Niti mraz pod ničlo ni zvabil drgeta iz nje. Le cigareto je strastno kadila.

Kdaj bo prišel?  Čakala ga je. Ni vedela zakaj, a tega se tudi nikoli ni vprašala. Ni bilo pomembno.