Širina globine krivde

Po prstih ti polzim

s preteklega

življenja;

v tišinah krivde

in posipanja

s pepelom;

hranjen

z muko

in porazi

krhke

duše.

Žal mi je … in ne bi smel.

Nisem se poslušal,

duša moja,

in ranil sem te

v soj odprtih rok,

v plapolanje

bele cunje za

premirje.

Sram me je … ker ne bi smel.

Vem in hkrati

ne razumem.

Preslišal sem

rjovenje preše

v prsih;

hlad za mišicami

blaznostanja

egouma;

in …

grozljiva je

ta radost

temnega

užitka

ob trpljenju

sreče

nekdanje,

še goreče,

osovražene

ljubezni.

Pospravljamo se v red nasprotij.

Važno je:

Zavedanje:

Imeti logiko napak;

prav brez usmiljenja

v niz nizkih.

Žal mi je, srce,

da sem te zlomil

v premirju.

Resnično mi je žal in … ne bi smel.

Ves

ožuljen

sipljem

svoj pepel

v predal

prevare.

Krinko jeze

sem začasno skril

– kaj vem –

z osulim cvetjem

zatajenega

premirja.

V iskrah

se bom …

bi TE

spet

težkó

objel.

Bi smel?

—

No, ja. Želijo pa,

da vsaj nekako skušam

misliti z obkladki pozitive.

To pa je v resnici …

polovinčnarsko in

izvenravnotežno.

Pa naj bo.

Vzel sem fragmente zgornjega

in jih tu spodaj razfrčkal

v strašljivo zgostitev

nemirnega in namirnega

pomanjkanja

duhá.

Nje distopični ustroj

se uglaša kot …

Vihra skrivnost
zamolčanja
in iskri preskoki
po površinah
romantike …

… življenja

duše; …

… _mir_

v prsih: …

… ta radost

užitka, …

… sreče,

še goreče …

… ljubezni.

Imeti

logiko

usmiljenja.

V __mir_u

se bom

spet objel.

Smêl :’)

—

#^**}%☠!!!

Kar stresa me

od vsega tega

diskrepancanja

in zvrhane sladkanosti.

Njihov “Misli pozitivno!”

je zanikanje popolnosti

celote duše.

Barbarski puh je to

neskladanje sodobne

polovinčarske

duhovnosti.

Samosklicani razsvetljeniki

se strášijo pred jezo, žalostjo,

in strahom samim.

Pa vendarle vse več tesnobe v svetu.

Za celoto duše gre: Begunje, 9. julij 2021, 12. 10. 2021