Sanje

      Belina, ki je Gašperju grizla izmučeno hišo tegob, mu lezla pod ščitke zrcala duše in silila v zamotek črvine, ki jo znanstveniki že tako dolgo in z neutrudno trmo neuspelih dokončnih odgovorov proučujejo na mrtvih in živih, ga je živcirala. S trzanjem zenice jo je poskusil pregnati onkraj čutnega zaznavanja, kjer vladata blagodejna zarjasta luč, dišeča po marelicah, in božajoča mehkoba gluhote odsotnosti vsakdanjih nesmislov. Vsaj tako so obljubljali, da bo, ko ga ne bo. Nemost človeške brezbrižnosti pa kriči brez glasu, ki bi ga bilo moč utišati in zato se je počutil opeharjenega možnosti, da bi spreminjal svet. Še več, kot pustolovec je predstavljal načrte o nepozabnih dogodivščinah, ki se ne bodo nikoli zgodile, mladim popotnikom, ki so verjeli v življenje. Bedno. Nagnil je glavo stran od vsiljivke in si s hrbtno stranjo dlani napravil senco čez oči in nos. Moral bi vzeti kapo s ščitkom, je bila njegova zadnja zavedna misel, preden je predal vstopnico za igro senc. Pa ja, najbrž je tam ne bom potreboval, se je popravil in tonil v jarek pljuskajočih odmevov praznine.

      »Prijelo je, deluje,« se je oglasil anestezist z glasom, iz katerega se je dalo razbrati nejevoljo nad primerkom, ki mu je vzel navadno veliko časa. Še nikoli se mu ni nihče tako dolgo upiral in štel se je med velikega specialista na tem področju. Napuh ga je popravil: Največji si, stari. Na inštitutu te cenijo, težko bi te pogrešali, zato lahko izbiraš, narekuješ ceno, postavljaš pogoje. Nič več ti ni treba gledati mesarij v operacijskih dvoranah, zdaj si posvečen višjim ciljem. Car si. Vzel je diktafon in rutinsko oddrdral podatke. Nato si je snel rokavice in se obrnil h kolegom: »Zdaj je vaš, jaz grem na kavo.« Zelene čepice so prikimale ne da bi odmaknile pogled z naprave, ki je tkala črne grafikone v mrežasto podlago. »Medicinski makrame,« je polslišno zaplavalo čez sobo. Osredotočeni zelenoglavci so glas preslišali, anestezist pa se je zdrznil in noga mu je klecnila pri napol dokončanem odhajajočem koraku, da se je nerodno opotekel. Mogoče bi pa še malo ostal, je pogoltal osuplost, ki se je spogledovala s skepticizmom Sekst Empirika, ki je bil prav toliko zdravnik kot filozof. Slišal je že o zgodbah odhajajočih, o beli svetlobi, luči na koncu prehoda, o tem, da so ruski znanstveniki izmerili težo duše – ničemur od tega ni verjel. Da bi se pacient v omami zavedal realnega dogajanja, da bi bil hkrati tu in tam, o tem, o tem pa še ne. Previdno je molčal o slišanem, sedel in čakal, kaj bo sledilo …

      Sprehaja se ob reki. Poletno dopustnikovanje ga mehkobi kot prva zaresna toplota mehča sneg pod ledeno skorjo, da se na koncu sesede sama vase in odteče v življenja rastlin in živali. Užitkarsko drobi prod pod nogami in opijanjen od cvetličnih vonjav lebdi v avri sproščenosti. Runo mu opleta okrog nog, čuti njegovo razpoloženje in po pasje sodeluje. Gospa nekoliko zaostajajo, pes se ne zmeni zanjo, zdaj, ko je v milosti gospodarja. Glasni klici zmotijo meditativno umirjenost rečne šumljave: »Volkovi, volkovi!«  Kakšni volkovi neki, odmrmra sam pri sebi, ženska bi rada pozornosti. Vedno zakomplicira, nalašč mi dela to, samo da se ukvarjam z njo. Kot da sem njem podaljšek, njen privatni strelovod, soba za kričanje! Sit sem tega, je nenadoma zelo utrujen. Vseeno se ozre proti glasu, ker je pes izginil. Na daleč slabo vidi,  kljub temu pa razloči gibajoče obrise. Runo divje zalaja in se zapodi med silhuete. Slišati je renčanje, bevskanje in nazadnje zategel cvilež agonije. Stopi par korakov proti ženi. Volkovi so jo že obkolili, pet jih je naštel. Temnogrivi je šavsnil proti njeni dlani in vanjo zakljukal smrtonosne zobe. »Gašper, naredi kaj, naredi kaj zaboga!« ga roti. On pa kar stoji in nemi. Le srce mu divje nabija, krivda vzvalovi skozi zavedanje. Podere ga tsunami in za sabo pusti vidnost nestorjenega. Prekleto jasno vidi, vidi svoj strah in obsojajoče ženine oči: »Nisi mi pomagal, nisi me imel rad!« Reka je odplavila cinke samoobtožbe in razredčila podobe v bledi akvarel. Burno valovanje je prešlo v milo plivkanje morja ob popolni bonaci. Žgečljiv pritisk v predelu trebuha, ki ni bil povsem prijeten, tudi nekoliko znan mu je bil – kot bi se vozil z dvigalom, ga je pripravil do tega, da je odprl oči in se dvignil v polsedeči položaj. Noge so mu zabingljale v prazno. Stene lesene hiše, v kateri je legel k popoldanski siesti, so odpadale. Zazevala je modrina. Glavo je podzavestno sklonil, ko se je približal trebušnjaku iz bele preje, tu pa tam zamazane z zapredkom sivine. Zasmejal se je s smehom, ki s sovjo veselostjo ni prepričal. Na debelo je požrl in se sklonil čez posteljo, ki je zdrvela v smeri njegovega pogleda. Mestna tapiserija se mu je hitro približevala, ko si je z rokama tiščal kroglo, ki je silila iz trebušne votline. »Boli, boli.« »Kaj te boli, dušica?« »Babi, kaj delaš tukaj?« »Kaj, kaj delam? Peljeva se.« Gašper se zagleda v dlani, ki se oklepajo volana. Skuša urediti zmedo v glavi, ko z vedno večjo hitrostjo, ki jo sluti po razmazku mimobežnega skupka hiš, od katerega uspe prepoznati samo razvlečeno bikovo glavo logotipa Goriške mesnice, prevozi glavno mestno ulico in komajda ustavi na koncu pristaniškega doka v Kopru. Policaj mu pomaha z okroglo tablico. »Gospod, veliko prehitro ste vozili. Se zavedate tega? Poznate sploh prometne znake. Da ja, no, bomo videli! Vozniškega nimate podpisanega, katera komisija vam je pravzaprav dala izpit?«  Gašper se napenja, mrmra, da ne ve, da se niso predstavili. »Zdaj lahko zasedete svoje delovno mesto, samo odločiti se morate, komu boste zvesti. Žal na tri konce ne bo šlo.« »Toliko imam še za postoriti, a ne bi lahko, mislim, predem zares začnem, dokončal pri prejšnjem delodajalcu?« »Dokončati se v resnici ne da, prijatelj moj, prej kot to spoznate, bolje bo za vas.« »Bolje, bolje, za koga?« se vda v neizbežnost ponovljivosti, sprijaznjen, da se vedno znova reinkarnira v isti osebek.  »A lahko vzamem vsaj malo dopusta, nekam utrujen sem …« 

      »Doktor, magnetne igle pravilno rišejo pričakovanost, mar ne?« je glas potuhnjeno obliznil sedečega. »Zdaj sem v REM fazi in možganska aktivnost je podobna kot pri budnežu. Kaj pa, če sem res buden? Saj se pogovarjam z vami, a ni tako?« Anestezist je zmedeno pogledal proti postelji, kjer je ležal pacient. Udi so mu vsake toliko trznili, zrkla pod vekami pa so se v hitrem neenakomernem kroženju premikale iz enega kotička v drugega. Stanje kot iz učbenikov. Na zrak moram, se je opomnil … »Ne bi slekli svoje nečimrnosti in se malo podružili z mano?« je bil glas vztrajen. »Veste, življenje ni samo to, kar si vi zdravniki-znanstveniki predstavljate, da je. Daleč od tega. Življenje so tudi sanje, pa ne take, kot jih merite in proučujete na vašem inštitutu. Doktor, kdaj ste si zadnjič dovolili sanjati? Molčite, ne potrebujem odgovora. Vsi odrasli smo na tem, mogoče so umetniki izjema, vsaj nekateri, upam. V svojih sanjah sem sanjal sanje – vem, absurdno se sliši, in zbudil sem se v življenje.«

      Anestezist se je s težavo dvignil z udobnega usnjenega naslonjača, ki je grozil da ga bo prilepil v ohromelost večnosti in pristopil k spečemu. Podzavestno je iztegnil roko, da bi mu odmaknil premočene lase, ki so mu silile na oči, kot je to počel pri sinu, ko je bil bolan. V nekem drugem času, v nekem drugem vesolju. Sanje so morale biti mora. Potlačil je vzgib in zatlačil roko v žep. Gašper, njegovo ime je prebral na tablici, ki je visela s posteljne stranice, je zdaj  mirno dihal, bil je v fazi globokega spanca. Bledega obraza mu je poravnal odejo, z metuzalemskimi gibi si je slekel haljo in jo obesil na kljuko, se obrnil proti vratom in osvobojen uteži odšel k svoji mladosti.