Rumena je barva strahu

Noč sem. Ne izbiram. Tisti, ki zadiši moji nenasitljivi želji po hlapljivem vonju strahu, je moja žrtev.

…Strah; pobarva žrtev rumeno. Puhti iz nje kot vroča sopara turške savne.

Imam jo. Tukaj je prva nocojšnja žrtev. Pozibavajoče hodi skozi revno osvetljeno ulico. Pripravljena na nočni paritveni lov. A prelahko bo postala plen, vendar se tega še ne zaveda.

Poplesuje v ritmu namišljene glasbe; to je moja iztočnica. Ovijem se okoli edine svetilke, da nastane tema. Ne ustavi se, vendar glasba v glavi utihne. Napnejo so možganske celice v pričakovanju. V trenutku, ko pogleda proti luči, se odmaknem. Bela svetloba, potencirana s trenutkom teme zabode v njene oči… Spotakne ob rob pločnika. Zastane.

Vonjam prve drobce strahu.  Še nevidne.

Zatohla, sluzasta, ledeno mrzla se ovijem okoli vratu. Hlastajoča za zrakom skoraj omedli in ko jo spustim, opotekajoče zbeži nekaj korakov. Zaženem se med noge, ki nestabilno križarijo med uličnimi smetmi . Ah, rumeni vonj adrenalina, strahu. Sveti se kot sonce v jutranji meglici.

Vendar jo rabim še; moram do konca.  Želim, da njeno  telo sije kot sonce na julijskem nebu točno ob poldan. Opajam se z njo, polnim si prazne luknjice svojega bivanja in trenutke čepenja v  trohneči pozabi.

Pripravljam nov napad. Mora bežati. Teči kot gepard, ki lovi prestrašeno srnjad.

Izžeti ji moram še zadnje atome moč, poslednje drobce volje. Vsako celico telesa mora  prebadati strah, sijati mora rumeno in teči mora rumena kri.

Žrtev je medtem na nogah. Iz prsnice jih v valovih buta rumena masa, gosta kot jajčni liker. Pobožam jo po roki. Zdrzne se. Mrzel piš kot iglica zabode razdražene možgane.  Stisnem prsni koš in začutim vročo sapo, ki izdaja zadnjo večerjo.

Zatulim; s predirljivim krikom lovca. Žrtev se zažene v tek… sledim ji in zaletim se ji v hrbet. Pospeši. Misli, da se me je znebila. Zaženem se ponovno.  Teče hitreje. Še enkrat za novo hitrost. Telo se šibi od pritiska, a možgani zahtevajo nov zalet.  Ulične svetilke bežijo mimo nje, a ne ustavi se…  Spodbujam nagon, ki se bori za preživetje.  Gledam kako se telo spreminja v rumeno sonce julijskega opoldneva. Za nekaj trenutkov lebdim v tem omamljajoči svetlobi.. Odneham.

Pade na tla. Telo drhti od šoka. Rumeno se kot puhasta koprena ovija okoli nje. Počasi se trga in dovoljuje, da se telo umiri.

Grem počivat. Na obzorju se že kaže zarja.

Kristina P.

Prispevek je nastal na literarni delavnici Besedovalnica.