Ruj

Jana. Večkrat je pomislil nanjo. Največkrat takrat, ko je drvel po avtocesti z obale proti domu in so mu pogled pritegnili grmički ruja, ki se na Krasu bohotijo ob robu ceste in se v tistem času začno odevati v barve z nešteto žarečih odtenkov.
Takrat se, z vsemi tistimi barvami, v njegove misli naslika tudi ona in kar predolgo ostane tam … Barva njenih las se meša z barvo ruja v pozni jeseni, njene oči z barvo sinjega neba nad Krasom sredi poletja, njena polt pa z barvo razbeljenega kraškega kamenja …
Kako rad jo je imel in kako dolgo, predolgo je, ne le upal, verjel ji je, da bo enkrat smel ostati z njo tam, na njenem Kraškem robu, med rujem, katerega je oboževala. Ne le v pozni jeseni, ko zažari v žarečih barvah, tudi v začetku maja, ko so njegovi cvetovi odeti v nedolžno belino, katera se do konca junija sramežljivo obarva z rdeče vijoličastimi odtenki.
Dolgo, vse predolgo, se je vozil k njej skozi Črni Kal, mimo Hrastovelj, skozi Kubet tja do Sočerge, tam je zavil levo, na planoto in parkiral ob stari cerkvi, kjer jo je čakal. Nikoli prej, in tudi kasneje ne, ni čutil tako močno biti svojega srca, kot takrat, ko jo je gledal prihajati … in ko ga je objela … preveč jo je imel rad, zdaj to ve.
Potem sta šla, z roko v roki, kot dva otroka na Veli Badin, se spustila k spodmolom do naravnega mostu na Kraškem robu. Prelepa pot je bila in njemu se je vedno zdelo, da je le njuna.
Najlepše je bilo konec poletja, v jeseni, v pozni jeseni, ko na planoti zažari ruj, kot da bi vse leto ob bičanju burje in pripeki sonca zbiral v sebi tiste lepe, žareče barve. Še danes jo vidi, kako hodi pred njim in s posebno pozornostjo nalomi vejice in jih zbere v šopek.
Da, znala je izbrati najlepše obarvane in jih zložiti skupaj.
Tudi takrat, tistega majskega jutra, ko jo je skrivaj opazoval izza drevesa nedaleč od cerkve; v babičini stari čipkasti poročni obleki, pred cerkvijo, z njim, je v naročju držala lep šopek belo cvetočega ruja.
Dolgo je stal v senci drevesa, še potem, ko so že vsi zdavnaj odšli, ne da bi ga kdo opazil. Čakal je, da jo bo zagledal prihajati, upal je … a je ni bilo. Še zadnjič se je odpravil po poti, ki sta jo velikokrat prehodila skupaj. Ruj je belo cvetel, le tu in tam se je začelo cvetje barvati, v sebi pa je čutil njegovo žareče ognjeno barvo pozne jeseni; žgala je.