Rdeča
V rdeči blazini
sem pustila svojo moč –
in v tvojih rokah
se svetlika na moje oči …
Želim jo nazaj,
svojo moč,
ki je napolnjena od sonca,
mi bila podarjena od stvarstva …
… V rdeči blazini
še čutim nje strast,
kako trže obleko iz sebe,
in veli k svobodi!
Hočem jo nazaj –
svojo moč,
ki je napolnjena od sonca,
mi bila zaupana,
od Boga!
Zmajeva žena
Zmajeva žena sem,
boginja rojenih iz bolečine.
Rastem iz pepela dreves,
ki sem jih nekoč ljubila.
Odkrivam zaledja skal,
ki pokrivajo moje speče zlato.
Dvigujem se na petju ptic,
njih jezik je bilo moje srce.
Oživljam …
Oživljam!
Rastem iz bolečine,
ki razpada v lepem.
Zmajeva žena sem,
ne muza …
Boginja rojenih iz bolečine.
Na moji lepoti pluj,
hrabri,
vzemi nazaj,
kar ti že od vedno pripada.
Odpira se prostor.
Kdo si,
ki ga polniš?
Moja Sinica
Rekel boš,
da zmorem
in veš,
da je težko,
zaobjeti,
da greha ni,
nikoli ga ni bilo.
Začutiti,
da v moji sredici,
v moji medenici,
se obračajo valovi
želenja,
hotenja in
hrepenenja.
Rekel si,
da zmorem
in veš,
da lahko.
Da je
moja moč
kdaj in
kako.
Rekel si
in rekel boš spet,
ko v vetru
bom iskala
znotraj zalet.
Odleti,
moja sinica.