Pristanišče pozabe

Vse pogosteje se je umikal smradu komunalnih odpadkov in postanih pristaniških duš v ta zakotek na nasprotni strani zaliva. Plivkanje morja ga je pomirjalo in mu osvobodilo um, da se je potepal pa prostranosti mladosti, ki jo je pustil za sabo pred časom, ki ga ne more ovrednotiti. Zdaj mu je bil blizu, da bi lahko utrgal češnjev cvet z drevesa pred domačo hišo, trenutek zatem pa tako daleč, da je zaznal samo še obrise gora – obrazov ni več razločil.

Val je iz svojega naročja dvignil vrečko in jo odložil na škrbino čeri, ki je stražila spokojnost morske peščenine. Ob naslednjem zazibu je plastika zaječala, se pretrgala in iz nje je zletela zategla pesem umrlih rib.

Ribe, ribe, ribe … si je zatiskal ušesa, a prikazala so se mu zevajoča usta, ki so hlastala za življenjem in izrekala nemo obtožbo. Zazrl si je v grobe dlani, opraskane od vseh lusk, ki jih je postrgal s čvrstih, opletajočih telesc. Zatlačil si jih je v hlačni žep … Nežna krivulja pod vratom in spomin svilene kože dekliških prsi na odeji travnika pod gozdom. Vrtoglavica prvega poljuba, sladko-kisel okus rumenih limonovih bonbonov. Listje v laseh, vonj posušenega sena … Garjava mačka se je usločila, ko jo je pogladil po hrbtu. Ne od ugodja, nadejala se je hrane, dišal je po ribah.

Upanje, ki je letalo za njim nad čezoceanko, se je ujelo v ječo zamotanih ribiških mrež. Bolj kot se je upiral, tesneje so ga vrvi zategovale in dušile smisel njegovega početja. Za kaj garam? Za ugodje tujih življenj, za razuzdanost bogataških klincev, za vzvišenost njihovih staršev, Bog ve, da zase ne – nimam življenja. Pozabljen sem od ljudi tam čez in nespoznan od teh tukaj.

Opazil je dekle, ki se je kopalo v zalivu. Njene kretnje je razumel kot povabilo. Privihal si je hlačnice in zabredel v vodo. Segnil je po njenih laseh, prepletenih z zelenilom globočinin, da bi razgrnil čvrsto belino spozabe. Obetajoč, mamljiv nasmeh je pridobil koničaste zobe. Sledil je zamah z gibkim repom. Potegnila ga je v penasto valovje in potiskala navzdol v svetišče neraziskanosti. Položila ga je na oltar in izvlekla nož. Vlačila ga je po njegovem telesu gor in dol, da mu je posnela vso kožo in se je meso mastno zasvetilo. Ni odnehala, dokler se niso prikazale kosti. Takrat se je zagledal vase. Kar je videl, ga je prestrašilo. Z opilki telesa si je trudil zamašiti zevajoči torzo.

Pritisk je popustil in butnilo ga je na površje. Tok ga je nosil proti pristanišču pozabe, kjer so s pomola pravkar odplaknili drobovino nočnega ulova.