Porušena jesen

Vedel je, da ni na pravem kraju. Strah mu je to povedal. V Cvetlični ulici so se vanj zabile sence prve ljubezni in pomendrani spomini so ometli gosto pajčevino okrog nekdaj razbolelega srca. Opazil je, kako se je pred njeno nekdanjo hišo skorja obranih jablan zahrbtno postarala. Neki tujec je na njenem dvorišču pral postaran avto na sončno energijo. Okrog njega pa so ob nenapovedanih curkih vode vriskali vnuki. Prav lahko bi bil on ta starec.

Zaprl je oči in napolnil ulico z duhovi nadutega srednješolca izpred skoraj petdesetih let. V temi zagrnjenih vek je na robnik ceste priklical še nedolžno, eno leto mlajše dekle v ljubezenskem objemu. V modrosti oddaljenega časa se je lahko s kančkom grenkobe nasmehnil tem slikam prve najstniške intime z njo, ki ga je kasneje neizbežno pokončala.

Še preden ga je spoznala, je sanjala njegov obraz. Dih ji je vzelo, ko ga je kmalu zatem uzrla na šolski fotografiji njenega starejšega brata. Seveda se je vpisala v isto srednjo šolo in seveda je ob prvem srečanju na šolskih stopnicah drhtela v brstju omamne rdečice. Vedela je, da bosta skupaj. Ona je to enostavno vedela in zgodilo se je. Vendar nepravi čas ju je potrpežljivo in usodno lepil v dinamit, za katerega je dekle že takrat napovedalo, da bo slej ko prej izpolnil svojo usodo. Zato ji je bilo žal, da ga ni srečala in hodila z njim šele v poznih zrelih letih. Takrat so ljubezni dobro uhojena prijateljstva. Vsaj tako je verjela.

Starec se je skušal spomniti, ali je njuna zveza počila pozimi, spomladi ali poleti. Vsekakor ne jeseni. To bi bilo kruto. Jesen je že sama po sebi nepravična s tisto svojo razmočeno rjavkasto travo.

Spomnil se je, kam sta se v mladih letih skrila pred svetom in zavil je po ulici proti strelišču. Med dišečimi cipresami je običajno v času popoldanskega vetra strelišče mirovalo. Vedno sta se ulegla pod najbolj desno tarčo. Tam sta drobila sanje in si prižigala privilegije ptičjega petja v podlagi.

Mogoče še vedno strelja z lokom. Verjetnost je majhna, ampak takrat … no, bila je res dobra. Ena redkih lokostrelk na Goriškem. Eh, skoraj nemogoče, da bi še vedno streljala, ker je doštudirala pravo. Vodila je lastno odvetniško pisarno in verjetno je še vedno precej zaposlena, ampak vseeno … Kaj, če želi na stara leta odkriti pozabljene strasti in stare ljubezni? Kaj, če jo bo prav danes po vseh teh letih srečal na strelišču? Ura je prava za treninge veteranov. Stala bo kakor takrat z napeto tetivo med prsti, osredotočena v tisto njeno najbolj desno tarčo. Ne bo ga opazila, ker bo nenapovedano vstopil zadaj, med mladimi cipresami. In čeprav ga bo srce klofutalo v hrepenenju, je ne bo zmotil. Opazoval bo njene zrele roke in ognjevito telo v najbolj napetem trenutku. Solze mu bodo silile v oči, ko se bo spomnil, da je napovedala to srečanje na stara leta. Puščica se bo sprožila v vlažen jesenski zrak, zadela v zunanji krog rumenega lica in ona se bo z nasmehom obrnila k prijateljem. V ozadju zgodnjega večera bo uzrla sijočo meglico nekdanje ljubezni in obstala bo sredi utrujene povedi. Oči se bodo razširile v iskreno presenečenje, stopila bo k njemu in vprašaje izrekla njegovo ime. Povedal ji bo, da se ni preveč postarala, ona pa ga bo tako kot takrat … oh, podučila ga bo, da nima nikakršnega občutka za opazovanje zunanjosti. Nasmehnila se bosta usodi. V pozdrav ji bo ponudil obe roki, ona pa ju bo razprla v hrepeneč objem in trepetaje šepnila, da ga je čakala.

Čakala ga je na trgu ob cerkvenem zidu, ko je ves pijan s prijatelji zataval v kdo ve, katere kleti. Čakala je takrat, ko naj bi prišel na njen osemnajsti rojstni dan in je brezbrižno blodil s tistim nepomembnim amaterskim igralskim ansamblom. Čakala ga je v bolečem dežju pred gledališčem. Čakala je, da zrase v zrelo osebo.

Njun razhod je bil pač … Neizbežna formalnost. Razklala mu je tisto naduto kamnito srce na več kosov. Iz zavrženega grušča ljubezni je v jezi pobral enega najbolj ostrih srčnih kamnov in z njim še dolgo preigraval ristanc priložnostnih ljubezni. Gotovo je vedela za njegova burna razmerja, saj so polnila rumene medije. A vseeno je nekje v sebi čakala. Na poročni dan so se ji tik pred izrečenim ‘Da’ sprožile podobe prve noči v hribih, sprehodi z bernardincem ob potoku, goreča sporočila na strganih listkih iz karirastih zvezkov. Gotovo ji je bilo včasih še težje čakati ob gledanju njegovega nastopaštva v filmih. V zavetju moževega ljubosumja skrivoma ni prezrla tistih filmskih vlog. Gotovo jih ni. In le misel na prerokbo skupne jeseni jo je verjetno vsa ta leta zvesto pomirjala.

In zdaj je jesen. Zdaj sta lahko prijatelja. Končno je zrel za usodo prve ljubezni.

Eh, ja … Jesen je. In glej, nekdo, ki mu ni bilo mar za spomine dveh tujcev, je porušil kraj, kjer bi se lahko srečali usojeni duši. Na mesto radostnih ruševin strelišča je ta nekdo postavil eno tistih samozadostnih tovarn, kjer sterilni proizvodni roboti spajajo skupaj druge sterilne, gospodinjske robote.

Vedel je, da ni na pravem kraju. Strah mu je to povedal. Čakala ga je … čakala ga je porušena jesen.