Popnudba in povpraševanje

»Mišo, kje si, stari?« je glasno zavpil Joco že na vratih. Seveda so bili to le nadimki, rojeni v rani mladosti, ki so se najboljših prijateljev še vedno držali. Celo toliko, da marsikdo niti ni vedel njunih pravih imen.

»Joco, ti pizda!« mu z nasmehom zakriči Mišo nazaj. Še zadnjič pogleda skozi okno, na zasnežene strehe mesta, na črne antene, ki v tišini režejo skozi meglo, in ne začuti…ničesar. Le informacije o dopoldnevu v mestu, kjer je sredi noči začelo snežiti. To je to. Spomni se tisočerih stvari, a vse minejo tako hitro, da nobena ne prevzame ostalih in nastavi počutje moškega, ki je pred nekaj dnevi izgubil službo.

»Kaj zdaj, Mišo? Kaj delamo danes? Greva v fitnes, na pijačo?«

»Ah, ne vem. Lahko bi, ja.« nekam medlo odgovori.

»Daj, ne skrbi. Boš že dobil novo službo.«

»Ne, saj me ne skrbi za to. Takoj zjutraj sem bil v kliniki, in veš, kako utrujenega te tisto pusti.«

»Potem pa rabiš nekaj drugega.« mu takoj odvrne najboljši prijatelj »Pridi, greva nekam. Vem, kaj rabiš.«

Mišo le zavije z očmi in se trudi priti z izgovorom ali dvema, a se hitro vda. Iskreno povedano, drugega dela nima in Joco je vedno imel nekaj zanimivega za bregom, četudi te le to malo plašilo.

Po pol ure vožnje sta že pred vrati bogato okrašene hiše, ki je gotovo bila stara več kot stoletje. Kovana ograja okrog parcele je bila že dodobra prekrita z rjo in mahom, nekoč zgledna in zavidanja vredna travica pa je bila posejana s krtinami in visokim plevelom, ki se je žalostno rjavo sklanjal pod svojo lastno težo. Mišo le prestrašeno gleda okrog sebe in poskuša doumeti, v kaj se je spravil. »Kdo živi tu?«

Joco ga ignorira; le potrka na vrata in čakata. Težka, visoka in starinsko okrašena vrata, s katerih se je že lupil načet lak, mirujejo tako dolgo, da že pričneta dvomiti v to, da jih bo kdo odprl. Končno zaslišita ropotanje, in kričanje iz notranjosti: »Evo me, evo me.« Vrata se odpro in pred njima stoji skoraj bolestno suha ženska, višja od marsikaterega moškega; lepa, a njen obraz je ranjen z utrujenostjo, nespečnostjo, in žalostjo. »O, živjo. Kaj je?«

Zaspano se nasloni na podboj in si gre s prosto roko skozi lase, tako črne, da jih je bilo že težko gledati.

»Oj. Prišla sva po malo Brzine. « začne Joco, Mišo pa le plaho prikima. Sedaj je vedel, kdo živi tukaj.

»A. Em, čakaj.« le zmedeno odgovori Manica in se nekam prazno zazre tja na ulico. »Aja, prid’ta.«

Vstopita v temno in nič kaj damsko pospravljeno predsobo, kjer superge in bunde ležijo kar po tleh, namesto, da bi jih skrbna roka spravila le meter proč, v omaro in na obešalnik. »Ne vem, če je to najboljša ideja. Punca je nemarna.« šepne Mišo, Joco pa le odmahne z roko. »Umiri se. Saj sem velikokrat tukaj.«

Manica jima pomigne, naj prideta v naslednjo sobo, ki bi morala biti prostorna in udobna dnevna soba: v resnici skozi težke zavese v prostor priteka le malo svetlobe, in debela plast prahu na pohištvu daje občutek zapuščenosti in utesnjenosti; a Miša najbolj moti zvok. Tiho je, tako preveč tiho, razen šmrcanja Manice.

»Kaj je z njo? Je bolana?« šepetajoče vpraša Joca. »Njene oči.«

»Daj, bodi tiho, no.«

»Kaj rabita?« vpraša suhljatica in si briše solze iz oči, ko prispejo do očitno edine omare, ki je služila svojemu namenu, saj so police za odprtimi vrati bogato založene s kozarčki vseh velikosti in skledicami vseh barv.

»Moj prijatelj Mišo je brez energije. Klinika ga je scuzala.«

Manica le prikima, in si zopet s hrbtno stranjo roke obriše solze iz oči. »Adrenalin?

Serotonin? Oksitocin? Imata denar?«

»Ja ja, izvoli. Zanj in zame.« na hitro Joco iz žepa bunde privleče nekaj bankovcev in jih pusti na mizici. Manica na hitro pregleda denar in prikima. Mišo se le nemirno prestaplja in pogleduje proti težkim zavesam; poskuša se spomniti, kdaj je nazadnje sploh videl bankovce, ki so bili primarna valuta sive ekonomije in podtalja. Kot da bi ga zadel avtomobil se zave, da je ravnokar v breznu prekupčevalca in mogoče tudi proizvajalca mamil. Prime ga, da bi pobegnil.

»Meni daj serotonin.« brezbrižno reče Joco, nato pa pogleda Miša. »Ti?«

Na to vprašanje Mišo ni pripravljen. Misli mu podivjajo; saj ni niti vedel, kaj nad odgovori: prestrašeno pogleda najprej Joca, nato Manico, nato pa spet Joca. »Em, isto, najbrž.«

Suhljatica na hitro prebrska omaro in na plan potegne dve vrečki z majhnimi tabletkami.

»Bo dovolj?«

Obiskovalca prikimata: eden v pričakovanju, drugi v strahu.

»Drugače Mani, kako si? Nekam taka, nenavadna zgledaš danes.« nadaljuje Joco, medtem ko jima Manica ponuja drogo.

»Žalostna sem.« šepne in znova šmrcne.

»Ampak zakaj?« reče Mišo in se v istem trenutku prekolne, zakaj je to rekel: Manica ga le pogleda s tistimi utrujenimi, lepimi in solznimi očmi in se nato zagleda nekam v prazno pod strop.

»Nove tabletke sem naredila. Za žalost.« Pogleda ju in nadaljuje. »Vse odkar, odkar so

klinike. To bo prodajni hit. Ljudje vedno hočejo, kar nimajo.« Zopet šmrcne in si s hrbtno stranjo dlani obriše izcedek iz nosu. »Odkar so klinike, ki brišejo močna čustva.«