Pokvarjena


Pomagal mi je zbežati. Letela sva skozi drhtavje noči.

“Čakaj, Ferenc! Krilo, zataknilo se mi je v ograjo.”
“Stoj, pomagal ti bom.”
“Tiho, tiho … nekaj sem slišala. Ne, nič ni.”
“Tako, rešena. Daj mi roko. Greva!”

Želela sva … na plažo, nato hitro nazaj.

“Uuuuhuuuu, uspelo je! Bi šla v vodo?”
“Ne, nisem dobra plavalka.”
“Potem pa imam boljšo idejo.”

Njegove oči, sprevrgle so se v pohotno praznino. Lica so se topila od grobe hotnosti, vlačila so se čez njegova zelena usta sle.

“Ne! Nočem, Ferenc. Pusti me!”
“Daj no, saj ne bova do konca …”

Silil je. Nisem želela.

“Ferenc, slišiš??? Čakaj, nekdo kliče. Otrok! Mislim, da prihaja od morja.”
“Nič ni, Anabel. Saj vidiš, da sva sama.”
“Ne, res nekaj slišim! Moj bog, nekdo se utaplja!”
“Nikogar ni, no. Sprosti se, Anabel.”
“Pazi Ferenc …”

Spomnim se silovitega kamna. In kri – gostila se je v lepilo las. Utopila sem se v lastni trohnobi in tema je valovila bolečino v otroški odmev: “Hi, hi, hi … ššš … ššš …”

“Kd … Kdo je?”

Črnina in tiha tesnoba v šepetu bele deklice: “Anabel? Hi, hi, hi. Anabeeel.”

“Kdo si?”

POKVARJENA.
Od 1. novembra, v vašem kinu.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Prijava na E-novice

Arhiv