Pobeg 15

Vonj pozne košnje se meša z vonjem nedeljske juhe. Magdalena sedi na starem stolu in gleda na travnik, ki se blešči od pripekljivega poznojulijskega sonca. Zdi se ji, da zrak trepeta, da je v njem nek nemir, morda celo mavričasta svetloba. Za njo je slišati klenke stare ure. Ta Brane, ji udari v misli. Zdaj bi se nekaj pogovarjal, zdaj … po treh mesecih. Pa me je moral sinoči klicati, no … Ne, ne, v nič mi ne bo prepričeval ne. Pa ni bil trezen, slišala sem ga. Vem, kakšen je, kadar je malo osmojen … Mogoče zdaj še bolj vleče tisto prekleto marihuano. Zdi se mi, da ga je osebnostno spremenila. Da ti takole kar lebdi … In s takim moškim: ne, ne, stokrat ne … Rado pa … Vsak dan greva skupaj na malico, septembra se preselim v njihovo stanovanje na Cankarjevi … Zamiži in se vidi tukaj z otrokom … Šla bova čez senožeti vse gor do stare jablane, tista … Vsa v mahu je že in nekaj vej ima polomljenih. Janez pravi, da jo bo dal požagati, da drevo samo še trpi. Kakšne ima ta naš Janez, drevo trpi … In tista jabolka, o … Še ko si ugriznil, so bila pod olupkom rdeča. Pa tako dišeča, neka stara sorta, menda značilna za to hribovje … Ja, gor ga bom peljala, upam, da bo fantek … Gor ja, in pela mu bom, pela. Tako kot je meni pela mama, ko me je vozila tja gor. Še najraje mi je pela tisto, dekle je po vodo šla … In včasih tisto, rdeči cvet, hrib kadore … nekaj takega. In sem gledala, kje je ta hrib kadore … Oh, otroštvo tukaj. Pa še stara mama, naša Roza … Madonca, ona je dočakala sto pet let, si misliš … Ja, ženska je veliko vedela, veliko brala. Janez je povzel po njej, ja … Pa tudi če je leta in leta bolehala, menda rahlo popuščanje srca, pa se ni dala. Kar z nekimi čaji se je zdravila in pazila koliko dela in kaj je. Oh, tiste njene pravljice o škratih, o orlu, o lisici – ene si je kar izmišljala. Ja, tudi jaz si jih bom, o bom, ko bo tale prišel … si reče in se zmehčano poboža po trebuščku. Ošine veliko stensko uro, nekaj do enajste. Ja, ta naš Janez, kam se je izgubil. Rekel je, da gre do laza, da bo kmalu nazaj. Samo da … Ne, ne, ne smem negativno razmišljati, ker se potem to res zgodi. Bo že prišel. Vem, kam je šel, vem, stika za borovnicami, tam so, so … Jagode so pa že mimo. Pa arniko nabira, to tudi ja, pa še ene druge rože. Začel je še s tem, čaji, zelišča. Veliko knjig si je navlekel na to temo, ene je pa že prej imel, še v Franciji, kjer je hodil k enemu menihu, da mu je svetoval, kaj se najde v naravi. In pred hišo se na časopisnem papirju sušijo zelišča. Na internetu je poiskal nekoga, ki izdeluje platnene vrečke; naročil jih je. In potem to pakira in s flomastrom piše na vrečke, kaj je notri. Čez tristo rožic pozna, nabira pa samo tiste, za katere ve, da res učinkujejo. Meni je dal eno mešanico proti stresu. No ja, malo bolj se mi zeha po tistem čaju, pa misli mi počasi grejo. Ker imam dinamično službo, si ga ne morem privoščiti. Zamiži in vdihuje vonj juhe; domača juhica, domače meso … Kupil ga je v vasi, ker ima eden polno skrinjo tega, pa kupuje tam pri njem namesto v mesnici. O, tisti še redijo teleta, krave, dva konja, ja, ja vem, dva kilometra na zahod, ja … Njihov sin je nekaj časa delal pri nas v proizvodnji, potem je šel drugam, saj … Tempo, nadure, ja … Tako bodo izginevali. Vinka ne razume, da so možnosti, da denar ni vse, da … Pa kje je ta naš Janez? A naj ga pokličem … Če ga, me bo spet opozarjal, da zganjam nepotrebno paniko, da naj raje poslušam svoj instinkt. In sinoči mi je govoril o tem, kako smo izgubili instinkt. Ja, o tem mi je govoril. Da moramo kar naprej preverjati s telefoni, kje smo, kaj je in to. Včasih pa da so ljudje kar vedeli, kako in kaj, instinkt. Čut, ki zakrneva. Instinkt, ja … No prav, rekla si bom, da mi zdajle instinkt sporoča, da bo vse v redu. Pripravila bom še krompir, govedino iz juhe popekla na maslu, popoprala, domača solata bo še in za sladico, to je Janez že včeraj spekel, borovničev zavitek. Ja, zna peči take reči, ja. In on bo spil, tako je rekel, kozarec belega, ki mu ga je prinesel Rado. Ja, pri njih se pa spoznajo na vino, ja. In tu sta našla skupen jezik, francija, vina, šampanjci … Koristi vina, škoda vina, ja … Bila sva tukaj, prejšnji vikend, ker sva šla gledat novo kapelico, ki so jo povsem prenovili. Poslikavo in kip, obnovljen … Rado je vse fotografiral; zanima ga ta podeželska sakralna arhitektura. Pravi, da bo v naši regiji fotografiral prav vse cerkve in kapelice, da ga to pač zanima. In sva se oglasila tu … O ja, saj je bil naš Janez vesel. Ja, no, zdaj je pa že ura … Iz zamišlije se odžene in pripravi odcejeno solato. Potem poišče krožnika, pribor, kozarec … Z vilicami preverja, če je krompir že dovolj kuhan. O ja, bo, si reče in ga odcedi. In v tistem pade Janezova senca skozi vrata.

»Madona diši župa,« reče in da na mizo polno stekleno vazo borovnic.

»Me je že skrbelo. Soparno je, in vaše srce,« reče Magdalena.

»Ah, daj no. Sam vem, kakšne obremenitve prenesem. Počasi, zmerno, pa  senci, pa počasi čez senožet, v breg pa s postanki, pa gre. Saj se vsemu privadiš. Naša mati je imela isto hibo, mislim srce, ne. Pa jih je dočakala sto pet let, jaz jih bom pa sto sedem, kar računajte s tem, Se zasmeje in se usede. »Daj mi kozarec mineralne, tamle je, lej. Ne mi dajat one iz hladilnika, bog ne daj. mrzle pijače škodijo; razgrejejo telo, namesto, da bi ga ohladile. Ljudje tega ne vedo, ne. Ja, občutek je res kot da te ohladi, učinek je pa nasproten, ker mora potem telo zagnati peč, da uravnava temperaturo. Zakaj pa misliš, da Arabci v vročini pijejo samo malo vode in čaj, ja, čaj srkajo. Ja, življenje te vsega nauči,« pokima Janez in si z robcem obriše obraz. Mimogrede si otipuje pulz na roki in si kima. Magdalena ni spregledala te geste in ga vpraša:

»Je kaj narobe?«

»Ne, rutina pač. Vse je v redu, takt  frekvenca, še več, še boljše je, odkar jemljem ta nova zdravila. Doktor Otmar mi jih je zapisal. Pa ta bi že lahko odnehal, saj je leto dni starejši od mene, pa ti še kar sedi v ordinaciji po nekaj ur. In hvala bogu, da še vztraja, ker dohtarjev ni v te naše kraje, ni jih. Zdravstveni dom je nov, to že, pa so ambulante tudi že prazne. Ja no, politika. Lej, kakšne lepe borovnice sem dobil. Ja hudič, pa kačo sem videl. No ja, modrasi se radi grejejo tam, vem. Pa se je umaknil, se je, ko sem malo pošaril s palico. Moraš biti kar previden, nimaš kaj,« umirjeno reče Janez.

»Kačo!?« se zdrzne Magdalena.

»Vem, vem,« pokimuje Janez. »Ne bi ti je smel niti omeniti. Zdaj boš pa norela. Oh, pozabil sem na tvoj potencirani strah pred kačami. A misliš, da je to svetopisemsko, kača, ki speljuje v greh. Daj no, tod okrog še kosijo, pa tudi orli in kanje jih nekaj pozobljejo. Še kokoši se spravijo na kačo, če jo zagledajo. O ja, sem že videl tak festival, kako so uničile mladega modrasa, o ja. Madona so ga skljuvale. Zanje je to samo malo večji črv. Okrog naše hiše jih že dolgo ni, ker kosim z nahrbtno, otrebil sem grmovje, škarpa pa je že skoraj preraščena. No, borovnice boš pa nesla domov, pa rekla mami, da jih pošiljam, da si jih bo dala v šnops. Ti, pa se ti ne zdi, da ga takole v shrambi, no, da zadnje čase prevečkrat … Ja, drugače bom definiral, da zadnje čase ima prebavne motnje, a?« je Janez zaskrbljen.

»Ja, ob ga serjeta. Oče prej nikoli ni pil žganja k pivu, zdaj pa večkrat, mama pa, bom priznala, pride iz shrambe s solznimi očmi, ker na hitro cukne žganje,« je Magdalena odkrita.

»Ja, ja, v sredo grem spet dol, zdaj imam avto, zdaj ni problem. Pa se bom pomenil z njo. Kupil bom banjico njej ljubega sladoleda in se bom najavil. Odkrito se bom pomenil. Tudi sam sem jo že zavohal in videl tiste oči. Naša Majdka. Vem, žre jo to, to tvoje stanje, noseča, pa dedec se je umaknil. Razumem to vaško etiko. Veš, vaška etična komisija je mnogo bolj stroga, kot jo zmore predvideti ustava, mnogo bolj. Majda mi je jokavo govori, da se to ne spodobi, da se je ona omožila v pošteno hišo, kjer je živel trden krščanski rod, da delamo samo slab vtis, sin je še vedno v Idriji, hči bo pa imela pankrta. Ja, prav tako se je izrazila, pankrta. Pa sem ji dopovedoval, da je krščanska ljubezen nad predsodki. Potem se je le nekako potolažila in se nasmehnila, rekoč, da bo vsaj vnučka ali vnuček pri hiši, ker se za Andreja ne ve, kako bo. No ja, on se bo že še popravil, v to sem prepričan. Je pač bil mladostni konflikt. Moški smo itak bolj pozno zreli. Natoči mi še en kozarec mineralne, prosim,« reče Janez.

»Zreli, ja, ta moj Brane, oh, kako sem se izrazila, moj Brane, ljubi bog. No, Brane ni prav nič zrel, ne. Če bi bil, bi se drugače obnašal,« je Magdalena jezljiva in ropota s psodjem.

»Brane, sociolog, prepoln nekega kvzivedenja in lagoden tip, ki mu gre samo za užitek. Hedonist. Ja, nikoli ga nisem v živo videl, na telefonu, slike, video, to ja. No, pripovedovanj sodeč, sem si o njem lahko sestavil sliko. Nek prenapet tip, ki ne ve, kam bi se dal. To je to. Drugo je pa, kako je njegova družina sestavljala vzgojo: oče policaj, mama preprosta uslužbenka, no ja. Ne podcenjujem poklicev, a družina te oblikuje, te. Seveda, če pa greš mlad od hiše, se pa lahko sestaviš v pokončno osebnost, to pa drži. In Brane, oprosti, bo nezrel do starosti, tako se mi zdi. Če pri štiridesetih ne znaš spoštovati stvari, ki so za odrasle normalne, potem si narcis in jebi veter, oprosti izrazu. Domnevam, da je tip velik narcis, to bo,« pribije Janez in na dušek izpije mineralno vodo.

»Ja, bo držalo. Zaljubljen je v svoje telo, neguje ga. Pa pravijo, da zdaj ne več tako, da pije, dosti več kot prej, da hodi v cunjah naokrog. Rado ga večkrat sreča in mi pove. In sinoči me je klical,« Magdalena hladno reče in strese krompir v ponev z maslom.

»Klical? Kdo, Brane?« se začudi Janez.

»Ja, klical. Vi ste bili še spodaj pri televiziji, jaz pa sem bila zgoraj v sobi in sem nekaj brala. Zdaj spet berem, Rado mi posoja knjige. No, pa se oglasi telefon, neznana številka. Saj veste, da je zamenjal številko, izginil in to. To že vse veste. No, pa se javim iz firbca … In zaslišim, ni bil trezen, ne. Pa mi je nakladal, da je kljub vsemu poštenjak, da bo za otroka poskrbel, da bo redno plačeval, da pa se bova morala dogovoriti za režim obiskov in take. In je še nakladal, da se bom sam pobrigal, kako je s tem na centru za socialno delo. Ja, skoraj pol ure mi je nabijal v uho. Da bo šel septembra dokončno v Ljubljano, da bo tu prodal stanovanje, da je dobil sebi primerno službo na agenciji za raziskavo javnega mnenja in to. Pa da mu je žal, da se je vse tako končalo, da sva sokriva oba. In to, o sokrivdi, to me je pa podžgalo. Krivda, kakšna krivda, Marija pomagaj,« trdo reče Magdalena.

»Ah, krivda,« zavzdihne Janez. »Stvar je taka, oprosti, direkten bom. Kakor vem, si nenadoma nehala s tabletami. Sama si mi to povedala. In to je vedno past, vedno. Meni se je zgodilo, saj veš … Zato ga na nek način celo razumem. Dobro, to je naše moško stališče, bi ti temu oporekala. Ampak, po drugi strani pa, si mu ponudila možnost, da se zaseje. Tako to je. In zato imata oba isto odgovornost. On bi si lahko umisli kondom, pa je bil raje na komot in polnokrvno uživaški. Ti pa, oprosti, ti pa si hotela izsiliti nekaj, za kar pa on ni bil več pripravljen. Tako bom rekel, ni bil več pripravljen. Njegov ego ne prenese, da bi bil oče, v tej fazi zagotovo še ne. Ujemala sta se v seksualnem smislu, v duhovnem malo manj, Oba sta si bila le dopolnilo dolgočasja in stresne službe. Tako to jaz ocenjujem. Nisem ti hotel pridigati, v aprilu pa sem te  opozarjal, da ne  mu nastavljat poceni zank. Takrat je pač počilo, ker si ga hotela zvleči domov pa k maši. Ni se čutil sposobnega, da bi se vključeval v vašo družino in da bi sprejel krščansko obredje. In te občutke bi morala spoštovati, pa si šla in se odrekla zdravi presoji. Zmagal je gon v tebi, to bo. In zdaj, zdaj si, hvala bogu, vsaj tako močna, da zmoreš to sprejemati, da si počasi našla novo prijateljsko zvezo, ta Rado, ta je tvoj otoček miru, za zdaj. No, da te je klica v vznesenem stanju v soboto zvečer je pa tipično moško  pijansko herojstvo. Misliš, da jaz nisem kaj takega počel?« se Janez namuzne.

»Oh, dedci, dedci,« zavzdihne Magdalena in razreže meso, ki ga je z veliko vilico vzela iz juhe.

»Ja, dedci, brez nas se ne da, z nami je pa težko, kaj. No, to, da bo skrbel za otroka, to bi se dalo seveda izposlovati tudi po sodni poti. Ampak to so že druge štorije. Zdaj je predvsem pomembno, da oba obdržita navaden stik. Ne bom rekel prijateljski, rekel pa bom, da običajni civilizacijski stik. Otrok itak ne bo ovira, jasno, da ne, tudi če si boš izbrala novega razumevajočega partnerja. In rado se mi zdi, da bi bil kar primerna in dobra izbira. Prijeten človek, vdan knjigam, razgledan, tankočuten, socialno čuteč, skratka dečko in pol. Ni tako nabildan kot Brane, njegova postava je bolj, no, suhljat je to že, a videz ni vse, kje pa. Ocenjujem ga kot izredno senzibilnega. Prav dobro sva se pogovarjala. Vidi se mu, daj je bil deležen meščanske krščanske vzgoje, da je bil pahnjen v neke drugačne manire. Pa ne mislim, da je kmečka vzgoja kaj slabša, kje pa. Drugačna je, to pa. In v vaši družini je Tone je tisti, ki odreja, kako in kaj. Majda se je pa vdala tej vlogi, biti dobra gospodinja na lepi veliki, znani kmetiji. Za dekle, ki prihaja iz hribovske povprečene kmetije na ravninsko dolinsko, je bilo to kar priznanje, da. In Ta tone je bil v mladosti veseljak, da. Harmonika in to. Zdaj se je tudi on malo zaobrnil, ja. Praviš, pije. Ja, njegov ponos, je njegov kapital. Tako to je,« zavzdihne Janez.

»Ponos, ponos, to pa,« zariplo vzdihne Magdalena in hiti s pripravo kosila. Juho nalije v skledo, rezance zakuhava … Pomisli: Ponos, saj, to nas stane to. In ta prekleta oziranja, kaj bodo rekli, kaj bodo rekli ljudje. Mama mi je včeraj zjutraj, ko sva pospravljali, jokaje rekla, kaj bodo rekli ljudje, ko se bo zvedelo, da se je otrok rodil, kaj? In sem jo imela zadosti.«

»Magdi, tako je s tem ponosom. Moraš razumeti, da se je pri vaši hiši ta redil že stoletja. To je res bila ponosna kmetija, vzorna. Zdaj pa na nek način razpada. Andrej bo morda kdaj zavzel položaj novega gospodarja, ko se mu v glavi poravnajo elementi. In se mu bodo, boš videla. Z njim bo še vse dobro. Saj sem ti povedal, da sem bil pri njem, zdaj ko spet vozim. Sem se vlekel čez hribe po enih vaseh, pa tudi iz firbca sem šel tam čez. No, fant  napreduje. Zdaj že spet bere, piše dnevnik, zdravila so mu zmanjšali, še malo pa bo zunaj. Septembra. Zanimivo. Ti septembra greš, on bo prišel. Dolgo sva se menila tam v parku, dolgo. Fant ima načrte, da pa bi lahko delal na kmetiji, da bi vse malo računalniško podprl, popravil hlev, nabavil modernejši molznik stroj, hladilnico za mleko in bi namesto krompirja raje imel koruzo in ja, celo sadjarstvo, da ga zanima, domači jabolčni sok in to. Vidiš, ko človek najde nek smisel, potem se v njem dogaja rast. Vesel sem bil tistega pogovora. Meni še zmeraj zaupa, če prav, pot tistem, ko je zblodil po mestu, je pozabil name. Nič hudega, zdaj sva spet na ti,« se baha Janez.

»A ja, a take pomenke sta imela. Majda pravi, da je z njim še medlo. Mogoče se pa samo do nje tako vede. Bo že prišel s pravo barvo na dan, bo. Meni je tudi govoril o sadju, o jablanah, ki da bi jih nasadil zadaj za skednjem. In jabolčnik, tudi to mi je omenjal, ja. Da ga zdaj rad pije, da bi ga prodajal, tako, bolj butično. In da, če že, potem bi šel študirat agronomijo. Ah no, v glavi se mu dogaja sto stvari, pa se bo že izčistilo,« pokimuje Magdalena.

»Ja, se bo. V duševnem vrenju je kot z moštom, vre, vre, potem pa se očisti. Ti, pa ta Brane, mislim, no, saj ni spodobno, da sprašujem. Mislim, koliko pa je prej vlekel tiste mame marihuane. Govorila si mi o rekreativnem kajenju, ne,« je Janez zdaj že povsem umirjen in odžejan.

»Ma ne vem, nekajkrat na teden. Zdaj verjetno pretirava, kaj vem. Rado pravi, da mu je omenjal, da se je tega povsem rešil, da zdaj raje pivce za živce. Bojim pa se, da po to pivce za živce kar večkrat, ja. Kolegica mi pravi, tista, ki dela v računovodstvu, nova je, da stanuje tam blizu in da ga večkrat vidi pred malim bifejem s pivom pred seboj, pa kar v športnih hlačah, pa v neki zanikrni majici in v natikačih. In da je glasen, da se ga sliši …«

»No, možgani hočejo nagrado. Za to gre. Mogoče bo nekaj časa res malo zapit. Če pa bo dobil novo službo, in jo bo, v to sem prepričan, bo pa moral ustaviti konje. Spraševal sem te zato, ker vem, da so nekateri stvari stopnjevali, milim kaja marihuane do te mere, da so se zavezali samo še tej omami. No, sumim, da je to opustil iz drugačnih razlogov, pač,  izgubil je dobavitelja. V našem malem mestu pa jih ni na pretek in so malo cvikarski. To ni Holandija, ne. Še v Franciji si to dobi na vsakem vogalu brez problemov. V malem mestu je pa to še vedno nekakšen tabu, kaj vem. Morda se motim, nimam stika s tem,« Janez reče in vdihuje vonj juhe.

»Ah, Janez, kje živiš. V mestu je tega kolikor hočeš. Samo Brane ni več mulc. Mladi, ki preprodajajo mu ne bi zaupali, ker bi mislili, da je policijski provokator. O tem mi je razlagal Rado, ki pozna sceno, sam pa je samo enkrat poskusil to sranje in odnehal. On zna uživati v dobrem vinu. Glede na moje stanje, je pa kava čisto v redu, pa sladkarije in kaj kislega, ja, še najraje pa sladoled, limona in vanilja, to me vleče,« reče Magdalena.

»Ja saj, telo ve, kaj mu paš, ve. Pa smo izgubili naravni instinkt za hranjenje. Potenciramo okuse, dovolimo si vse mogoče dodatke. No, ne bom več pridigal. Dajva na mizo že to juhico, no. Sladoled je pa v skrinji, če ga boš po kosilu, no, tudi borovničev štrudl je še. In ja, prav  vaniljo imam in limono. Bog vse ve in vidi,« se zasmeje Janez.

Ko je minil popoldanski počitek, srebata kavo in gledata, kako se julijski dan spreminja v zatohlost pred nevihto. Janez stopi na prag, kima in reče:

»Ja, treskalo, bo, ja. Upam, da te ni pretirano strah. Tu zgoraj včasih tako zelo useče, da je groza. Tudi glavno varovalko mi včasih ven vrže. No, to bomo uredili. So že bili tukaj. Plačal bom dodatno ozemljitev, strelovodi in to. To manjka. Ja, včasih so v tem videli božjo grajo,« se Janez zasmeje.

»Nevihta da bo,« se Magdalena zresni in še nekajkrat zajame sladoled iz banjice. »Ni me strah ne,« reče, ampak ne prav odločno, bolj stišano.

»No ja, vse mine,« zdihaje reče Janez in se spet usede v svoj priljubljeni počivalnik. Kar gleda jo, kako se ji je obraz napolnil s to nosečnostjo. Zdi se mu, da se ji je razbrstela tista žlahtna milina, ki obeta novo življenje.

»Madona, prej sem poslušal poročila. Ja, ta politika, samo še to gonijo: pravica do splava, legalizacija marihuane, evtanazija, vojna v Gazi, vojna v Ukrajini, ja hudič no. Ne, ne, nočem slišati teh reči, le toliko, da sem na tekočem, le to. Ti, a veš kaj sem prej med dremanjem premišljal. Če bi bila stiska s stanovanjem, mislim … No, saj to je noro ja, vem. Mislil sem, da pa bi, če bi bila res kriza, lahko bila tudi tukaj. Bajta je ogromna, tri sobe zgoraj, tu spodaj kuhinja, glavna soba in še ena, zadaj velika kopalnica, shramba, ja, kvadrature za tri familije. Financiral bi dodelavo dveh zgornjih sob, sam jih ne uporabljam, spim tu spodaj v družinski in izba je moj kabinet, gosposki, velik za eno malo garsonjero. No ja, nekaj vzame kmečka peč, ki sem jo ohranil iz sentimenta, sicer, saj veš, centralna kurjava je, pa še celice za sončno energijo, s tistimi grejem vodo, dodajam tudi elektriko. Ja, so se mi smejali ja, ko sem dal to narediti, zdaj me pa že eni tudi posnemajo. Tako to gre v teh rovtah,« je Janez zgovoren in mrzlično zagnan.

»Da bi bila tukaj in se vsak dan vozila dol, oh,« zavzdihne Magdalena.

»Pa kaj, saj se vozijo na delo, veliko se jih vozi, vsi, ki delo še imajo, vsi. Kot veš so začeli popravljati še zadnji odsek, le do naše kmetije bo ostal makadam, za zdaj. Pogajam se, da bi krajevna skupnost in gozdno gospodarstvo pa jaz le sfinancirali še ta dva kilometra. Na strmem delu bi bilo skoraj nujno, da je že asfalt. Saj veš, vsako pomlad jim cesto razdere, pa popravljajo. No, čakamo še podpis občine, ki tudi namerava nekaj primakniti. Ja, tako je to, moraš težiti in težiti, da kaj dosežeš. Saj te v nič ne silim, samo predlagam, ker vem, da je Tone že malo obnorjenj s tem. Z mano malo govori, samo tisto najbolj nujno. Pa ne vem, s čim sem se mu zameril, saj malo hodim tam mimo, nekajkrat na leto grem do sestre. Ja, vem, žre ga vse, ga žre, vse se mu zdi jalovo. Na nek način ga razumem. Celo življenje je posvetil kmetiji, zdaj pa ostaja praznih rok. Ampak veliko je tudi sam pripomogel, ker je Andreja tako hudičevo treniral, skoraj mučil. Še kot poba ga je gonil po njivah in v hlevu mu je dal vile pa kidaj. Ja no, tak režim doseže samo to, da se ti zgodaj stvari uprejo. Rekla si mi že, da ti Rado obljublja njihovo stanovanje v mestu. Razumem, to bo prikladno zate, za otroka, ampak, bog ne daj, če bi se ti tam uprlo, potem, tu so odprta vrata, ja,« reče Janez in preloži desno nogo čez levo.

»Ja no, narava, to … Ne vem, nič ne morem reči, dokler ne zaživim tam. Definitivno bom septembra šla od doma, to je jasno. Kako se bom znašla v mestu, tega zdaj ne vem. Ste me pa malo zrajcali s to idejo, da bi lahko bila tudi tu, ja. Koristila bi vam in sebi, pa še otrok bi imel varstvo, ja. In ja, ne ve … Hvala za ponudbo, hvala. Bom imela to za rezervni plan B, prav,« se Magdalena nasmeje.

»Prav, bom pa plan B«. Ja, veš, so stvari, ki jih človek obrne, bog pa pomaga. Čeprav ljudski rek pravi, človek obrača, bog obrne. Zadnjič sem naletel na zanimivo knjigo, ljudski reki. Pa prebiram in študiram. Ljudski reki imajo neverjetno filozofsko moč. Kakšnega si tudi izpišem in ga potem premlevam. No, ne bi te moril s tem. To se lepo umiri. Zdaj si sprejela sad v sebi, veš kam pluti in veš, kje imaš pristan. Ta je zdaj važno, da te ne bo več premetavalo, to. Mir je potreben tebi in otroku, obema. Razvoj plodu še ni v tisti fazi, da bi vse absorbiral, kmalu pa bo, verjemi. No, nočem te strašiti, le določene stvari sem prebiral, ko se je zgodilo, kar se je. Prekleto me je skrbelo, kaj bo z otrokom, ker se je dama zadevala. K sreči je  nehala s tisto  kemijo in jo je oče discipliniral. Ja, poznam primere, ko so se potem rodili bebavi otroci, ja. Pa seveda pri alkoholikih ni nič drugače, pijana nosečnica, no, to je tudi hudo. Sva domenjena, če bo nuja, na hitro uredimo sobo zate zgoraj, tisto lepo, veliko, zračno. Pohištvo je še staro, ampak lepo ohranjeno. Vse drugo se da dokupiti. Ne boj se, moj finančni špeh je  zadosten. Sin je dobil, kar je rabil, zdaj služi sam in meni ostaja moj kapital. No, kaj boš rekla?« je Janez vznemirjen.

»Kaj, kaj, ja, saj sem že omenila, da bo to trden B plan.«

»Prav, prav,« pokima Janez.

»Ne vznemirjate se zaradi mene. Ne si delat takih skrbi,« je Magdalena spravljiva.

»Saj si jih ne, daj no. To so sladke skrbi,« se Janez smeje.

»Ja, ja kot ta sladoled, kar žrla ga bi,« se Magdalena razbremenjuje.

»Kar privošči si, meni ni do teh hladnih stvari, ne. Včasih si ga dam v kavo. To pa. In a veš, da je naša pokojna mama imela rada poleti kavo s sladoledom. O ja, tisto skodelico, vidiš, tisto veliko, v tisto si je ob nedeljah nalila kavo, mislim poleti, in potem je bil na vrsti sladoled Planica, tam pred tridesetimi in še več leti. Čez poletje sem včasih prišel domov, za teden dni, kaj takega. No, pa sem vedno pripeljal iz mesta tudi sladoled. Ti se me najbrž slabo spominjaš, kaj?«

»O ja, pa se, sploh pa vašega modrega avta, tistega elegantnega citroena, ja, žaba smo mu rekli. In res je, malokrat se je zgodilo, da smo prišli sem goro, ko ste tudi vi bili. Menda mogoče, ne vem, vsega skupaj, kaj pa vem, parkrat. In v beli srajci, oh ja, tista bela srajca, ja. Stara mama jo je likala zunaj na mizi pod lipo, ja, tega se tako spomnim. In vaše žvižganje neke popovke, tudi ja, mislim da je bila ena francoska. Pa vedno ste molče sedeli tam pod lipo, brali časopise … Meni ste enkrat  nabrali gozdne jagode. Tisto poletje ste zgodaj prišli, naslednje leto pa vas ni bilo. Ja, gozdne jagode v stekleni vazi. Takrat ste imeli dolge lase spete v čop zadaj na temenu, ja …« se Magda razgovori.

»Da se spomniš tega?« se je začudi Janez. »Res je, oboževal sem bele srajce, vseh krojev in kvalitet. Ne vem, bela se mi je zmeraj zdela tako gosposka, fina. Zdaj sem pa v črnem, saj vidiš. Ne vem, vsako obdobje ima svojo barvo. Bele srajce, ja … Moj oče mi je enkrat rekel, da se oblačim kot natakar. Ja no, tak je bila moja obsesija. No, saj si je tudi on oblekel belo srajco ob nedeljah, za k maši. O ja, je moral biti zlikana, na črto zlikana, pa tisti telovnik, pa robec, pa očiščeni čevlji, skratka gospod. In tak je šel, nazaj pa je vedno prišel ali blaten ali prašen. Takrat je bilo vse do cerkve tako, razrito, slabe poti. In v gostilni se je malo ustavil, to je spadalo k vaški potrditvi.  Pa je bil ponosen, ko sem ga peljal s tisto »žabo«, o ja. Ti bi morala videti, kako se je držal. In mama, oh, v kostumu, zelene barve, si misliš, pa torbica, pa lepo počesana. Ah no …« se iz Janeza vzdiguje.

»Saj se obeh spominjam, ja. Dedek mi je zmeraj kaj dal, hruško, jabolko, krhlje, babica mi je na hitro naredila šnite, kruh povaljan v jajcu, popečen na olju in potem gor sladkor. Oh ja … Še ju vidim, tamle za mizo. Dedek je rad pripovedoval, babica tudi, ja. No, včasih je bil pa dedek čemern, tih. Vem, bolan je že bil in je imel bolečine. Lepi spomini, lepi,« pokima Magdalena.

»Ja, dokler se jih spominjamo, so živi, a ne. Hudič, pa bo res nevihta. V takem, ne boš mogla v dolino, ne,« jo opomni Janez.

»Do večera bom tu, potem pa moram dol. Jutri je delo in še dve bluzi si moram zlikat, drugo mi je mama oprala in porihtala. Se je kar strinjala, da si malo oddahnem tu pri vas, ja,« reče Magdalena in zazeha. Težak zrak je zašumel v stanovitni lipi. V premolk so brenčale muhe, ki se pred nevihto umaknejo najprej v vežo potem pa v toplejšo kuhinjo; vse polno jih je bilo na stropu in stenah.

»Ja, ja, razumem. Pisarniška moč, prva pred direktorico, urejenost, ja … Ja, veš, človeka naredi obleka. Jaz temu sloganu ne dam veljave. V bistvu ga samo skrije, tako bi bilo bolj prav. Razumem pa, da obstaja poslovna etika, to še kako prekleto dobro razumem, ker vem, kakšni so bili starši moje Francozinje. Visoka družba: sprejemi, salon, obleke, parfumi, izbrana hrana, drag šampanjec. Oh, če bi se dal vpreči v ta voz. Ne, ta finost ni bila zame, ne. Rovtarski sin pa v visoki družbi, daj no,« se Janez robustno zasmeje.

»Dajte no, rovarstvo, to so samo izgovori. Nič ni važno, od kod človek prihaja, važno je, kaj iz sebe naredi.«

»To si pa dobro rekla, ja,« prikima Janez in za nekaj trenutkov obmolkne v zamolčljivi svetlobi obraza. Ena muha mu sede na nos. Pa se ne zmeni zanjo. Kar miži, ziblje z nogo in o nečem premišljuje. Magdalena pomisli: Počivajoči filozof. Njegov profil obraza, lepotec je bil, ko je bil mlad, o ja. Še zdaj je na njem nek šarm, neka prefinjena uglajenost, ki je res ni na pretek v teh hribih. Zdi se mi, da je bolj podoben babici: podolgovat obraz, nos, oči … Ramena pa kot dedek, močan, atletski … Nikoli debel, ne … Kaj pa če bi jo stisnila pred nevihto. Če me ujame tu in … Če zdaj grem, sem v pol ure doma …

»Jaz bi šla, preden začne treskati,« reče Magdalena.

»Čakaj, pogledam,« reče Janez, se stokaje vzdigne in gre ven. Dolgo hodi sem in tja, gleda nad skedenj, na severu je res že črna gmota, vzhod je pa še dokaj čist, kar pomeni za te kraje, da se nevihti ne mudi, prišla pa bo. Saj so jo napovedali. Pride v hišo in reče: »Taka je ta reč, prej kot v eni uri bo tu. Če si se tako odločila pa pojdi. In glej, da še kdaj prideš na vikend. Ta dom je tudi tvoj dom, je tvoj sanatorij, če hočeš. Drugi teden dobim psa, mladega volčjaka, da bom imel kolega,« še navrže Janez.

»O, ga bom prišla pogledat ja. Zdaj bi pa res šla,« je Magdalena že živčna.

»Prav, prav,« pokima Janez in se spomni na borovnice. Da ji še eno čajno mešanico za umiritev in nekaj za mamino prebavo, da ne bo imela toliko izgovorov.