Pobeg 13

Sopara, sopara, pivo leze iz mene, Si Brane prigovarja, ko zaklepa avto in se odpravlja v stanovanje. Ključe vrže na polico in se spet zazira v ogledalo – tak, debelušast, zaraščen – sem to še jaz? Si bom pustil brado, zakaj pa ne. Pivce, pivce … Ne, ne, danes sem že tri, to zadnje tam na sladolednem vrtu. In ti pride tja, polizani Rado s tisto torbico. Tip nima jajc. Vztraja v podjetju. A ne vidi, kako ga Vinka jebe, a res ne spregleda. Jakobo je rekel, da ima tip potencial, da klamfa odlične slogane. Nekaj sva rekla, pa … premišlja Brane in si energično sleče prepoteno majico. Na hitro se oprha, gre do hladilnika, si pripravi sendvič in se usede v udoben stol ob oknu. Pusti prepihu, da mu vleče čez prsi in divje je. Prežveči kisle kumarice, salama se mu zdi zasušena, majoneze je preveč, ugotavlja. Ta Rado, se spet zaniha v razmišljanje. Bil je fer in mi ni omenjal nje, ne … Ja, ona … In zdaj se bo začela ta epidemija sočutne obtožbe, da sem prasec. Do neke mere sem, ja … Dama zanosi, ha, dama … Pa tudi ona ni bila fer ne. Nastavila mi je zanko, tabletke … In ja, tisto nedeljo v gozdu in potem še v sredo … in potem, tester in … Brane, noseča sem … v juniju … Oh, noseča … Otrok, obveznosti in … Ne prenesem tega, da se me ultimativno prestavlja v neke nove odgovornosti, ne. Če bi imel namen, otroci in to, bi to naredil tam pri tridesetih, pa … Zdaj pa otrok, moj otrok, najin. Kaj bo, bo deklica, bo fantek, se še najbrž ne ve. In ko bo, ga bom priznal, jasno, da ga bom, ampak pri vzgoji pa ne bom sodeloval, pizda da ne. Ne, ne, jaz pa voziček in to. Sicer sva kao končala. Slišiva se ne več, že od takrat, ko sem dal odpoved, no odpoved. Napisal sem jo kasneje, Vinka mi bo težila z odpovednim rokom. Pravno so lahko pizdarije, ja. Vem, preštudiral sem to. Odpovedni rok je mesec dni … Jaz pa sem kar šel. Poslal sem ji sporočilo … A nisem kot tisti frajer …!? Mater sem zajebal, ja, zajebal sem na celi črti. In od takrat, tek, tek, manj kot prej, marihuane pa več. In ja Johhanes me samo nateguje … Ne vem, če misli resno z zaposlitvijo, ne vem. Ok, rezerva je v Ljubljani. Boštjan pravi, da bi se lahko zaposlil v agenciji, ki se ukvarja z raziskavo javnega mnenja – rabijo sociologe, politologe in take profile. Čeprav nimam izkušenj. Na faksu sva bila kar dobra frenda in on je zdaj tam drugi človek, kariera in to. Ja, pa oženil se je, hišo dograjuje, standard. Poroka, otroci, hiša, pes, vrtec, bazenček, letanje po nakupih, standard, standard. In Jakobo, pizda … Že zadnjič mi je omenil, da mi ne bo več dobavljal, da opaža, da se je potrošnja preveč povečala. Saj se je res. Zdaj ni več rekreacija, vsak dan. Evo, zdaj si bom spravil skupaj še zadnje ostanke v paklu, pa ga v miru povlečem, potem … Ja ne vem, za danes nimam več načrtov. Bom kdaj sposoben in bom poklical Magdaleno, vsaj poklical … Ne vem, ne vem, za zdaj to še ne gre, ne. Očisti drobtine na sveži oranžni majici, se dvigne in gre do omare, kjer ima spravljen zavoj marihuane. Pripravi papirček, nasuje, oblizne, ga zvije, iz okenske police vzame vžigalnik in prižge. Spet sede v opazovalski stol in sesa, sesa … Počasi mu v možgane seda mirljiva megla otopele samozadostnosti. Če ne bom šel v Avstrijo, bom napisal tisto prošnjo, konec avgusta, tako pravi Boštjan, in da bo on govoril s šefico, me priporočil, ker da imam izredne analitične sposobnosti. Ni mogel verjeti, da sem končal v skladišču, če pa sem na faksu imel povprečno oceno devet … Ja, ja … In zdaj je spet vse prav, oh ja … Pivo, sendvič, marihuana, vesolje se sestavi v lep ornament. In trebušasta Magdalena na njivi krompirja … Ne, ne, saj ga že dolgo ne pobirajo, stroj naredi vse, ga sortira in to … Kmetje … In krave, o, krave. Indija, svete krave … Pa kaj, meni je dobro. Rešil sem se tega, ha ha … se mu spet smeje. Magdalena med balami sena, glej no, kakšna slika, s trebuhom! Bala, Magdalena, otrok … Mačke, otrok, mleko … Telički, otrok … Nadaljevanje genov. In zdaj me prijemlje ta kurčeva vest ali kaj že. Ja, ko je bil Rado tam, me je prijemal sram. Zakaj sram, zakaj ta privzgojeni sram, če pa smo v 21. stoletju, ko je sram skoraj izginil kot etična kategorija. Vidiš, lahko bi raziskoval zgodovino sramu, lahko bi. Sram, vest, duša, bog … Ha, ha hahahha ha, je boga sram, da je naredil človeka. Je morda to tisti prastari sram. Pa me je res lahko sram, naredim otroka, ne zavestno in z željo, ne, pa … Ne vem, kaj bom. Ja pa vem, kaj bom, vem. Z Magdaleno ne bom več skupaj, to je edino, kar vem. Saj ne da je ne prenesem, ne. Zakompliciralo se je, ker hoče ta odnos zacementirati na tak prekleto vaški način. Če bi živela v mestu, bi … Tu pri meni, no, za začetek bi šlo ja, zdaj … Ne, ne, zdaj ji te možnosti ne bom ponujal, zdaj je prepozno. Molk, molk je zlato. A zlato oksidira? Vidiš, tega pa ne vem. Moški srednjih let … Moški … Pade seme od njega in se zakomplicira … Nobenih resnih načrtov več. Spontanost, stari moj, spontanost. In trava … Eh, tja do jeseni, potem … Pa se bom lahko rešil tega hudiča. Johhanes sam vleče to reč, pa … In kako da mi ta klinc ni niti na mejl odgovoril, pa sem se matral s čisto nemščino. V gimnaziji som jo imeli poleg angleščine, nekaj še znam, jasno da. Čakaj, pogledam … Saj že tri dni nisem nič odpiral računalnika, in ponedeljek je …. A ja, a ponedeljek. Včeraj družinsko kosilo. Stari mi je pridigal: Brane, tako viseti, pa malo tek, pivo, kaj pa misliš, da bo denar kar frčal za tabo, kaj. Prav, imaš prihranke, a če odstaviš žleb, voda ne teče več v vodnjak, in enkrat jo zmanjka. Vsi bi samo filozofirali, delali pa ne. Pa sem hotel oporekati, da je bil celo življenje na plečih tistih, ki so res delali. No, enkrat, takoj po študiju, sva se sporekla okrog davkov, okrog ustroja države. Menil je, da je država nuja, da je policija plamenita nuja. Pa ja, pa vojska tudi, kaj. Stroji za disciplino in ubijanje, plemenski vojščaki, roparski pohodi, lovljenje sužnjev – tisočletja enega samega nasilja, in zdaj naj bi bil človek naenkrat krotek. Ne bo šlo, ne. In Mama je menja, da bi se moral oženiti s tisto s kmetov, da bi imel vsaj hrano, če bo kriza … O ja, njeno racionalno mišljenje: imeti njivico za fižol in krompir, solato in to … In sem bil tiho. Nisem jima povedal, da … Mislita pač, da je vse tako kot prej, da se dobivava, da … Oče je potem le razumel, da z diplomo ne morem več delati med prostaki … Če prav, kolektiv je bil uigran, razumeli smo se.  Pa jima bo treba povedati, bo, mogoče že danes, kaj pa vem. To srečanje z Radom, to me je, ja bom rekel, ruknilo, ja. Stik s prejšnjim življenjem, ja. Leon stanuje v mestu, vsi drugi so se vozili s podeželja. Dnevna migracija … Jakoba bom moral poklicati, zmanjkuje. Grozil mi je, da bo ustavil dobavo. V maju sem bil non stop zakajen, v juniju tudi, zdaj je že julij in ja … Zadevam se ko prasec … Včasih se mi zdi, da že malo trzam, da postajam ene vrste hipuzl, ki tone. Dobro, THC ima to foro, da … Pizda no, če bereš o tem, se pa ti potem dogaja, da se ti kaj od napisanega res zgodi. Placebo učinek. Kot tista fora, če bereš stranske učinke zdravil, pa jih potem res dobiš. Če bom počasi nehal, bo kul. To z Magdaleno … In tretji mesec … In … Ne, ne, saj je lepo življenje, moja dobra stara marihuana prime, sedim doma, sendvič je bil velik, za večerjo bom pa, morda pica v mestu, morda se bom lotil kuhanja, ne vem. Car sem, car … In prijemlje, o prijemlje. Svet je mavrica … otrok, ha ha ha, jaz pa otrok v parku. Si nor, a si nor … Pa vrtec, pa … Ne, stokrat ne. Ja, če bi lahko zavrtel kolo nazaj, potem … Morla bi se raziti že prej, pa … Lagoden seks, dokaj reden, brez komplikacij, da … In zdaj bo težila in težila. Fizično pismo mi je pisala, tam je, že petkrat sem ga menda prebral, no, večkrat. Jasno, da ve moj naslov. Saj bi lahko prišla tudi mimo, pa … Če je kaj hribovke v njej, po njeni mami, potem je to trdovraten ponos. Včasih se mi zdi, da so tisti, s tiste planote, neka druga rasa; njihov ponos, njihovo odklanjanje vsakršne mehkobe … Njeno pismo!? Na nedeljo ga je pisala, popoldan, ko bi morala v naravo ali na daljši izlet. Ja no … Naprintala ga je v pisarni in odnesla z drugo pošto. Jasno, telefonsko številko sem zamenjal. A da bi me tista vešča jebala … No, njeno službeno pisanje je tudi tam, priporočeno, tako ji je verjetno svetoval pravnik. In navaja, da če ne predložim tehtnih razlogov za nesporazumno odpoved, me bo primorana tožiti. Pa naj, pa bom dokazoval, koliko nadur je treba narediti in to. Kaj misli baba, da sem tumplek, ki kar poklekne. O ne, ne. Preštudiral sem to in vem za pravnika, tudi teče, in, ne, on je na kokainu … Enkrat sva si oba oddihala ob mali koči, kjer prirejajo piknike. Specialist za delovno pravo. Dve leti je mlajši od mene. Občasno dela v Ljubljani, svetuje na ministrstvu za delo … On mi je razlagal te fore, ko sem mu povedal, kje delam in kaj. Dal mi je telefonsko, če bom potreboval pomoč, ker sem mu omenjal, da počasi mislim zamenjati službo, pa da bom moral najbrž radikalno odnehati. Ja, njega bom poklical, če bom prišlo še eno pismo. Sicer sem pismeno dogovoril in zaprosil Vinko za sporazumno prekinitev; ni je še. Rado mi je povedal, da zdaj dela en študent, no … Da bi zdaj še enkrat bral pismo, tisto kmečko na pol krščansko jamranje, daj no. Solze, prošnja … Ne vem, pa če bi ji napisal mejl. Mater, pismo, ja pa saj smo v 21. stoletju, no. Romantika, romantika. Si kar predstavljam dame v 19. stoletju, ob sveči in pisalnik in goreče pisanje, neke vrste duševna masturbacija. Zdaj so telefoni in na pol grafično sporočanje občutkov. Ma kaj, eno samo vabljenje k paritvi, to je to, že od nekdaj, od praskupnosti. Ne vem, če so takrat uporabljali kakšne manevre za paritev, ne vem. Po moje, in to je v socioloških raziskavah bilo potrjeno, so to naredili, kadar se jim je zahotelo. Zdaj pa tak cirkus, pa statusni simboli. Avto na primer: tip in dober avto, dober tip pa peš, kateri bo prej semenil, fora … A morja pa nič letos? Lani sva bila deset dni na Krku, letos, ne vem, Vinka jih bo držala do polovice avgusta, ker … Ma kašni norci. Kar naj toži, pa bo sama obtožena, pravica do dopusta, neplačane nadure, nočno delo, tudi neplačano, tudi kakšna nedelja je bila delavna, čeprav. A vidiš, kakšni so ti krščanski ljudje. Ko se gre za denar, se bogu lahko izogneš, ker denar je bog, denar! Lahko mu očitajo, da je on kriv, da ga je dopustil izumiti. Saj je Kristus prevračal mize, je, pa kaj … O, Feničani, ti, ti so zapletli vse to. In zdaj smo samo še vrednost v profitni verigi, to smo. Od človečnosti so ostale samo številke. Ja, danes je tak zajeban ponedeljek, trave mi zmanjkuje … Jakobo, skoraj bo pet ura. Ob tej uri je včasih še doma, zvečer ga ni, nočni ptič, da … Nič, poklical ga bom, jutri itak nameravam v Ljubljano, da se dobiva z onim analitikom … Ah … Čakaj, pokličem Jakoba. Moram si izprosit še vsaj dva paklna … Ne, ne bom odnehal ne, marihuane si ne bom pustil vzeti. Če ne bo on, bo pa kdo drug. Vem, kje se zbirajo ponudniki, samo da nimam zaupanja v tisto robo. Ni take kvalitete, sem poskusil, pa … Ja, saj ne more biti, če jo pa gojijo poleg fižola, ali pa še slabše, pod reflektorji. Ne, nima tiste udarne koncentracije, ne. Preveč ponosa je v meni, da bi samo za foro kadil tiste ponaredke, lahko jim tako rečem. Mularija se s tistim smodi, misleč, da so izvenčasovni, da so haj. Pa ja … Mogoče je pa placebo vmes, kaj veš. No, pa ga pokličimo, si reče. Dolgo zvoni, potem pa le:

»Čao Brane. Kako gre?« vpraša Jakobo na oprezen način.

»Ma gre, gre. Lahko bi šlo še bolje. Ti, a boš šel kaj v Ljubljano?«

»Ja, danes grem ja. Delamo en spotič. A veš da je  oni Rado napisal kul slogan. Režiser je popizdeval in je hotel, da takoj poskusno posnamemo. Ma sem se cel vikend zajebaval s scenarijem in zdaj letim v Ljubljano. Zvečer bomo snemali v enem stanovanju. Reklama za zavese, si misliš, in spet dama, ki zasanjano zagrinja zavese, se spravlja spat in slogan: Zagrnila je dan, čakajo jo sanje … Vem, kaj te muči, stari. Ma jaz imam trdna pravila. Opozoril sem te že v juniju, da si ga začel, oprosti izrazu, srat. Ej, prej si kupil na mesec en paket škampov, zdaj bi vsak teden. Ne, stari moj, preveč dobrega škodi. Lahko se dobiva v živo, da se konkretno pomeniva. Če si za, lahko prišibaš tudi v Ljubljano, v Bife, saj veš, tisti v bližini Tivolija, tam me najdejo poslovni partnerji,« reče Jakobo.

»Glej, jutri bom šel v Ljubljano, ker se sestanem z enim tipom, ki mi rihta službo. Itak lahko grem tudi danes. Ni frke, lej, ni. Sedem in grem. Kdaj se dobiva. Zdaj je nekaj čez pet,« je Brane vznemirjen.

»Ja, jaz bom tam okrog sedmih. Evo sem že v avtu,« reče Jakobo.

»Važi, se dobimo. Vem, kateri lokal, vem, ajde.«

Lahkota bivanja, se nasmehne Brane in odloži telefon. Ja, preobleči se bo treba in če … Če me ustavijo, pil sem, kadil sem, čuden sem … A, pa ja, hrabre spremlja sreča. Poiskal je lahke poletne hlače in boljšo majico. Preveri, če ima vse: osebno, vozniško, kartico, nekaj gotovine in glavnik, vse je v mali torbici, obešeni na usnjen pas hlač. Nekaj čas se še gleda v ogledalu, si popravi majico, pogladi brado, si oslini prst in si pogladi obrvi, se nasmehne in si reče: Očaka gredo na potep …

Jakobo ima bel klobuček in lahko majico. Povsem mirno gleda Braneta in čaka, da bo odprl registre izpovedovanja. Spotoma pomisli: Tale tip, zajebal je stvar, zajebal. Ne, ne, če mu spet prodam, bo hotel še več in več. Ne bi ga rad imel na vesti, ne.

»Jakobo, zasral sem, evo. Nisem ti še povedal, zakaj sem se ohladil ob tisti ženski,« čez čas reče Brane in srka jabolčni sok z mineralno vodo.

»Kako misliš, ohladil. Vem, da si se razšel, to vem. Ma ne briga me, zakaj, glej, to so tvoje stvari. Če ti bo pa lažje, lahko govoriš. Saj veš, da sem rojen poslušalec, srkalec zgodb sem, ne,« se Jakobo zasmeje in se poigra z ledenimi kockami v cocacoli.

»Ja, težko mi gre iz ust … Glej, v Juniju me je udarila novica, da je noseča. Si misliš, noseča. Prej je jemala tablete, potem ni bilo več kontrole iz moje strani in sva, pa sva naredila novega zemljana,« je Brane skrhan.

»Noseča!?« zasrepi Jakobo.

»Noseča, ja.«

»In si rekel adijo?« je Jakobo melanholično zamišljen.

»Rekel, ja. In šel. Tudi v firmo ne grem več. Zamenjal sem telefonsko številko, tebi sem jo poslal po mejlu, ostalim pa ne. Menjam lajf,« reče Brane s tisto trhlo gotovostjo v glasu.

»E, stari moj, to so pa ene čudne finte. Ma ja, štekam, ja. Ti hočeš lepo jazz malo marihuane in adijo svet, ja. Ma glej, to, ženska, otrok to, mislim … Ne vem, ne vem … Vseeno mora biti človek, človek. Ne vem, ne bom moraliziral, pač se dogaja … Samo, a veš, če povzročaš slabe reči, se ti vrnejo, karma in to … Mislim, pustiš žensko samo zato, ker se ti je cela darovala in si se zasejal vanjo, ja alora … Ma kaj si dedec ali ne!? A ti je mama marihuana vzela pamet, ej … Ne, stari moj, vsak ve, kje so njegove meje, vsak ve, kaj hoče, ma moja načela so taka. Tudi če se zadevaš, ne smeš potem drugim sejati pizdarij, ja … In kaj, naj ti zdaj ploskam, a. Daj no stari, lepo se zresni, naveži stik z žensko, pa ji lepo razloži, da boš otroka priznal, ma da z njo ne moreš živet. Alora to je to. Isti si ko neki glasbenik v Ljubljani, ista fora, ista … Tip je kvačkal z eno punco, zanosila je, on pa ajde v Zagreb. Ma odjebi … Sory. Saj veš ne, po toči in to … Ja, šokiral si me stari. Nisem mogel dojeti, zakaj naenkrat toliko robe. Bil sem prepričan, da jo lifraš naprej in da na nek način služiš. Tudi tak primer sem že imel, ko se je en rekreativec postavil v službo kurirja. A ne, Jakobo ni mona, ne. Stari komerčo se je ustavil, ja,« Reče Jakobo, se vzravna in si jezno popravi očala v gostih laseh.

»Ustavil,« zavrta vanj Branko.

»Ja, ustavil. Ker, poglej se, brada, v očeh pa zmeda, pa to. In zdaj bi krotil v sebi te očitke z mamo. Ne, stari moj, opozarjal sem te, ko bo poraba večja od rekreativne doze, bo konec. In od tega ne odstopam, ker imam rad svoje prijatelje in jim ne privoščim propada. Nočem sodelovati na tem toboganu, a štekaš. Ma, to, mislim ženska noseča in to. Ajde, štekam, imaš leta … Daj no, zrihtaj to, nekaj časa abstiniraj, potem bomo videli, kako ti bo šlo. Ma do takrat nema škampov, ok,« je Jakobo prepričevalen.

»Nič, prav nič,« je Rado zaskrbljen.

»Nič, ma niti … Nič!« jezno reče Jakobo.

»Ja, se bom moral pa drugače znajti. Konkurenca je, veš,« skuša Brane razdražiti Jakoba.

»Ne bojim se. Take robe ne boš dobil, verjemi. Poznavalec sem na tem področju in vem … Kakor hočeš, mojo številko imaš, mejl tudi. In ja, hvala, ker si nam pripeljal tega Rad, ja. Tip ve, kaj hoče in obvlada.«

»Pa če bi … Mislim, če bi plačal več kot običajno ….« še kar vztraja Brane.

»Stari, ne mi srat s temi forami. Ma, sem ti že dostikrat rekel, da to ne delam zaradi keša.  To delam zaradi tega, da se imamo vsi fanj, da nam je lažje, da nam je lepo, da si lajšamo duše, ne pa da morimo sranje v sebi. Za to gre. Glede tega imam svojo filozofijo, od katere se ne bom ločil. Ma ne, ne, štekaš,«

»Ja no, potem … Potem pa ne, no,« užaljeno reče Brane.

»Ma glej to so te fore, ti bi zdaj kompenziral sranje s takim pobegom. Ne stari, ne. Glej, če bi delal to za čisti komerčo, potem … Daj, alora nehajva to debato, škampov ni, basta,« reče Jakobo in si jezno potegne očala iz las in si jih natakne.

»Ni,« kima Brane in se cinično smeje. »Ja, no, bo treba dobit drugega ribiča, ni druge,« se smehlja, vedoč, da mu je odvzeto  nekaj, kar ga je ta leta pehalo v usodno odsotnost, v nekompliciran občutek, da je vse tako zelo prav. Mrgoda na njegovem obrazu se je razraščala v pošastno senco jeze, hkrati pa mu je v očeh obvisel strah, skorajda krik: Kje takoj najti, kje takoj najti?

»Alora, Brane, imama še nekaj opravkov. Glej, ostaneva frenda. Če boš res v riti, mislim job in to, bom razpeljal informacije, poznam veliko ljudi, nekaj bi se našlo. Za silo bi lahko bil voznik kombija pri enem frendu, tako mislim, fure, na relaciji Koper Ljubljana, včasih Koroška. Prevaža pakete za razne firme, na pol hitra pošta, to ti lahko ponudim. Ker je una avstrijska mona zajebal firmo. Vidiš, sesal je in sesal, šel je čez. Tudi zanj ni več škampov, ne. Pri meni ne. Ja, se mi zdi, da me je malo čingumal. Na pomlad je pokupil skoraj vso lansko letino, razen teh mojih osebnih rezerv, od teh sem ti poklonil nekaj. In zdaj mi teži ta Johhanes, desničar na kvadrat, da bi sofinanciral večjo proizvodnjo in te fore. Si misliš, tip bi se šel uspešen komerčo. Ma oštja no, ma mona na kvadrat. Ne, Nimama rad, da me hočejo ljudje speljat v nekaj, kar mi ne paše, ne. Mislil sem, ok, ti je nor na določeno vrsto glasbe, in spet križanke in te fore. Pa ti pride in reče, daj, daj … Ma kurac moj, nema, konec. Ribarnica je prazna,« jezno reče Jakobo in cinglja z ledom v kozarcu, ki se še ni povsem raztopil, ker večer ni bil prevroč na mali terasi pred bifejem. Pod njima je šumela cesta.

»Meni se tudi ni več oglasil. Ni mi odpisal. Na tisto službo ne mislim več,« je priznal Brane in se melanholično s pogledom plazil po ulici, polni večernega prometa, predvsem v smeri iz mesta.

»Saj ti pravim, tip je odbluzil. Nazadnje sva se slišala enkrat v juniju, ko je težil, da bi prišel v Istro, da bi organizirala proizvodnjo. Si misliš, tip je blesav, res je blesav. In tiste njegov desničarske fore. Skoraj celo uro mi je nakladal. Na začetku junija sem mu dal zadnji zajeten paket škampov. Ti, pa mi naklada, da smo Slovani neka, kao, rasa, od Vladivostoka, pa vse dol. In da je njihov čas mimo, da bo spet čas za boljše rase, da se moramo pripravit na to, da bodo novi gospodarji sveta morda Germani, morda pa Kitajci, ker ti, ti da so itak z opijem zadeti komunisti, ki so sposobni vsega … In je še nakladal, da so pri njih na avstrijskem koroškem že kar dobro utišali to  slovansko govorico, to slovansko  staroselsko etično skupnost. On da je za sobivanje, samo, da se ve, kdo je gospodar. A veš, da sem ga potem poslal u pizdo materno; vstal sem, pustil sem mu evre in se pobral. Z njim nočem nič več, ker je sadistična desničarska žival. Ti ne veš, kakšne je metal ven. Da bi pa on dresiral Slovane v svojem podjetju: zato, da išče tukaj delovno silo, ker da smo dober material za dresuro. Da on že ve, da je videl, kako to delajo v pasji šoli. Ni vsaka pasma dobra za dresuro, ne. Ej, mater bi ga na gobec. Pa nisem agresiven tip, kje pa. Saj me že nekaj let poznaš. Ma da ti meče ven take. Tisti dan se je nalival s pivom, pa vsega boga je že moral požret, saj je bil aut, a štekaš, aut je bil. Ne, z njim nobenih stikov več. In ta pizdarja desničarska raste v Evropi. Dol pri nas, ma so tudi ja. In une mone v Trstu, mislim v Italiji nasploh. Kao naša Istra in te fore. Dokler ni bilo fašistov je bil v Istri raj. Vsak je govoril malo po svoje, ma so se vsi zastopli. Mislim, ni bilo tega, kdo je kdo. In potem ti pridejo tipi v črnem in ti pridigajo, da so oni drugi manj vredni in take. A veš, da včasih razmišljam, kako bi bilo, če bi pa Rusi prišli v Trst in jim dopovedovali, da pa so oni kao manj vredni, mislim Italijani in te fore. Ne, nisem za ta politična jajca, ne. Videl sem svet, vem, kako funkcionira, keš in vpliv, to, samo to. Stari, svet je v pizdi, res je,« doreče Jakobo.

»Johaness, ja. Zdaj štekam, zakaj mi ni odpisal, ja. Nič, kombi, ja začasno bi lahko to delal, ja. Čeprav finančno še nisem na psu, ne. Imam še nekaj špeha. Mogoče bi poskusil, saj potovanja me vlečejo, ja. Sicer se menim z enim frendom s faksa, da bi mi pomagal v eno agencijo za raziskavo javnega mnenja. Vse je še v luftu,« reče Brane z razlomljenim glasom.

»Ma glej, ko bo frka, mojo številko imaš, moj mejl tudi. Nekaj začasnega se vedno najde. Delamo oglase za veliko firm, veliko stikov imam, ni frke, res ne. Saj delo je, ne za vsakega in povsod, ma se najde. Moja nona bi rekla, pridne roke povsod rabijo. Ja, ona, ki je znala in s pisalnim strojem in z motiko. No, stari, jaz bi zdaj šel. Upam, da mi nisi zameril, ker se je komerčo med nama zamrznil. Ne rečem, čez čas, ko boš v novih tirnicah in boš spet v rekreaciji, ma to, kar si delal zdaj, to ni … Ne, ni dobro, ne. Šibam zdaj,« je Jakobo odločen in vstane.