Pobeg 11

Ti ponedeljki, premišlja Magdalena nad papirji, ki so pregrnjeni na pisalni mizi. Spotoma pogleduje na ekran in odpira elektronska sporočila. Nemščina, ah ta nemščina, se jezi, ker najraje vsi komunicirajo v angleščini, ta dva pa, samo nemščina pa nemščina. Odkar so bili zadovoljni s tistim pisarniškim kompletom, imamo še nekaj naročil. Kaj to piše, aha, da bi želel razgovor v Ljubljani. Pošljem Vinki, pa naj se ona ubada s tem. Deseta bo že, pa nisem še vsega pregledala. Madona no, a so tudi čez vikend pisali ali kaj. In potem jo zmoti trkanje. Ne da bi dvignila glavo, reče malomarni ja. V stežaju zadrhti Rado. Prinesel je kup papirjev, rekoč, da naj da te osnutke Vinki, ko pride, da želi, da jih pregleda, ker da je sama rekla, naj ji članke sprinta, da ji na ekranu plešejo oči. In odloži kupček na rob mize. Gleda jo, bledo, malo bolj zaobljeno, le v očeh najde kresnice poletja, julij je; že več kot pol ga je mimo in zunaj je danes zmerno toplo, dobrih sedemindvajset stopinj. Zdi se mu, da je v tej modri bluzi nekako ohlajeno lepa.

»Še kaj?« ga Magdalena vpraša, niti ne živčno, prej bi se dalo reči, da vabljivo.

»Ne, vidim, da je pač ponedeljek, da so te zasuli z delom. A Vinke ni?«

»Ne, je spet v Ljubljani, pride po dvanajsti. Danes ima sestanek z dvema Italijanoma zaradi novih idej, menda spet oprema jahte, kaj vem no. Noro, ti rečem, noro. Fantje v proizvodnji pizdijo. Kaj ne bi. Škrta je z dopusti, poletje je, mi pa delaj, delaj, delaj. In v skladišču je štala,« se Magdalena razburja.

»Vem, ja, Brane mi je dal številko onega režiserja, filmarja, kaj vem. Rabijo nekoga, da bi jim pisal tekste za reklame. Bom videl, no. Jakobo, iz Pirana. Ne vem, no. Ti, pa Brane, mislim …«

»Ne omenja mi ga, prosim,« skoraj krikne.

»Ej, kaj pa to …« je Rado začuden.

»Ni ti treba vedeti,« je jezljivo odrezava.

»No, saj ne sprašujem več, no,« se plaho brani Rado.

»Nočem, nočem, da … Saj ni važno. Sedi, če si tukaj. Malo predaha si zaslužim. Poglej to šaro, samo poglej to, to, noro papirno morje, namesto, da bi si oddihala na pravem morju. Šele po petnajstem avgustu pravi Vinka, da bi bilo možno, ker bo letos nova serija in ja, dve jahti bomo baje opremljali. Pa dobro veš, kaj to pomeni. Sedi no, Rado! Boš kavo, grem do avtomata? Sebi bom prinesla vročo čokolado, sladko mi zadnje čase paše, še posebej čokolada. A boš kavo?« je zdaj nekoliko sproščeno prijazna.

»No, pa bom. Saj tudi meni paše malo odmora. Danes moram napisati, mislim dokončati za kratek video neke stvari. In prav ta Jakobo ga bo posnel. Je dosti cenejši kot ona agencija, ki je Vinko nategovala, potem pa so tako zelo zaračunali, da je še kar lep čas preklinjala. Vidiš, tako to gre, ja,« se je Rado razgreval.

»Počakaj, grem po kavo,« odločno reče Magdalena. Zdaj vidi, da se je res nekam poredila, čudno poredila. In Brane, že cel julij ga ni. A ima dopust? Zanimivo, toliko dela pa mu je dala Vinka dopust. Našli so nekega študenta, ki dela namesto njega. Ja ne vem no, se sprašuje Rado. V Juniju je bil čuden, pil je, dosti več kot običajno, že pri malici pivo, če prav … Briga me, to je njegov problem. In prej je rekla, da noče slišati zanj. Sta šla narazen? se  Rado sprašuje. Čudno se obnaša ta naša … Res da sem v tajništvo hodil malo, odkar imam toliko dela: reklame, pa tiskana verzija, pa tiskar, letaj, dogovarjaj se, pa … Oh, do kdaj se bom še tako prodajal. Zdaj je delo potrojeno, plača pa ne … Ta Vinka, ta zmaj, lačen denarja. Ni ji zadosti, ne … Jahte, ej … Tam je keš, tam. Ne vprašajo, koliko bo, samo kako bo, to jih zanima, vem, vem … Aha, kavica gre. Zdi se mu, da so njene oči nenadoma polne neke nove rose, taka tolmuna …

»Ja, tako to pride,« zavzdihne Magdalena.

»Kaj?« vpraša Rado in srkne kavo.

»Ne vem, če veš, pol firme itak že ve, da sva z Branetom končala. V bistvu je on končal, ne jaz,« je odvezljiva. Roka, v kateri drži plastičen rjav lonček z rjavo čokolado, ji rahlo drhti.

»A dej no, ah no,« je Rado sproščeno zaprepaščen.

»Ja, ja, sva. Na koncu junija, zdaj je že tri tedne, ja. In da boš vedel, kar šel je, tudi iz firme. Njegov telefon je tiho, Vinka nori in pravi, da bo zahtevala odškodnino, ker je en transport zaradi njegovega odhoda zamujal in je skoraj bila ob posel. Ne vem, kaj se z njim dogaja, samo sporočil mi je, da naj povem šefici, da s prvim julijem ne pride več, da … In se ji je zatresel glas, pa tudi brada ji je nad čokolado trznila.

»Kaj da …« se Rado vleče v začudenje.

»Ja, v istem sporočilu je napisal, da sva končala, razumeš, končala … Prasec, ti rečem, prasec je …« in zdaj je že odkrito zajokala in se stresala, tako močno, da je kapljica čokolade preskočila na nek papir.

»Oh no,« je rado vzdihnil in previdno odložil lonček.

»Ja, ja, takoj ko je zvedel, že v maju je zvedel, da sva …« in se besede izgubljajo v trzljajih.

»Kaj da sta?« se Rado srši v začudenje. Tudi njemu se trese glas. Pa menda ni noseča, pomisli. To bi bilo, ja no … Krščanska kot je, ne bo naredila splava, to se ve. Ne, taka, ne.

»Ja, kaj sva, kaj, naredila sva otroka. V aprilu nekajkrat nisem vzela tablete, ker, ker se je pač začelo, no …« skozi jok nabrblja Magdalena.

»Meni lahko zaupaš, no,« se ji Rado ponuja v oporo.

»Ja, začelo se je, neke nedelje se je začelo. Najprej ni hotel k nam domov in jasno mi je dal vedeti, da se ne namerava poročiti z menoj. Vse to se je začelo. In potem so bili samo še kratki izleti; niti k njemu nisem več hodila. Ko sem mu povedala, da sem noseča, je pa znorel, ja, norel je,« se Magdalena razpušča v jok. Končno odloži vročo čokolado, nabeza papirnat robček in si obriše solze.

»Ja no, drama, pa ni drama,« zmedeno reče Rado.

»Ma daj, kakšna drama; sranje je, razumeš sranje. Moji doma, ti si ne moreš misliti, kako je zdaj meni doma. Stari spet pizdi, da me bo vrgel iz bajte mene in tega pankrta, ki ima priti. Mama pa, kaj pa vem. Zdi se mi, da je na skrivaj začela cukati šnops. Brat je še kar v Idriji. Pred jesenjo ne bo doma, jaz pa noseča in moški mi je ušel, že drugi,« tuleče zajoče.

»Kako drugi,« Rado zmedeno vpraša.

»Drugi pač, ne bi zdaj o tem. Kdaj drugič, prav. Danes se bom morala skupaj spraviti. In … Ne vem, do kdaj bom zmogla. No, na nek način se pa tolažim, da me bo otrok rešil, vsaj začasno, te preklete pisarne. In ko je Vinka zvedela, da sem noseča, zvedeti je pa morala, ker sem bila pri ginekologinji in sem potrebovala prost dan. No, odkrito sem ji povedala, da sem zanosila, da ne bom delala splava. In je že napovedala, da bom med porodniškim dopustom določene stvari urejala od doma, ker da so nekatere poslovno občutljive stvari pač potrebne narediti in bi jih nekdo, ki me bo nadomeščal ne znal zadosti dobro. Vidiš, taki pritiski letijo name,« je ogorčena, tresoča, bleda, oblito s trakovi luči, ki prodira skozi žaluzije.

»Oh življenje,« zavzdihne Rado.

»Življenje ja. Je to življenje!? te vprašam. Doma je sranje, tu je sranje. Razmišljam, da bi najela stanovanje in se preselila. Če boš zvedel za kakšno garsonjer, mi pa povej. Saj sem že nekaj iskala, pa saj veš. Plača je, kakršna je, pa bi zmogla. In Vinka je le razumela situacijo in mi obljubila, da se bo pozanimala, da ve za nekaj lukenj. Tako to gre zdaj z mano. Računam, da bi se septembra preselila. Moj stari doma pije bolj kot prej, nori in ja, tako imam zdaj. Brane pa, ta usranec, rep med noge in ja, frik, nimaš kaj,« se le nekoliko umirja in si briše nos, popivna solze na brezhibni maski obraza.

»Ja, se ti je pa malo zavozlalo, ja. Nisem vedel, da med vama škripa. No, sicer sem imel z njim stike tam do sredine Junija, potem pa tudi jaz ne več. Kar izpuhtel je ja. In čakaj, ja, ja, zdaj se spomnim, ja. Na začetku Julija sem ga hotel vprašati za številko enega našega tehnologa, ker sem urejal njegov članek, pa je nisem imel. Veš, takih stvari nerad sprašujem Vinke, kje pa. Ti pa je tudi nisi najbrž vedela, ker je tip komaj dobro prišel. No, zagotovo bi jo dobil tudi pri tebi, pa sem hotel Braneta vprašati nekaj tudi v zvezi z Jakobom, glede scenarija. Jakobo, tako mu pravijo, mi ni še odgovoril na mejl, pa sem hotel to komunikacijo malo pospešiti. In ja, številka trenutno ni dosegljiva, pokličite kasneje. Nisem pa hotel tebe obremenjevati s tem, pa tudi videvala se nisva, ker sem jaz dostikrat delal kar od doma, ker je doma bolj mir za urejanje tiskanega časopisa, pa tiskar in to. Tudi poskusno snemanje je bilo na terenu, pa eno jahto smo šli snemat in še kup drugega sranja. In tako se je začel julij. Misliš, da je meni dala dopust; ni ne. Pravi, ko bo številka zunaj, ko bo spot končan, potem ja, prej pa nič. In to se lahko vleče še v avgust, skoraj do septembra. Tiskar je že dal vedeti, da v avgustu, vsaj deset dni ga ne bo. In potem, kako naj bi vedel, kako je z vama. Res mi je hudo, da se je tako sfižilo. Saj veš, da sem pričakoval, da bo letos poroka. Nekako sem se že videl med povabljenimi. Noro, kaj?« je Rado zgovoren, da bi jo odvlekel iz morečnosti, ki ji je spremenila obraz v migetavo senco.

»Ja, noro, vse je noro. Počasi si tudi sama iščem; samo, saj veš, noseča, pa potem bo še težje, mati samohranilka in to. Zavedam se, da sem se igrala in igro izgubila. Nič ne morem, tu sem nasedla, tu sem in tu bom morala še nekaj časa trpeti vse to,« je vdana, zdaj že zadosti pomirjena, da je lahko vzela lonček s čokolado, prislonila lepi ustnici, še vedno malo drhteči in pila.

»Ti, a bova šla danes skupaj na malico« jo preseneča Rado.

»Ja, lahko ja. Žrem kot slon, tekne mi. Za dva moram jesti, pa se mi vidi, ne. Ne obremenjujem se več z videzom, briga me. Vinka mi je že rekla, da naj kljub vsemu pazim na videz, da. Pa pizda no, a sem njen razstavni eksponat ali kaj. Poslovna etika in to, ja, ja. Pa naj tu namesti samo eno manekenko, ki se bo smehljala, pa bo. Meni pa naj da drugo pisarno, če gre samo za videz, če videz prodaja robo,« je Magdalena razburjena.

»Ja, vem, veliko zahteva od tebe, preveč. Saj vsi razmišljamo, da bi nekam šli, no, skoraj vsi. In to se ne bo spremenilo. Ženska hoče več in več. Bog se usmili, taka pogoltnost. Nikoli ji ni zadosti, nikoli. Korle pa, hja. Včeraj sem šel popoldan na pivo in me je povabil. Momljaje mi je rekel, da se bo ločil, da je ne prenese več … No, pa še druge reči mi je pijansko tožil, češ da kaj je treba cajtng delat, pa vse te blesave reklame, ki stanejo pa to. Njegova filozofija je, da bi raje vlagal v tehnologijo, v nove stroje, v razvoj, ne pa v prepoznavnost. Rekel mi je, da pridne roke in pametni produkti ne rabijo reklame, tako mi je rekel. In še je rekel, da če tebe ne bi bilo, lahko kanclije zaprejo. Da si tako prekleto natančna in da edina veš, kje je rit in kje glava. Evo, tako mi je rekel, če ti bo to v tolažbo,«je Rado milobno prizanesljiv.

»Vem, vem, Korle ceni moje vestno delo. Kadar rabi kakšen papir, ga vedno dobi: račun, papir, pogodbe, vse je arhivirano, fizično in v računalniku. Sistem imam, to je res,« se oddihljivo sprošča.

»Potem ob pol enih. Greva z mojim avtom, pridem mimo, kaj?« reče Rado.

»Pridi, pridi« prikimuje Magdalena.

Ta Rado, ta Rado, tako prijazen. Pa zakaj si ne dobi kašne babe, saj leze v Kristusova leta. Čas bi bil, da si jo najde. Visok, suh, z lepim obrazom. Vedno se tako skrbno oblači, skrbi za urejenost, da … In bere, govoriti zna, pisati … Tak, knjižni moljček. Včasih si ga zamišljam, kakšen lep župnik bi bil, o, ja. In ti papirji. Oj, koliko dela, ti Nemci, pa Italijana, pa računi od strojev, ker bodo uveljavljali remontni popust, pa še pogodbo moram najti s serviserjem, pa … Kozlarija. Vinka pride po malici in bo težila, vem, da bo. Vsa evforična bo prišla kot vedno, kadar pride iz Ljubljane. In Italijana, ko sta bila tukaj, madona, parfumi, čevlji, eleganca … premožni ljudje, premožni. Ne pa mi, krave, krompir in prepir, to imamo mi. Smo pa res ena zasrana familija. Stari pije, mati, ja, jo sumim, da tudi že, a skrivaj! Kadar gre v shrambo in pride nazaj z rahlo solznimi očmi, vem ja, na hitro nekaj požirkov žganja, potem pa smrka in se briše ob predpasnik. Počasi tudi njo vse to sesuva, res jo. Tudi ona beži, tudi. Vsi nekam bežimo, pa zakaj. Pobeg, en sam pobeg, porka duš. In zdravnica pravi, da je zdaj že tri mesece, da mi pomirjeval ne bo predpisala, da … In kako bom to zdržala, otrok v meni … O ja, tista nedelja, pa naslednja, cel teden nisem jemala tablet, seksala pa sva trikrat ja. Tisto nedeljo, pa v sredo, pa spet v nedeljo v motelu … Pa sem, koza neumna, mislila, da bo seks rešil zvezo. Pa ja. In on, zbluznjen tip, pivo, marihuana in Jazz, pa večno filozofiranje. Preveč pametnega se dela, lep, tak … Dedec in pol, mošnja, pamet, kaj vem. In kosmate roke in kosmate prsi, pa vonj … Noge ti smrdijo po siru, sem enkrat rekla, menda je prišel naravnost iz teka … Pa se je samo smejal in mi rekel, da je to pač vonj samca. Za vse je imel neke argumente, samo … Joj, kaj bo iz tega, otrok, jaz doma, oče … Ne, ne pred jesenjo si moram najti kvartir, moram. Rado bo pomagal. A nimajo njihovi enega stanovanja, kjer, ja … Samo zdaj ga oddajajo nekomu drugemu, eni družini z juga, ja. O, to bi bilo še najbolj primerno. V Cankarjevi ulici je, blizu trgovine, vrtca, no, vrtec ni ravno blizu, pa kaj. Verjetno bi bila tudi najemnina sprejemljiva. Kar sem do sedaj gledala, vse se vrti tam okrog štiristo evrov. Pa računaj, štiristo evrov in stroški, plača pa … Nekako bi že šlo. Če bo Vinka našla kaj cenejšega, potem … Ona pozna veliko ljudi in se zna pogajati, tudi to je res. In ne bom več doma … Ne bo več mukanje krav, ne bodo me več pozdravljale mačke, se muzale; psa pa nimamo, nikoli ga nismo imeli, čeprav si ga je brat želel. Enkrat ga je celo pripeljal domov, da bi ga imel. Pa je oče rekel, da če ga takoj ne bo peljal nazaj, da ga bo kar ustrelil. Pa bi ga, vem, da bi ga, tako kot je ustrelil tistega potepuškega. Kako sem jokala zgoraj v sobi, ko sem to videla. Kar v sadovnjaku ga je. Pa se je tista kuštrava črna gmota še dvakrat prevalila in konec. Menda je prej nekaj dni obvestil gospodarico, da je tak pa tak odlok, da naj ga vendar že priveže. Pa ga ni. In pok, pok, dvakrat. Ta moj oče … Lovci … A so lovci pravi moški!? Ne predstavljam si Rado pa puška, ne. Brane mogoče, kaj vem, pa ne, ne. On je preveč lagoden tip, da bi streljal. Enkrat mi je razlagal, da je razmišljal o delu v vojski, pa da si je hitro premislil, ker ne mara nikakršnega ukazovanja. In da je itak imel eno uniformo že doma, da jih ne bi prenesel. Ne vem, kaj je njegov oče počel z njim, o tem nisva govorila. Brane, Brane, pa zakaj, jo je stiskalo. In potem tisto sporočilo. Tak ponedeljek je bil kot ta, ne pridem, konec … Me ni … Pa so ga videli v mestu, so ga, sodelavci so ga, v nakupovalnem centru. Nikomur ni nič pojasnjeval. Preprosto, ni prišel, ni ga bilo. In Vinka, Vinka je hodila k meni, da naj pritisnem nanj, da zagotovo še imava stike. To, da ima izključen telefon, to da še ne pomeni, da se ne dobivava. Pa sem ji prvič rekla s povišanim glasom, da je moje zasebno življenje pač moje, da to ni v pogodbi. In je jezno šla iz pisarne. Saj res, kaj babo briga s kom sem. Delo naredim in to je to. Brane pa … Menda bo res šel v Avstrijo … Johhanes je tudi za nas pripeljal dva stroja … Menda širi, dela montažno skladišče in to. Vinka ga zelo hvali in si želi sodelovanja z njim. Stroji za našo branžo … In ji bo speljal skladiščnika, veščega računalniškega upravljanja skladišča. Malo ji pa privoščim, ji, samo, da bi to bil kdo drug, ne Brane. Ta, ta … Magdalena, delo, delo, te čaka. In potem na malico z Radom, o ja … nekoliko veselostno pomisli. Ta Rado, če bi me pred leti, ko je prišel, bolj osvajal, ne vem, če ne bi … Kaj pa špekuliram, kaj bi!? Takrat je bil že trdno v meni Brane, ta, ta … Pa zakaj!!? jo spet lomi, da za smrka in komaj kroti vrelino solz, ki hočejo izprati ponedeljek tesnobe in nemoči. Zdaj že tudi Rado ve; itak se šepeta in govori, da je Brane spizdil, ker je ženska noseča. Slišala sem zadnjič to, ko me niso videli; stala sem ob oknu in pila kavo. Dva sta bila na hodniku, komercialist in tisti novi v razvoju, ker je hotel govoriti z vodjo skladišča. Pa mu je komercialist rekel: Ja, zdaj je tam nek študent, ne vem, če ve, kaj točno rabiš. Brane pa … Brane je spizdil, ker ima nosečo žensko. Kako me je to zacvrlo. Še zdaj me žge, žge me. Ti ubogi moj otroček, kaj moraš že doživljati. Pa bo mamica dobra s teboj, bo, si tolažilno reče in se poboža po trebuhu. Zaveda se, da so ji solze malo načele brezhibno naličje in je šla v toaleto, si na novo uredila obraz, se nekaj časa gledala v ogledalu in si rekla: Ne bom se predala, ne!

In Vinka je prihrumela kmalu po eni, vsa v nekih novih načrtih, da bodo le dobili posel za dve jahti v Monflaconu. Da bo to kar delo, da … Magdalena ji je smehljivo sledila, se kremžila in si mislila: Ti kar načrtuj, kar daj, narod ti pa beži. Ne, ne, draga moja, ljudi ne moreš prisiliti, da delajo več kot je treba, ne. Te tvoje nore sanje. Pa kaj misliš, ženska, da bomo kar crkovali tu za te tvoje, kao, genialne ideje. Življenje je še kaj več kot posel, samo ti tega ne razumeš, ne.

»Kaj si tako zamišljena Magdalena. Mi slediš?« jo Vinka vrže v kruto pregreto realnost.

»Ja, sledim vam ja. Jahte in to, pogodbe, ja. Ja, fino, da vam je uspelo,« Magdalena reče in dvigne spokojen, vdan obraz.

»No, reče se, nam je uspelo, nam. Mi smo velika družina in skupaj bomo dosegli še več. In ja, vem, žge vas to, da morate delati več kot je po predpisih, ampak, draga moja, tako se ustvarja ime. Ko enkrat imaš ime, potem lahko razporediš naročila in delaš z lagodnejšim tempom, zato gre. Kljub vsemu smo še vedno mlado podjetje in se borimo za tržišče. Vem, slišim, to jamranje, nadure pa to. Ampak nikogar ne silim v to. Plače so kljub vsemu višje kot v primerljivih firmah, to se ve. In zato se nekateri še držijo, tisti pa, ki se jim ne da delati, tisti pa nikjer ne zdržijo, tako je to. Ti, a sta Nemca že odgovorila?« Vinka vpraša, se vzravna, si popravi lahko poletno bluzo v marelični barvi in prav tako krilo ima, strogo, poslovno, pa čevlji, spet je usekala mimo …pomisli Magdalena.

»Sta ja, sem vam že preposlala.«

»Aha, še kaj bistvenega?« vpraša Vinka s tisto natrenirano zajedljivo strogostjo, ki povozi vsakršno vljudno komuniciranje.

»Ja, Rado je prinesel printe člankov v pregled, tu so,« reče Magdalena.

»Že? No lepo. Mislim, da sem se s tem kar zaletela, ja. Nekaj številk bomo naredili, potem pa, ne vem. Razmišljam celo, da bi za te stvari počasi raje najela zunanje sodelavce oziroma firmo, ki se ukvarja z marketinškimi reklamiranji. Tudi o tem sem se danes pogovarjala v Ljubljani. Najprej sem bila zelo zagnana, da bi imeli to revijo, enkrat na mesec, na internetu itak sproti letijo stvari; tisto, tisto bi že nekako. Ampak, da plačujem človeka, da nam dela oglase in to. Kaj pa vem, počasi postajamo zadosti dobri, da skoraj ne rabimo, da kar naprej kričimo o sebi. In revija, no ja … In Rado, ja, malo zasanjan tip, sicer sposoben. Pa tudi, če ga odpustim, bo takoj našel posel s temi svojimi kreacijami, brez skrbi. Ekonomist mi je izračunal, koliko damo za njegovo plačo, koliko bi pa dali, če bi občasno najeli zunanjega, oziroma najeli podjetje za reklamiranje. Ja, računica je čista, račun vse pove,« je Vinka odločna.

»Pa saj, mislim Rado, on, on, goreče dela te stvari. In njegovi slogani so kul,« ga brani Magdalena.

»Saj mu ne oporekam iznajdljivosti in sposobnosti, samo meni gre za racionalizacijo, razumeš. Ne bomo metali več denarja kot je treba, zato gre, zato. Pač sem mislila, da to spada zraven, internetna revija, potem tiskana pa to. To nima nobene zveze s podjetništvom. Skozi to revijo sem hotela samo dokazati svojo vizijo, svojo strokovno znanje in privabiti še druge arhitekte, ki se ukvarjajo z notranjo opremo, da na ta način razgrinjajo svoje ideje in kaj napišejo na to temo, ker teh stvari pri nas  preprosto ni. Po drugi strani pa se zavedam, da je to tudi odlična reklama za našo branžo, za naše izdelke. No ja, na koncu pa le ugotavljam, da moram najprej narediti solidno bazo, šele potem bom lahko metala denar tudi za take reči. Na jesen bo itak sledila reorganizacija. Izbrati bo treba novega skladiščnika in šefa pakirnice. Tebi bomo dodelili še eno poslovno tajnico, kar bo bolj koristno kot če se gremo nek časopis – tudi zato, ker boš bila nekaj časa odsotna, porodniški dopust in to; pa v prodajnem oddelku bo prišel nov človek z izkušnjami v Nemčiji in Avstriji. Vidiš, tudi nate sem pomislila. In kako je?«

»Kar se nosečnosti tiče, sem menda mimo najhujšega. Zdaj me daje samo ogromen apetit. žrla bi, žrla,« prizna Magdalena.

»Oh, poznam to, ja. Madona sem takrat žrla. Veš, kaj mi je najbolj teknilo, ocvirki, tisti suhi, črn kruh in kisle kumarice. Ja nimaš kaj, vsaka ima neke svoje fore. Ja, tudi ponoči sem šla do hladilnika, si urezala kos kruha in sem zobala ocvirke, domače, suhe, hrustljave. Še zdaj si jih kdaj privoščim, holesterol gor ali dol. Na zadnji kontroli so mi ugotovili rahlo povišanje in moram jesti ene tablete. Pa ne vem, če bom vztrajala. Moja prijateljica je farmacevtka, saj veš, Tina, ona. No, ona pravi, da stvari sicer delujejo, da pa so tudi stranski učinki, ja. No, kakorkoli. To pisarijo bom pregledala. Če me kdo išče, sem zasedena. Moram pregledati še osnutke pogodb in eno knjižno omaro iz orehovine rišem za nekega profesorja. Vidiš, dela imam preveč, tako to gre. Zmenjeno?« reče Vinka, dvigne se – od nje zadiši po postanem vonju, po pregretem telesu.

»Ja, zmenjeno« Reče Magdalena in priklika nove strani na ekranu.

A tako, Rado bo odletel, vse tako kaže. Ta Vinka … Ja, če sešteješ, koliko da za njegovo plačo, koliko pa za reklamo, potem … Madona no, sama računica, človek ne pomeni nič, nič od nič. Samo koliko je vreden, samo to. In novo poslovno tajnico si bo umislila; najbrž tako za rezervo, za nekaj časa, da jaz … Porodniški, šele januarja … Kako ta baba kombinira, kako premika ljudi, kot da z nami igra prefinjeno šahovsko igro. V proizvodnji je premestila tri ljudi, v skladišču je odpustila tistega iz juga in raje zaposluje študente za krizne situacije, ja no … Sama je rekla, da se še uči podjetništva, da si mora ustvariti kadrovsko bazo, potem bo pa že. Kako je rekel Janko, ekonomist in finančnik, ja, upravljanje s človeškimi viri, ja. Vinki še manjka. O Madona, samo človeški vir smo, strošek … On se pa kar drži te firme, no … Delal je že na banki, pa še nekaj … In dve mali deklici ima, večja bo šla letos v prvi razred, ah … Družinska sreča. Po diplomi se je poročil. Žena dela v bolnici, zdravnica je … No ja, saj ne moreš vedeti, kaj se dogaja za zidovi njihove ponosne nove hiše v novem delu mesta, malo na gričku, pa bazen, pa dva psa, pa … Jaz pa vonj krav, pa oče nažgan, že skoraj vsak dan, mama na skrivaj pije, brat se še vedno zdravi v Idriji in ti prekleti papirji. Zdržati moram, zdržati, saj mi bo dala Vinka pomoč. Morda pa le ni tako surova, morda je to njena javna drža. Bog vedi, kako je z njo navznoter, tega nihče ne ve. Vem, da je trpela zaradi hčerke, celo osivela je, zdaj si barva lase … Ne, tudi ona ima dušo, a je ne zna ali pa noče pokazati, to bo. Popoldan se bom sprehodila skozi novi park, da se malo nadiham in na sladoled bom šla v tisti prijetni vrt. Mogoče pa … Dvomim, da tja zahaja Brane, dvomim … Rado gre, on ja, on je sladkosned in zna uživati življenje. Vse lepo počasi, brez ihte, brez zaletavosti. Tako bom naredila, ja, se hrabri.