Pobeg 10

Dež drobno rosi in dela skupino kapljic na avtomobilski šipi. Magdalena še čuti utripanje pod popkom, kakor da je tam gnezdišče lavinskih energij. Odpre šipo, da zadiha, da zajame hladen, od dežja prečiščen gozdni zrak. Zdi se ji, da je tokrat vase dobila več njegove lave kot običajno. Nepotrpežljiv je bil, poln samotne energije, ki je hotela raznesti njeno notranjo občutljivost, njeno meseno valovanje. In to neudobje, sedeži in … Vedno isto ob vikendih. Joj, kdaj bo tega konec, kdaj??! jo zaščemeva. Mečka papirnato brisačo, s katero se je za silo obrisala tam spodaj. Nekaj semena se je še cedilo iz nje in se hitro strjalo v papirni brisači. Joj, tabletke … jo vroče prekolje v zavesti. Pomirjevalno sem vzela, te pa ne … Diha, si oddihuje, ta, ta … Tudi on si je obrisal penis s papirnato brisačo. In Magdalenina čistost … Brisače je stlačila v že pripravljeno polivinilasto vrečko; vedno ta protokol. Ob prvem otoku za smeti pa je moral ustaviti, da je odvrgla te artefakte ljubezni. Čutita gozdno tišino, kako ju tolažljivo oplaja in jima vrača milost sožitne dvojine. Očiščena, si obleče hlačke, poravna krilo. Pomaga ji, da si zapne steznik, poravna majico in si popravi frizuro; zmršenino, v katero je segal, sejal ihto, poljube … Na vratu še čuti njegovo slino, zdaj že posušeno. Vedno ima tako slinaste poljube, strastne … Medvedek moj … In te njegove kosmate roke, ko se drgnejo ob mojo gladko kožo … In … Ah, saj bi kar ponovila, o, bi … jo spodnaša. Potem ga le pogleda, vsega utolaženega. Zapenja si pas, poravna vozniški sedež in se nasmiha … Trakovi tišine se spnejo v ogrinjalo, da jima je že nerodno. In vedno je tako, ta čudni občutek po ljubljenju, ko se pojavi medlost. V telesu je vse požeto, v duši je mir, v zraku ostaja vonj sokov. Najprej se obuja on.

»Ti, a bova malicala?« vpraša s tistim, malo hripavim globokim glasom.

»Bova, bova,« reče Magdalena in se že zavrti, da bi segla po torbi, ki jo je vzela s seboj.

»Pa ni bil napovedan dež« reče Brane, da razbije to sivo tišino, ki ga vedno tako grebe in mu jemlje dopolnitev izpraznjenja.

»Pa kaj, skupaj sva, in to šteje,« reče ona in se obdregne obenj, ko vleče torbo čez sedež.

»Ja, ja,« reče in jo na hitro poljubi na vrat, da okuša sladkobo kože, ki vase vzema turobo dneva. Potem strmi v kapljice, ki polzijo po vetrobranskem steklu. Čuti tisto mravljinčasto lakoto po ljubljenju, po dolgem, strastnem raziskovanju, dokler je ni vzel v naročje, da se je nasadila nanj in mu ponujala prsi, da odžeja svojo žerjavasto žejo. In zdaj se mu zdi, da je to vse skupaj samo še nasitni ceremonial, ki ga pač terja mošnja, duša pa ne … Z njo, takole, kar naprej, nekajkrat v hotelskih sobah, pri meni doma dvakrat na teden, drugače pa gozd, praljubimca, divje, pristno, v naravi … Ah, no …

Molče jesta, domačo klobaso, kruh, pripivata pivo iz pločevinke in gledata, kako se droban dež polagoma krepi in udarjajo kaplje na trdno pločevino strehe. Naj mu rečem, da nisem vzela tabletke … ji misel ustavi grižljaj in jo naredi otrplo, bledo. Potem pa hitro zamelje in otrese z glavo. On samo žveči, z ihto, z močjo, kakor da hoče na hitro nadomestiti izgubljeno energijo.

»Nisem te še vprašal, kako je z Andrejem?« je zdaj začel pogovor, ker sta po tistem, ko je prišla iz bolnice, takoj šla na dolgo vožnjo in se spotoma pogovarjala o Vinki, o načrtih, o noriji, ker sta cel teden bila razdvojena; pač nova serija in veliko dela.

»Ja, saj bo, bo. Malo se že skesano obnaša, to že. Drugače pa, kaj vem, suh je, to ja, pa pravi, da že kar poje. In bo šel še gor v Idrijo. Na nek način se je sprijaznil s tem. Dolgo sva govorila, kako se je vse začelo, najprej marihuana, potem tabletke, potem igla, pa kokain, potem pa kar vse, kar je prišlo pod roko, dokler ga niso reševalci pobrali in peljali v bolnico. Sranje,« doreče in zmečka papir, v katerem je bil zajeten domač sendvič. Otrka drobtine na krilu.

»Ja, saj, to kroženje vseh mogočih substanc, to ubija ljudi, ja. Mislim zloraba in to. Zame veš, da tu in tam skadim, rekreacija pač. No, nikomur, ampak res nikomur ne ponujam tega, ne, ker se zavedam, kakšno sranje lahko rata. Ti, pa, mislim, potem ko bo ven iz tega, ga bo vaš stari sprejel nazaj domov?« se Brane zanima.

»Ne bi rekla. Ni še šel k njemu v bolnico, pa je že tretji teden tam. Nismo še o tem govorili. Mama je omenjala, da ga bo skušala le speljati nazaj na pravo pot. Da bi bilo dobro, da bi bil doma in bi začel z lažjimi deli, potem pa bi se že videlo. Za še en krožnik se že še najde prostor za mizo. Da ni krščansko, da ga je tako zagnal iz hiše. Ja, krščansko, marsikaj ni krščansko, pa mora biti. Jaz si ne upam očetu nič reči, ker vem, da je v njem potrpljenje povsem prekrito s ponosom, ki ga premore; podedoval ga je pač po prednikih. Ti si sociolog, ti to razumeš,« reče in ga osvetli s pogledom košute.

»Ja, ta kmečka tradicionalna ukazljivost in vloga neomajnega gospodarja. No, ti vzorci so vsekakor še prisotni. Saj včasih so barantali, kdo bo s kom oženjen in te fore. Ljubezen je bila kategorija samo za romane in meščanske zdolgočasene dame. Danes je to svobodna volja, če prav, se slišijo zgodbe, da se spet tkejo neke tajkunske poroke, da se poveže veriga bogastva. O tem se sicer javno ne govori, pa vendar se dogaja. Samo poglej hčerko od Vinke, ja. Najprej je hodila s preprostim fantom, nek tehnik, v servisu popravlja računalnike. In jasno, za Vinko ni bil pravi, pa lep dečko. Poznam ga, saj k njim nosim računalnik, pri njih kupujem in to. No, potem je pa prišel sveže diplomirani pravnik; o, ta je pa bil za njihovi hišo, ta pa ja! Tisti polizanec. No, pa se je zasukalo, da si je dobil še ljubico in govorilo se je, da hodi v Ljubljano na gejevske zabave. Madona, kaj vse ljudje namečejo, malo je pa tudi nevoščljivosti. In gospodična Amadeja je lepo pristala v ugodnejši tolažbi, najprej marihuana, potem pa trde droge. Začele so izginjati stvari, nakit, prstani, take reči. Vinka pa na juriš. Na hitro je organizirala nova srečanja, dokler niso omrežili mladega kirurga, ki razmišlja o privatni ordinaciji. In tisti ji je pomagal, da se je punca stabilizirala, se očistila in evo, lani je bila gala poroka … Ja, poba je iz bogate familije, kirurg v kliničnem centru, malo že dela tudi v privatni ambulanti in služi. Ta pa je bil ta prav, ta … Ne vem, kako sta zdaj. Zdi pa se mi, da ni vse, tako kot bi moralo biti, saj da je Vinka že raznesla glas, da otrok ne bo, vnukov ne bo. Vidiš, tako gredo te naše moderne zgodbe. Sploh ni treba brati romanov, samo poslušati moraš, pa je.«

»Ah, Amadeja. Včasih je pritekla mimo, se usedla in mi kaj pojamrala. Študij je razvlekla, droga ji je vzela nekaj kil. Zdaj je v redu, ja. Tisti doktor zna z njo. Ampak prej, ljubi bog, v kakšne cunje se je oblačila, s kakšni forami je hodila v pisarno. Enkrat, menda je bila v hudi krizi, je prišla tja in me prosila, če ji lahko posodim, kaj vem … dvesto evričev, ne več. Pa sem oklevala, vedela sem, kam bo šel denar. Rekla sem ji, da ne morem, da ne smem ven do bankomata, in to je zaleglo, ker je vedela, kakšen režim ima njena mama. Korle se ni več zmenil zanjo, ker je pač imel svoj pijanski svet. Ti, pa ti enkrat pride tja, in stoka, da je pozabila vzeti tabletko, da … Ja, telo prešpikano, nasnifano, ni hotelo zanositve, še sreča. Meni se je rada zaupala. Zdaj ne hodi več. Živita v Ljubljani in nimam pojma, kaj se z njo dogaja. Povem pa ti, da je Vinka en dan rekla, da bo naredila tudi tam red, ko si bo vzela čas. Ja, ta naša Vinka bi rihtala cel svet, če bi se dalo, cel svet, ti rečem,« se nasmeje.

»Veš da razmišljam, da bi, eh …« Brane odmahne z roko.

»Kaj da bi?« je Magdalena zacvetela v sršljivo začudenje.

»Da bi menjal službo,« je hladno odprt.

»Menjal službo, o!?«

»Ja, razmišljam o tem, intenzivno razmišljam. Poglej, nadur nam ni plačala, dela bo vedno več, tempo je za vola ubit. Včasih se res vprašam, kakšni loleti smo, da se tej babi pustimo tako komandirat. A veš, da sem šel en dan prav študirat delavsko zakonodajo. Danes vse dobiš na internetu. In tam piše tudi o nadurnem delu: kdaj se ga sme organizirati, kako se ga nagradi in to. Pri nas pa, saj sama veš. Vinka povozi vsa pravila, ker je nihče še ni naznanil, ni imela še nobene inšpekcije. Ja, vem, skrila se bo za poslovni načrt in te fore. Vedno najdejo izgovore, vedno. In dobički, kaj misliš, kam gredo. Saj vidiš, kako se baba košati, mater ji. In zato razmišljam, da je čas, da si najdem, kaj bolj spodobnega. Tu ni nobenega urnika, ni nobenih zakonskih standardov. Dobro, moja plača je v primerjavi z onimi v skladišču in v proizvodnji solidna, ampak urnik, jebenti ja,« se Brane razbremenjeno razburja.

»Moje nadure tudi niso plačane. In res, nihče ji noče reči, da to ni prav. Vsi smo ene riti, res smo. To ti dam prav, riti presrane, kaj bo, če ne bomo več tam. To je to,« se Magdalena vzdiguje iz lačne poslušnosti.

»Ma velike riti smo. Ovce, krščene ovce, če hočeš. Vidiš, ubogljivost, preparirana z versko zapovedjo, pa ti ničesar ne očitam. Pač, kot sociolog gledam na to nekoliko drugače. In kljub temu da sem razgledan, nekoliko tudi zakonsko osveščen, pa si dovolim, da ta Vinka dela z mano kot z viledo krpo. Ja, razmišljam, da bi šel celo v Avstrijo,« nenadoma reče Brane.

Nekaj časa je tišina, le mečkanje papirja se sliši in oster šelest polivinila v njenih rokah. Skloni glavo in si nadene mrežo molka. Potem pa le dvigne brado, trzne z lasmi in ga ostro pogleda.

»V Avstrijo!?«

»V Avstrijo, ja. Bom videl, za zdaj je to šele medla kalkulacija, a nagibam se k tej opciji. Saj ni nič narobe, da človek malo menja okolje, ni,« se Brane hihlja in dela prepričevalen obraz.

»V Avstrijo bi šel!?? In midva!? je zaprepaščena, silovito zatrzana; z jezo zmečka polivinilasto vrečko.

»Kaj midva!?« zabolšči vanjo.

»Midva, a nisva par?« je trpka, zamaknjena v strmeč pogled.

»Par, par, a je treba vsak odnos definirat, ja madona no,« je mejno jezljiv, spet poln tiste moške robate energije, ki težko sprejme valove ugovarjanja.

»Ne, ne gre za nobene definicije Branko, ne gre. Nimava kaj filozofirati okrog tega. Glej, že dve leti se dobivava, skupaj potujeva, spiva … Mislim, kaj sva midva, kaj?« skoraj zajoče.

»Midva, sva midva,« se Brane hihljivo izmika.

»Midva,« stokaje reče.

»Midva, ja. Glej, jaz iz tega ne delam tragedije. Ob vikendih bi bil doma, telefoni so Skype in to. Ne vem, če razumeš, zadosti imam te firme, tega prekletega režima. A razumeš to?« je Brane malce zajedljiv in oster.

»Sprašujem te o naju, kaj sva, to … Mislim, par, načrti in to. Sem ti samo zabava, tako kot tvoja marihuana?« ga preseneti.

Globoko zavzdihne, se oprime volana, nepremično strmi v armaturno ploščo, potem pa sunkoma reče:

»Ej, punca, ne serji. Kaj čutim do tebe, se menda občuti. Nisem tip, ki bi svoja stanja razlagal in jih oblačil v romantiko ko kakšen pesnik, daj no. Lepo nama je in to je bistveno, a ni?«

»Brane, sam veš, da … Ni pomembno, ne poznaš moje zgodovine, zato ni pomembno,« je že malo jokava.

»Tvoja zgodovina, tvoja zgodovina. Daj no, nisem psihiater. Ne vem, kaj vse nosiš v svoji lepi glavici in v vročem srcu, tega res ne vem, pa, no, saj ti tudi svoje nisem razlagal. Pusti ta nahrbtnik, pusti, kaj ga vlačiš s seboj. Pomembno je, da nama je lepo, kadar sva skupaj, to šteje, a ne,« je hladen in vzravnan.

»Brane, ti ne razumeš …« ona zdaj že odšumi v jok.

»Oh, daj no, patetika pa to. Česa ne razumem, česa?«

»Brane, mene je strah,« Magdalena hlipne in se zvrne nanj.

»Ja česa pa,« je presenečen.

»Brane, ti, veš …« ne more povedati, ker jo jok obvladuje in jo spravlja v trzljaje.

»Pa kaj ti je,« reče in jo objame, jo stisne na močno ramo in čuti njene histerične solze.

»Brane, Brane … Ti ne veš, da sem bila že skoraj poročena in …« se trga iz nje

»Kaj in?« ga grabi radovednost.

»In je šel,« se jecaje odlušči iz nje.

»Kdo?« je Brane zdaj siromašno radoveden.

»Moj zaročenec. Taka, taka pizdarija,« reče Magdalena in se odtrže od njega, vsa zasmrkana.

»Zaročenec, imela si zaročenca. Ah, štorija,« se Brane skuša nasmehniti, pa mu obraz ostane v grimasah moške nevoščljivosti, ker se izkaže, da je posest ženske bila že zlorabljena.

»Ja, fant iz vasi, mehanik. Tri leta sva hodila, potem, potem, ko je bilo že vse dogovorjeno, da bo poroka, pa je spizdil v Avstrijo. Moji doma …, si lahko misliš, kako so se počutili. Oče je hodil s puško k njihovim, mislim cela štala je bila. Za nekaj časa so mu odvzeli lovsko orožje in jaz sem bila v nemilosti. Dva meseca ni govoril z mano. A zdaj razumeš, zakaj me je streslo, ko si rekel Avstrija,« je Magdalena še kar v smrkljivem najokavanju.

»Glej, ta štorija, poroka in to … Z mano se ti to ne more zgoditi, ker, ja, bom odkrit, evo, nisem za poroko. Za življenje v dvoje ja, za poroko pa ne. In vem, da te bo to dodatno prizadelo, ampak čas je, da si nalijeva čistega vina, bi se teatralno reklo. Glej, star sem štirideset let in sem obvisel v tej prekleti fabriki. Ti si mi, saj še sam ne vem, kaj si mi. Pač si mi, in dobro mi je s teboj. To je vse kar lahko rečem. Ta štorija s tvojim fantom, hja … Eni se res userjejo, ja. Slišal sem že za tak primer, samo, da je bilo obrnjeno, nevesta je ušla z drugim, ja, s kamionarjem, nekam na jug. No, kot sem ti že rekel, pusti ta prekleti nahrbtnik preteklosti in raje uživajva, dokler lahko, a!«

»Potem … tudi ti ne misliš resno z mano,« je spet raznesena in trzava.

»Resno, resno, a to kar počneva pa ni resno, ali kaj? Resno, resno, madona no. Kaj pa je to resno? Vem, ti si si začela predstavljati, da bi me počasi vpeljala v vašo familijo, da bi mogoče šel celo iz spoštovanja k maši, da bi vse izgledalo po vaško ok.  Draga moja, jaz sem stari junc, navajen drugačnega tempa, izkušen samec, to je to. Starega vola ne moraš učiti voziti, mar ne. Tak je star podeželski pregovor. In ja, midva, midva … Mogoče je res narobe, da sem te zapeljal, da sem v tebi našel neko zatočišče. In če sem te na kakršenkoli način prizadel, se opravičujem.« je Brane melanholično zmehčan, hkrati pa premišlja: Ja, pizda, zdaj mi bo pa srala s temi forami, zveza, pa to. Pa njena nesojena poroka, mater ima dreka v glavi; o pizda, v kaj sem se zapletel.

»Brane jaz, jaz sem se zatrapala vate,« mu skozi neodjenljiv jok jecne.

»Oh no, to je pa tako najstniško. Saj sva oba že zrela, no. Menda sva prerasla to obdobje. Romantika že, pa to. Dva ne potrebujeta nekega besednega potrdila, da se čutita, ne. Zatrapala, ja no, se zgodi … Jaz zase ne vem, kaj je to z nama, ne znam in ne zmorem definirati, ej,« reče in ji seže v lase. Prvič se mu izmakne in pograbi robček, se izsmrka in še bolj tuleče zajoče. Zdaj pa imaš, razmišlja Brane, zdaj pa imaš, to, to butaro kmečko, to … Hudiča no, mar bi ostal pri mestnih frajlah, ki se dajo dol in to je to. Ta pa zatrapala, pa to in ono, pa … Pa kaj se grem, kaj se grem. Saj bi moral vedeti, da …

»Nimaš me zadosti rad,« čez čas reče Magdalena, vsaj nekoliko izjokana. Pogleda še ne dvigne. V njej je megla misli: Tudi ta bo šel, bo šel … Saj bi mogla vedeti, da me ima samo za družbo, ker … Saj ni napačen, samo … Kako ne razume, da si želim biti z njim, da … Kako ne razume, kako je, če si zaljubljen …

»Ej, nehajva s tem, ljubezen, zveza in te fore. Ne prenesem takih scen, resno!« reče Brane trdo, odločno.

»Pelji me domov, lepo te prosim, pelji me domov,« zajoče Magdalena.

»Prav, kakor želijo madam,« cinično reče Brane. Vključi motor, požene brisalca, ki vdano pobrišeta kaplje, in zdi se, da brišeta tudi neko bližino. Pa pomisli: ja, tako se začnejo konci, ja. Odmika se mi, konec bo, vem … Ni dosegla svojega, eh ja … In ženski jok, to zelo staro orožje, ja. Še pred mrakom bo varno doma, kmečka lepotica.