Peter Krkoč se odstira

POGOVOR S PETROM KRKOČEM.

Ta pogovor je nekaj časa zorel; zdaj je zrel, iskriv in iskren. Hvala Petru za odgovore. Iskrene čestitke ob prvencu Zrna norosti. Vprašanja pripravil: Bojan Bizjak. Fotografijo je posnela Petrova hčerka: Iva Krkoč.

• Seveda bova začela na začetku, tam nekje, ko je burja svedrala lase in je Peter šel v šolo. Kakšen šolar je bil, ganljivo vihrav, zvedav …

Bil sem malo nad povprečjem; nič posebnega, ampak poln odpora do šole. Z leti nam je sistem dajal več svobode in sem se nekje do konca faksa unesel.

• Gimnazija naj bi bil začetni proces zoritve. Seveda je nalagala tudi branja: kaj ste brali, ko ste začeli doumevati, da ima literatura neko magijo.

Kot večina vrstnikov, obvezne šolske literature nisem maral. Če sem pošten, se spomnim, da mi je bilo v osnovni šoli nekaj novel zelo všeč. Priznam pa, da so se mi na splošno zdeli vsi literarni velikani nesposobni napisati berljivo zgodbo. Še posebej zato, ker smo jih bili prisiljeni brati.

Se pa dobro spomnim, katera knjiga me je prvič resno nagnila v literarno vesolje. Takrat si tega ne bi upal javno povedati, ker bi moral dati priznanje šolskemu sistemu.

V srednji šoli se je zgodilo, pri slovenščini. Jemali smo tako imenovane zamolčane avtorje – že naslov poglavja je obljubljal nadpovprečje – in profesorica je prebrala nekaj verzov od Franceta Balantiča, saj veste, »V ognju groze plapolam …«. In vsevedni najstnik, torej jaz, sem se priklonil. Prej sem cenil predvsem angleški in italijanski jezik. Ta dva sta mi zvenela. Šele z Balantičem sem zaznal in začel spoštovati neslutene dimenzije slovenskega jezika.

Cankar, Prešeren, Gregorčič, Kosovel … vsi ti zlizani literati, ki so se gabili skozi ocenjevanja, so v resnici žarčili nerazkrito perspektivo, če me razumete. Kar težko je bilo verjeti, da mi je bila dotlej vsa ta knjižna bogatija prikrita.

Začel sem jih imitirati in eksperimentirati s poezijo. V resnici sem že od male šole naprej čečkal papirje z nekimi verzi, ampak ah, ja, no … otročja revščina. Od Balantiča naprej se je vse spremenilo.

Sem se pa še dolgo držal šolskih vzorcev. Se pravi, sem bil zakrknjen v en tak kalup korektnosti. Ta se je razletel šele pred nekaj leti, v Šoli kreativnega pisanja, v okviru Lavričeve knjižnice. Imeli smo izjemnega učitelja.

• Verjetno se je že zgodaj zajedla glasba v vas. Nam lahko razkrijete, kaj ste v mladostnih letih  poslušali, kaj vas je tako rekoč pahnilo v rock izpovedovanje.

Skoraj do konca osnovne šole sem bil na strašljivo poceni zadevah – štirje akordi in poceni vatirani teksti. Če sedaj pomislim, da so nekateri prijatelji poslušali MiladojkaYouneed, Laibach, Iron Maiden in druge še bolj sofisticirane zadeve … jaz pa sem medtem navijal … ma dej, dej. Ne bom povedal.

Potem sta mi enkrat uleteli dve prelomni kaseti. Prvo sem našel na tleh, v eni od batujskih gas –AC/DC. Je bil čez obe strani posnet samokomadThunderstruck, ampak to je bil zelo zasvojljiv zvok.

Glede tekstov pa je bilo tako, da mi je bratranec v približno istem momentu posodil kaseto, na kateri je šopal miks bendov kot so DeadKennedys, SexPistols, Toy Dols, The presidents of the United States … Pisani pank. Vse se mi je zložilo, oziroma duša se mi je poživila od spoznanja, da se lahko na traku tako zelo svobodno izražaš, pa se bo to izrazje vseeno vrtelo med ljudmi.

Tako. Ti dve kaseti sta mi izruvali glasbeno korektnost in me definirali za naslednjo dekado.

• V bistvu je pisanje tekstov za rok izpoved tudi neka kreativna vaja, ki zahteva določeno energijo in subtilnost. Kako so nastajali ti vaši teksti. In morda veste, koliko ste jih napisali, pa koliko jih je »preživelo.«

Se ne spomnim, koliko sem jih spisal. Jih je pa kar veliko tam gor v eni omari, ja. V javnost so najbolj pogosto šli prečiščeni teksti.

Treba je razumeti, da ko izvajaš glasbo za širšo javnost, si načeloma ne moreš dovoliti svobodnega pesništva, torej kompleksnih misli – ljudje tega ne bi razumeli. Pa verze je treba še v določen ritem stisniti. Jasno, da ne morejo horizontalno zaplavati čez rob zvezka. Poenostavljati tekste je enako kompleksna naloga, kot plemenititi tiste, ki so švoh.

Ker pa vseeno poceni tekstov ne bi želel peti, sem imel svojo interno foro. Sem pisal tro-plastno. Prva plast je ljudem razumljiva na prvo žogo – to je za tiste mimobežneže, ki uživajo v tem, da se ne pretirano poglobijo. Druga je za tiste, ki si vzamejo čas in imajo radi premisleke o življenju. In tretja pomenska plast je samo zame. Nosi intimo, ki bo šla z mano v grob.

Lahko povem, da imajo tudi navidezno najbolj banalni teksti od skupine Skalp suvereno filozofsko in psihološko podlago, in na to zapuščino sem ponosen.

• Bila so potem leta, ko je življenje dobilo krila – leteli ste na valovih udarnega zvoka, izpeli neke verze; utirjali ste se v zavest mladenk – življenje rok pevca. Morda imate bogate spomine, ki še čakajo na literarno obdelavo?

Še ne razmišljam o tem, ker se mi zdi še preblizu. Pravzaprav meljem, ma nisem še zmlel. Bilo je zelo intenzivno … od izjemno lepih do utrujajočih zgodb. Vsekakor pa ni bilo enostavno pustiti glasbenega sveta.

Prvi bend smo ustanovili v vrtcu in je z leti prerasel v skupino Skalp, ki je bila del mene polnih 26 let. Moji fantje še igrajo.

Je pa vsa rokerska snov naložena vame in se vsekakor izpisuje v vsem, kar ustvarjam izven glasbenega sveta.

• Seveda moram vprašati, kakšna je mešanica besed in zvokov, mislim, ko gre za besedilno vpenjanje v rok skladbo – kaj je prej, zvok ali beseda – vem nekoliko nerodno vprašanje, pa vendar.

Pa ni nerodno … ljudje so me to pogosto vprašali.

Včasih je najprej glasba, včasih je že pred njo tekst. Vsekakor pa morata v neki fazi zvok in beseda nastajati skupaj, če želita obstajati skupaj. Zato da zadeva zveni naravno, da jo poslušalec začuti kot nerazdružljivo. Ko ne pride do tega spoja, se to prav boleče začuti.

Jaz sem si recimo vseskozi pisal verze, in ko sem dobil idejo za muziko, sem iskal, kateri od teh verzov bi se najbolje zlili z vzdušjem skladbe. Ampak seveda, nato je sledilo še precej veliko prilagajanja tekstov, da so padli v ritem glasbe. Tudi kasneje, na vajah z bendom, sem ob živih instrumentih še pili posamezne dele besedila. Včasih tudi v snemalnem studiu, kar med snemanjem.

Mi je pa bila najbolj poživljajoča izkušnja, ko sta se glasba in besedilo v glavi pojavila sočasno. Teh občutkov pa ne znam dovolj dobro opisati. Zato jih ne. Tudi, da ohranjam njihov neizrečeni čar.

• In kdaj ste pravzaprav v sebi odkrili, da bi pa lahko vstopili tudi v svet izborne literature?

Resnično šele na literarnih delavnicah v Ajdovščini. Pred tem, se mi je visoka proza zdela Olimp posvečenih. Si ne bi upal tja, resno.

In ko me je sodelavka povlekla v ta izjemni literarni krog, priznam, da sem se zelo ponižno umestil za vaše izbrušeno omizje.

Prej sem omenil, da sem vse do te literarne delavnice pisal po šolskih vzorcih. Mogoče se bo komu zdelo butasto, ampak šele pri približno štiridesetih letih mi je vzorce razsul zelo enostaven izrek: »Seveda lahko pišeš zgodbe, kakor želiš.«Verjetno je šlo bolj za to, da je izjava prišla ob pravem času iz pravih ust. Saj pravim, imel sem izjemnega učitelja. Dal mi je svobodo.

Moj literarni pes se je utrgal: je šla korektnost, nuja po vzorcih, nuja po ugajanju masam, in vem, da sem v tistem trenutku zares prvič začutil svet izborne literature. Pa se zavedam, da sem na začetku poti, v primerjavi z vami.

• Odstirek resnejših literarnih prostorov je zagotovo bil tudi naš Burjač – tu ste že kar nekaj stvari objavili, tudi pod psevdonimom, in bili brani. Ne nazadnje je tu začel izhajati vaš prvenec, roman Zrna norosti. Bi znali razložiti, kako je nastajal?

Se kar spodobi, da na tem portalu razgrnemo novico o izdaji tiskane verzije romana. Ja, roman Zrna norosti je kot tedenska nadaljevanka izhajal tukaj že leta 2020.

Burjač je res odlično literarno mesto. Da na enem kraju najdeš toliko kvalitetnih tekstov … to je unikat in absolutno redek diamant, ki ga nima nobena slovenska knjižnica. Vsaj po mojem vedenju ne. Tako da velik poklon vsem ustvarjalcem.

Pa luštno je pisati za Burjača, no. Lahko improviziraš, eksperimentiraš, se skriješ pod psevdonimi in nasploh … lahko treniraš svoje sposobnosti. Saj ne rečem, da mi ravno vse zgodbe objavite, ker se zavedam, da grem včasih čez mejo javno sprejemljivega, ampak … lepota eksperimenta pa ostaja. In tako se je tudi začel pisati moj prvi roman Zrna norosti – kot eksperiment v Šoli kreativnega pisanja.

Nekega dne sem začutil, da bi lahko liki, ki sem jih ustvarjal na delavnicah, sobivali in skupaj ustvarili močno zgodbo. Pa sem se pogovoril z njimi in jih začel oblikovati v roman.

• Zdaj, ko je knjiga v fizičnem smislu postavljena v realnost sveta, zagotovo imate neke posebne občutke. Kako je bilo prijeti prvi izvod, jih listati, morda ovohavati … Vsak pisec ali pisateljica ima pač svojo izkušnjo. Kakšna je bila torej vaša?

Poznam vaše rituale ob prejemu nove knjige in zadnjič sem slišal, da Tone Partljič vsako novo knjigo nosi po stanovanju, kot bi bila dojenček in ji prigovarja »Pa kako si ti lepa.«

Jaz ob prejemu fizične knjige nisem čutil nič posebnega. Verjetno zato, ker je roman že dolgo spisan, ne vem.

Vsekakor pa me je presenetil ponos, ki sem ga doživel, ko mi je knjigo družina navdušeno pohvalila. Ker me dobro poznajo, a sem jih očitno presenetil.

Mogoče se me bo dodatno dotaknilo oktobra, ko bomo izvedli dva posebna dogodka ob izdaji knjige. Scenarij za ta literarno-glasbeni večer sem spisal tako, da bo deloma igran, deloma improviziran. Pet nastopajočih bo izvedlo interpretacijo tekstov in avtorskih skladb, ki so del romana. Klaviature, bas, looper, kitara, dva ženska vokala – jaz ne bom pel –medregionalna ekipa … luštno bo.

Predstavo bomo najprej izvedli pod okriljem bohinjske knjižnice, na dan uradne izdaje romana. Konkretno 24. oktobra v prostorih Triglavskega narodnega parka, v Stari Fužini, kjer so res krasni sodobni prostori. Publika bo sedela v objemu knjižnih polic, za nami pa bo pogled na jezero. Če ne bo tema.

V novembru pridemo v Ajdovščino, v Hišo mladih. Tam smo že lani izvedli predstavitev romana Otok pozabe, kjer sem bil soavtor, in je prav tako idealna kulisa za postavitev našega ansambla.

Se pravi, dve predstavitvi bosta. Le dvakrat bomo v živo izvedli vse skladbe in potem nikoli več. To se mi zdi veličastno. Že težko čakam.

• Pisanje romana zagotovo zahteva več potrpljenja in zbranosti. Vendar – to pač sprašujem slehernega literarnega ustvarjalca – kakšno je vaše bralno ozadje. Kaj vas pritegne, katere zvrsti. Kaj vas napolni in vam da dodatno motivacijo. Verjetno gre pri snovanju resnejše literature za podobno napajanje kot pri glasbenem kreiranju – glasbeniki pač poslušajo veliko glasbe, pisateljice in pisatelji pa berejo.

Filozofsko ali psihološko močne knjige me najbolj povlečejo. Da pa se mi pa prav zasmeje srce, je dobro, da ima knjiga bogat jezik. To me aktivira. Še preveč.

Najboljših knjig ne zmorem prebrati več kot dve do 5 strani na dan. Ker mi dobesedno bliska v mislih, ko preberem kakšen genialen stavek in se z njim tudi do 20 minut.

Razen ko, recimo iz radovednosti, preberem kakšno enostavno svetovno uspešnico … tisto se res hitro bere. Me pa take hitre knjige pogosto pustijo praznega. Kar tudi ni slabo. Neke sorte meditacija.

Priznam tudi, da nekaterih knjig ne preberem do konca. Včasih sem se mučil in bral tudi, kar mi ni delalo veselja, ker sem želel dognati, kaj je narobe s to in to knjigo. Ampak potem me je en zelo plodovit pisatelj in strasten bralec vprašal: »Ma, kadar je vino kislo, ga tudi popiješ cel buč, da vidiš ali je kislo vse do dna?!« Sem razumel in se strinjam, da je škoda zapravljati toliko časa s tistimi stvarmi, ki nas ne veselijo.

• V vašem romanu je moč pripovedi zasnovana na sledečih segmentih: mistika, politična provokativnost, socialno – psihološka razplastenost, zgodbovne diferenciacije – gre za izrazito fragmentarni roman; in, to je treba posebej poudariti, gojite izvrsten jezik, ki se prilega pripovedi in daje dodatno dramaturško energijo. Kaj vam torej pomeni jezik; zagotovo to ni samo orodje sporočanja.

Zdaj, ko je knjiga natisnjena, jo je tašča posodila eni gospe v branje. Pred kratkim je bila ta gospa pri nas in se mi je zdela kar sijoča. Mi je segla v roko, ampak sem si mislil, da pač zato, ker se spodobi. Njene prve besede so bile: »Moram reči … tvoj jezik je SOČEN!« To je podarjala … sočen, res … sočen.

Jezik je postal moje igrišče. Pišem lahko, kar me piči. Če tako čutim, pokažem, kar sem napisal, drugače zadržim zase. Tu je svoboda. Me ne zanima, ali bom zadel točno pravo ciljno publiko: ni mi treba paziti na svojstven zvok ali stil, nisem omejen z nobeno knjižno zvrstjo, nobena založba od mene nič ne zahteva, ne rabim javne objave … Čutim poslanstvo, da ubesedim zgodbe, ki se mi pojavljajo v glavi in ob tem uživam kot otrok na ringelšpilu.

Nisem pa imun na javnost. Ko ti moji izpisani piksli ali črke na knjižnih listih vzbudijo čustva, mi to prinese določeno radost. Ampak moje iskreno veselje je oživljati in rojevati literarne like. Zasledujem ideal, da bi bralec pogrešal akterje, ko enkrat odloži knjigo. Z jezikom se to da; je magija!

• Osmisli ste svojo pripovedovalsko slo v romanu, ki je v slovenskem kreativnem prostoru poseben, tudi zato, ker združuje rok energijo s privzdignjeno epsko literarno zasnovanostjo in jezikovno svežostjo. Zagotovo pa so načrti za nove produkcije že v glavi, deloma tudi že v digitalijah. So?

Hvala za tako pohvalo.

Novo nastaja, ja. Dva romana sta v idejni zasnovi oziroma sta približno četrtino spisana iz časov, ko sem mislil, da lahko pišem po tri romane sočasno. Ta dva sedaj čakata, tretjega pa lepo počasi pišem. Njegovo izdajo pričakujem v letu 2028, mogoče 2029. Ne živim od pisateljevanja in zato si predstavljam, da imam privilegij neskončnosti. Poleg tega je dokazano, da pisanju ne morem posvetiti ravno vsake proste minute. Lani se je tak podvig končal v kliničnem centru.

• Kakšen je vaš – čisto tehnično gledano – ustvarjalni postopek: čas, način …

Pred kratkim sem zamenjal pristop, ker pisanje romana Zrna norosti in še mnogih kasnejših drugih tekstov… uh, to je bil Teksasa. Pisal sem v vsakem prostem trenutku, zelo pogosto sredi noči. Praktično sem cel roman spisal leže, v svoj mobilni telefon in predvsem si nisem privoščil ustvarjalnega počitka. Teksas, adrenalin. To, in še številne druge aktivnosti, so mi malo spodnesle zdravje. Prinesle so mi tudi določeno modrost.

Tako je sedaj edini pravi čas za pisanje jutro. Je mir, je glava čista in nimam še tiste opravilnostne naravnanosti, ki jo v možgane zapeče delovni dan.

Sedaj pišem izključno na računalnik, na pisalni mizi, ob sebi imam liter tople vode in no ja … pogosto žvečim evkaliptov »čigumi«. Razvada, ki mi nadomešča cigaro. Ali pa pisateljsko pipo. Mogoče dudo, saj ne vem.

Kakorkoli, še pred tipkanjem pa grem na pohod v jutranjo temo, tam čez polje. To je prav tako del procesa pisanja. Tako se duševno pripravim.

Danes se še bolj zavedam, da je literatura polje posvečenih, v katerega sedaj vstopam z velikim spoštovanjem. Ne želim več pisati iz pozicije napuha in razkazovanja svojih jezikovno-motoričnih sposobnosti. Vso tehniko skušam prilagoditi temu, da bo zapisano koristilo bralcu in da se v procesu izboljšam kot človek. Vse – filozofija, romantika, duhovni izreki, celo provokacije – vse naj koristiti. Zato se mi pri pisanju ne mudi več.

• Če se ustaviva pri splošni literarni klimi. Se vam zdi, da slovenska knjiga na nek način zamira, da pripovedi bežijo v digitalije?

Ja, pripovedke bežijo v digitalnost, hvala bogu. Ker knjige res cenim, sem zelo vesel, da se samoljubneži s svojimi poceni vsebinami pretakajo na tik-tok, reels, shorsts in v podobna fleksanja.

Sicer ne spremljam prepogosto številk na tržišču, ampak si upam napovedati, da nove generacije ne bodo več pisale romanov v tako masovnih produkcijah, kot smo jim bili priča v zadnjih letih. Pričakujem, da se bo literarni tempelj očistil cenene samoljubnosti.

Ampak literatura ne bo izumrla, vsekakor pa se bo spojila z novimi digitalnimi pristopi. Se že spaja. In tudi ko bomo imeli vsak svoj neuralink v možganih, bo literatura ohranjala svoje poslanstvo… prenos razmišljanja na višjo raven. Brez skrbi.

• Ker ste izseljenec iz Vipavske doline, zdaj živite v Bohinju, no, v bližini Bohinja; tam imate družino. Kako občutite to pokrajinsko drugačnost. Morda kdaj pogrešate Batuje?

Dajmo najprej javno razčistiti, kaj je Bohinj. Vem, da se vi malo šalite s tem vprašanjem, ker poznate naše kraje, ampak ljudje me pogosto vprašajo, ali sem prav res iz Bohinja. Najprej jih vljudno prosim, da povejo, kje je to»prav res Bohinj« in velika večina reče, da tam pri jezeru ali pa v Ukancu ali pa Bohinjska Bistrica.

Če želite, da Bohinc ne zavrtinči, je dobro vedeti, da je Bohinj cela kotlina. Se pravi … Vipavska dolina ima mesto Vipavo in reko Vipavo. Bohinj pa nima Bohinja. Nima kraja z imenom Bohinj.

Jaz sem torej prav res iz Bohinja, štiri kilometre stran od jezera.

In tako sem se izognil odgovoru na vaše zahtevno vprašanje.

No … oboje imam enako rad – Batuje in Bohinj. V obeh imam družino, v obeh so res dobri ljudje in oboje se začne s črko B.