Panika

Pred mano se razstira bleščava sinjina. Stojim na mestu in mežikam v boleče sijočo svetlobo, belkasto prepredena modrina lebdi mimo mene in mi s končiči prstnih blazinic dregeče lahko platneno srajco. Tišina, ki napaja brezoblično ozračje, je tako duhamorna, da začnem iskati znano z iglicami posuto pot proti stričevi koči. A noge se ne ganejo. 

Kje sem?

Z rokami opletajoče razganjam mrenasto belino, da bi se prebil naprej. Z levim kotičkom očesa zaznam lebdečo postavo, ki mi, tik preden dokončno izgine, šepne: »Et tu?«

Naenkrat se mi prsti nog zarijejo v zlato rumeno mivko, da lahko stopim naprej. In grem.

Kje sem? Kaj … je to?

Bleščavost usahne, obzorje se začne mračiti in tudi mukotrpne tišine ni več. Daljo napaja komaj zaznavno brbljanje, tihi glasovi, ki z vsakim mojim korakom pridobijo dodatni decibel. Drget v spletju žilja se povečuje, a vseeno pospešim korake.

Mogoče je kdo … da bi mi vsaj povedal, kje sem.

V sivi mrakobi se začnejo izrisovati zgrbančene postave. »Ej!« dvignem roko in stopim k tisti na svoji levi. Starejši moški, obraz mu obdaja siva, že precej zredčena dlakavost, suho zakašlja in nekoliko tišje zarenči: »Daj tišje. Me boli glava, da mi jo bo razneslo.«

»O, oprostite. Ste v redu?« 

»Če …? Ja, ja, saj sem dobro. Samo ta čebula,« potrka po vrhnjem delu lobanje in doda, »malo vročine je, ma ni hujše …« Povedi ne dokonča – zakašlja enkrat, dvakrat, roko pomakne k studencu. V tresavo dlan ujame nekaj prozorne tekočine in si namoči ustnice. 

Nezavedno stopim korak nazaj. »Veste, kje sem?« Pomolčim. »Kaj je ta kraj?« 

»Jaz … saj ne vem … Daj, naprej pojdi, ti bo kdo že znal kaj pove …« spet ga zmanjka, tokrat se ga poloti kašelj tako močno, da se v nebrzdanih krčih trese celotno starčevo telo.

»Mhm, ja,« zamrmram, bolj zase kot sogovorniku, in se zazrem pod noge, kot bi se bal, da mi bo kar na lepem zmanjkalo poti.

Kot bi mi oči nežno pregrnila tanka temna mrena, se okoli mene še nekoliko zmrači. A vseeno dobro razločim obris naslednje postave. 

»Zdravo!«

Čeprav ne dobim odzdrava, stopam bližje in vedno bolj razločno slišim suho hropenje. »Zdravo,« ponovim, tokrat tišje. Okroglina telesa se počasi dvigne in vame se megleno zapiči par rdečih oči. Prestrašeno pogoltnem krik, ki se mi izvija iz grla, in skoraj šepnem: »Saj … ne bom vas motil … samo … Ne izgledate dobro.«

Moški, ta je recimo srednjih let, mlajši od prejšnjega, a še vedno precej starejši od mene, se mučno zgrabi za prsi in zahrešči: »Pa a ne zgledam prav super?« Zdi se, da bi rad svoje sarkastično vprašanje opremil z zaničljivim smehom, a se mu iz suhega grla izvije le nekakšno hropeče pokašljevanje.

»Kaj … se vam je zgodilo?«

»Veš, ko so prinesli to oštjo iz Italije, sem se smejal.« Rdečeoki se ustavi, čez trenutek zasope: »… Zdaj … se ne smejem več.«

»To oštjo … virus, mislite?« se radovedno nagnem nadenj, a s še več distance kot pri prejšnjem.

»Virus, virus … pekel.«

Pogoltnem slino, ki se mi nabira v kotičkih ustnic: »Pa saj niste tako stari … Mislim … Je bolj nevaren za starejše, ne?«

Možakarjev obraz se spači v neokusno grimaso. »Pekel … za vse … ne izbira.« Sedaj se skorajda duši v svojih odgovorih, a se potrudi še enkrat zamahniti z roko: »Pojdi … boš videl … sam.«

Ne upam si ga vprašati še za pot, ker se zdi, da se bo vsak hip onesvestil. Zravnam se in ozrem okrog sebe.

Je kdo …? Naj mu kdo pomaga. Jaz … Še enkrat ga ošinem s pogledom. Moram naprej. 

V mivko me dodatno pogreza gromozanska kepa, ki se mi razrašča med srcem in sapnikom. 

Kaj je to, no?! Kdo so ti …? In virus … korona? Saj so rekli … meni ne more bit nič … jaz sem mlad … zdrav … ta je blodil … Imam privide? … ne vem …

In v svoji zamišljenosti se skorajda zaletim v kovinsko ogrodje nekakšne …

Postelja? Kar zunaj? Kaj …? 

Na njej leži s cevkami prepredeno telo očitno mlajšega moškega.

Kakih sedemnajst, osemnajst … 

Obraz je obrnjen stran, plastična orodja mu zevajo iz ust, se razširjajo čez celoten prsni koš, obdajajo glavo in se spajajo v oglatem aparatu ob strani. Dih se mi ustavi, trebuh se skrči pod težo udarca, ki ga je ob videnem zadalo srce. 

Kako …? To ni pravično!

Počasi naredim korak, dva v desno, da se pred mano razgrne mučeniško spačen obraz bolnika. Prizor mi proti požiralniku porine želodčno kislino.

Saj to sem …

Kislina mi napolni zaodrje ust, z vso silo butnem v polsedeči položaj in se nagnem čez rob postelje. Slečem s strahom namočeno majico in si z njo obrišem smrdeča usta. 

Kaj …?!!! Uf … saj ni … samo da ni res!

Spet se zvrnem na posteljo in skušam srčni utrip spraviti v sozvočje z dihanjem. 

Mater …

Ko se mi pritisk spusti v območje zdrave normale, mirneje zaprem oči, da bi prišel še malce k sebi. A jih hipoma spet odprem.

Klara! Kje je bila prejšnji teden?? V Italiji!!? Fak! Fak, fak, fak … 

Udarci ob pljučne mešičke pohitrijo, vdihi so spet sunkoviti. Ko prestrašeno brskam za telefonom, čutim drobne mravljince, ki se s prstov nog dvigajo po mišicah navzgor vse do glave.

Glava! Glava me boli … In nehote se mi iz sapnika izvije suh kašelj. Fak! Pizda! Ne …

Zdaj že panično premetavam posteljnino.

Telefona ni! Kje …??

Končno se izpod zmečkane rjuhe zakotali črna tablica in trešči ob tla. Udarec odzvanja prek sten in se krčevito zažre v moja bobniča.

Histerično odtipkam številko. Zazvoni.

Prvič.

Drugič.

Tretjič.

Pizda, Klara, kje si??!

Četrtič. 

»Eila.«

»Klara!« 

»Tudi jaz sem te vesela,« se zasmeje v slušalko.

»Ej! Ej, kje … kje … Kaj si rekla, kje si bila prejšnji teden?« nebrzdano hropem. Upiram se kašlju, ki sili skozi moje pore. Skoraj se mi zvrti ob podobi, ki se mi izrisuje pred očmi. Jaz, na postelji, pod vekami krvaveče zenice, ki se ne bodo več odprle …

»Kaj?«

»Kje si bila prejšnji teden s starši??!« panično zavpijem v slušalko.

»Jaz … pa kaj ti je? Saj sem ti povedala!«

»Kje? Kje?« ponavljam.

»Pa … saj sem ti povedala. Pri teti … v Celju.«

»V Celju …« ponovim in končno lahko izdihnem zrak, ki sem ga v svoja pljuča spravil že na začetku klica. »V Celju … Ok. Oprosti za mojo paniko. Jaz … ti razložim, ko se vidiva, ok?«

Spet se zvrnem na posteljo in se skušam spraviti k sebi, ko se s stopnic zadere mama:

»Simon, doma sem! Pridi, da ti povem, koga sem srečala v Stari Gorici!«