Ostrostrelec

„Oprosti, ljubica,“ šepeče z nežnostjo, za katero v njegovem življenju – vedno na robu med biti in ne-biti, ubiti ali ne ubiti – ni bilo mesta. Bila bi le nepotreben pomislek, zaseda svetemu poslanstvu, ki ga je opravljal, morda celo smrtna obsodba. Ustnice komaj zaznavno drhtijo v tihi molitvi, edini, ki jo pozna in priznava.

Tu je, ob njem. Še zadnjič objema njeno telo. Tako znano. Tako domače. Vsak centimeter pozna. Zažrt je vanj kot vonj cigaret zanikrnega kadilca v star tapeciran kavč. Njegova bit je neločljivo prepletena z njeno. Premrle dlani, ki se je oklepajo, ki so v večno svetlobo hladno pospremile na desetine duš … zdaj iščejo utehe v teh poslednjih dotikih. A ne okleva. Odločil se je. Tako kot že nič kolikokrat poprej. Brezkompromisno. Čas je.

„V dobrem in hudem, dokler …“ Vedno je izpolnil obljubo. In neskončno mrzil in preziral vsakogar, ki tega ni bil sposoben. Nepremišljeno bruhanje velikih besed mu je obračalo želodec. „Besede … Besede pustijo večjo praznino kot smrt. Povzročajo razdejanje, ki se ne more primerjati z nobeno strelno rano.

Besede … V spominu mu odzvanjajo tri … računajte na nas. Porojene v neki davni evforiji so objemale mlade zaljubljence, dokler se naposled niso izpele in izrodile v krvave obračune; v nevihto, ki je ceste, zgrajene v žaru ‘bratstva i jedinstva’, zdaj tlakovala s trupli in jih spirala s krvjo. Rojeni po velikih bitkah so hoteli imeti svojo. Vredno očetov in dedov. Vredno velikega naroda, omembe v zgodovinski čitanki in marmornega spomenika na glavnem trgu prestolnice.

Bil je eden tistih, na katere lahko vedno računaš. In ona … je bila iz istega testa. Edina, ki ga ni nikoli pustila na cedilu. Prilagajala se mu je, pa naj je bilo še tako težko. Poznala vsak tresljaj njegovih rok. Čutila utripe srca, ki je prhutalo v ekstazi izpolnjenega poslanstva ali v skorajda poblazneli letargičnosti pričakovanja trenutkov brez povratka; točk, na katerih se Življenje in Onostranstvo prelijeta in se zabrišejo ločnice med prav in narobe. Ko ostane le še prizor padanja … počasni posnetki. Osuplost na obrazu, ki sovpada z rahlim pokom, in se potem, ko se umiri roka, razgrne v neskončen mir, skoraj smehljaj. Rad je opazoval tisto spokojnost. V nasprotju z redkimi tovariši nikoli ni meril v T-cono … Če ni imel možnosti zadeti srca, je počakal na drug trenutek. Za seboj je hotel pustiti čistost, blaženost. Pokazati svetu, da se ni treba bati smrti; da je življenje tisto, ki je pokvečeno in zmrcvarjeno. Smrt je le spremenjeno stanje zavesti. Je kaj manjši zločin, če nekoga pošlješ spat ali mu ponudiš steklenico viskija?

„Najdražja,“ se zganejo ustne … vilinsko prosojen topel dih se vrtinči v zgodnjezimsko jutro. Pogled zdrsne po njenem vitkem telesu, kot da si želi zapomniti vse obline in vdolbine, vse, kar mu je bilo toliko let ljubo in od česar se zdaj nepreklicno ločuje. Vsenaokrog deviška belina. Tudi sam je odet v belo. Brez madeža se je rodil in tak se želi posloviti. Z njo kot vodnico čez svoj osebni Stiks; brodnico namesto postaranega, brezzobega Harona; z njo, ki bo porok njegove nedolžnosti v temačnih sobanah podzemlja.

Njegova ljubimka je bila. Tolažnica. Spovednica. Rešiteljica. Boginja. In zdaj bo priča njegove poslednje sodbe. Njegova veličastna in pravična Maat, ki bo s hladno, a blago kretnjo v eno posodico svoje nebeške tehtnice položila njegovo srce, v drugo pa lahno peresce …

Ni ga strah. Nikoli se ni bal. Ni poznal žara čustev, ki se zlivajo prek robov običajnih odnosov: jeze, obupa, privoščljivosti, zavisti, poželenja. Bil je kot gladina zaledenelega mračnega tolmuna. Brezizrazen. Skrivnosten. Nevaren. A ljubil je. S potrpežljivo umirjenostjo, ki ne pozna vrhuncev in padcev – ki se kot vodilna melodija vleče skozi simfonijo. Konstantna. Vseprisotna. Transcendentna. „V dobrem in slabem,“ …

Z njim je bila zadnja leta. Skrbel je zanjo kot mati za dolgo pričakovanega in želenega potomca. In ona mu je vračala z zvestobo, s stanovitnostjo, ki je v človeškem svetu tako redka.

Zdaj sta na končni postaji. Pred blodnimi očmi, ki so se v vseh teh mesecih malone zlile s steklom okularja, se riše sprevod. Špalir, skozi katerega se bo sprehodil na svojem zadnjem potovanju. Ne trudi se, da bi štel … natančno ve, koliko duš je pred njim. A ni število tisto, ki je pomembno. Omamno doživetje trenutka … V en sam odjek zliti neslišni zvoki belega miru. Desetine svetlobnih dlani, ki ga bodo prestregle, da ne omahne v temo. Tam bo, enak med enakimi. Rabelj med žrtvami, žrtev med krvniki. Svetloba v svetlobi.

Pripravljen je. Ničesar ni prepustil naključju. Še zadnjič jo objame. Za trenutek ji nasloni utrujeno glavo na kopito. Nežno, kot dojenca v zibelko, jo s skoraj posvečeno kretnjo položi zraven sebe. Brez besed. Nikoli niso mogle izraziti tistega, kar so kričale tišine. Zato naj bo nemo tudi slovo. Vdihne pred zadnjim izdihom. Desnica izvleče M57; tako kot on je utrujena od življenja, sita ljudi in sveta, ki se vrti v napačno smer. Nato se njegovo, s podlago zlito, telo umiri. Kovina poljubi sence. Kazalec najde točko, ki vodi v ogenj, ekstazo in mir. Sproži. Roka omahne. Bela lupina, nedolžna sredi neskončne beline, se potaplja v poslednji sen … Le rdeča bit odhajajočega življenja pod njo se v lahni meglici dviga v hlad novoletnega jutra.