Opazovalec

Popoldan je razrvan kot duša stare prešuštnice. Ljudje se mrzlično prestopajo sem in tja in napolnjujejo sveže orošen trg. »Eni beli, drugi rdeči, saj ni važ’n sam’ …« mi odmeva sprva v čelnem režnju, nato ta komična podoba otrok s klobuki in perjem odpleše mimo ušes, prek zatilja in vse do zastora zob, ko se tik zatem pretisne skozi špranje in butne ven v obliki skoraj nemega mrmranja. Za hip se mi zazdi, kot da te drobne, mravljinčkom podobne postave sploh ne vejo, kam bi šle, le brezumno drobencljajo zdaj levo, zdaj desno, da bi našle svoj roj. In kaj kmalu so očitno ga, ker se skupine naglo večajo. A še vedno brez pravega cilja, le živčnost posameznikov, ki se bo prav kmalu razrasla v histerijo množice, je zdaj preplavila razprostrt, pa tako brezdušen prostor.

Od kod mi vse te podobe, me vprašaš? Ne, ne, jaz nisem za kolektivne »športe«, res ne, se zasmejem v kotičku svojega drobovja. Seveda se smejem tebi, ki si na to sploh pomislil. Ne, ah, kje pa! Jaz le sedim tu in opazujem. Tako, ja, skriti opazovalec, prav opažaš. Skriti opazovalec življenja, če hočeš. To se sliši tako … lirično, kaj? Tudi metaforično in neoprijemljivo, vsekakor pa lepo … Reciva, da sem torej potuhnjeni, nemi in oddaljeni opazovalec današnjega trškega življenja. In v tem trenutku srkam pozno popoldansko kavo na terasi nekega bifeja. Ni prav dobra, precej je vodena, tudi pena ni pripravljena nič kaj preciozno … A kaj bi dlakocepil, nekam se pač človek mora dati. Hahaha, ja, pa me imaš! Ni, ne, ni naključje, da sem prav tu in s pokvečeno obrazno mimiko srebam to vodeno brozgo. Lahko bi šel v Bachus, tam je kava dobra, pena osladi grenke brezciljne popoldneve, a … Ja, slišal sem za današnji shod. In zato ga bom, kot se za nemega potuhnjenca spodobi, natančno, celo študiozno opazoval, da bosta mojo jutrišnjo apatičnost napolnjevala arogantni smeh in plehki čvek, češ, mi, tapametni pa tega … tako … nikoli …

DOL Z … Zadušljiva popoldanska mrakoba izzove, da nekajkrat orosim presušeno zrklo. DOL Z MASKAMI, DOL Z VLADO! Le kako tako drobna ženica sploh drži tak težak transparent? Zrem v njen razbrazdan, očitno doma spleten šal, ki ji prekriva zgrbančen, a trdno oklepajoč prijem. Kljub v tla pogreznjenemu koraku se njeno debelo krilo nad gležnji ziblje, kot da vpije skupaj z napisom, ki ga je skrbno izrisovala od včerajšnjega jutra. Natančno razpotegnjene linije, ki kar na pladnju ponujajo njeno celotno življenjsko filozofijo. Kam naj ti grejo …? In kdo naj pride za njimi? Koga bi ta ženica rada …? Sploh ve? Ve ta gruča očitno enakomislečih …? »Ej, deklina …! Ja, tukaj … Še eno pivo … Kaj imaš? … Potem laško …« Mlada študentka me očitno ne razume, zato prek postane tkanine bolje artikuliram: »Laaaškooo!« … Vem jaz …? Beločnici spet potiskata temno okroglino levo in desno, zdaj dol, nato spet v stran. FAŠISTI SO ZA V ZAPOR, NE ZA V DRŽAVNI ZBOR! / CEPIVO = POT V ŽALOSTNO PRIHODNOST / POCEPAJTE VLADO! … Moški, ženske, mladi, stari … Zdi se, da drhali ni konca. Ej, ne razumi me narobe. Ja, mogoče je beseda drhal res pretrda. Ne gre za to, da bi sodil. V resnici nisem niti za niti proti, sem le del večine. Tako je najbolj varno, se mi zdi. Lahko mi rečeš, da sem reva, da … Tako, prav, reciva, da nimam hrbtenice, se popolnoma strinjam, a kaj naj ti rečem? Nisem človek, ki bi se drenjal za svoj prav, predvsem zato, ker moraš svoj prav najprej imeti. Jaz ga nimam, niti si možganov ne polnim z raznovrstnimi informacijami, s katerimi bi potem vehementno tolkel po vratih tistih, za katere menim, da so mi nekaj kratili. Ga imajo vsi v tej množici? Svoj prav, mislim … Ti praviš, da le taki posamezniki lahko prinesejo spremembe. Vem, jaz in meni podobni jih ne moremo. A saj ti pravim … Meni je zaenkrat ok. Ne zdi se mi, da bi se mi življenje bistveno spremenilo. Moj dan je enak včerajšnjemu in ta tistemu iz prejšnjega meseca, tisti pa dnevu izpred časov korone. Če me ne motijo ukrepi? Ah … iskati ideologije ali pa teorije zarote in s tem mahati po trgu … Bo to prineslo spremembo? Bo …? Zakaj si tiho? No?! Bo, te vprašam! Klinc!

Vodeno rjavino poplaknem s hladno pivo. PRIHODNOSTI NI, A MI SMO TU! Srednje velik napis na trdnem kartonu. Oblika črk razodeva, da je bil spisan na hitro, očitno v nekaj minutnem premoru med koncem službe in željo po okrepitvi občutka pripadnosti človeštvu. Lastnica, na oko mladenka med 20. in 30. letom, se vztrajno preriva skozi šivankino uho natrpane razrvanosti. »Prihodnosti ni, a mi smo tu!« Čeprav se ti zdi, dragi bralec, nemogoče, jo slišim. Njen glas se spaja s prijetno grenkim okusom moje pijače in mi polzi prek sapnika v vene. Rdeči skodrani lasje ji zadaj skrbno varujejo hrbet, spredaj pa poskakujejo v ritmu njenih vzklikov: »Prihodnosti ni, a mi smo tu!« Rahlo privzdignem zadnjo platnico svojih reber in se nagnem naprej. Nekaj me na tej ženski privlači, da mi pogled ne skače več s človeka na človeka. Nekaj je … Zaradi teh nekaj milimetrov, ki so me približali že histerično nastrojeni množici, zdaj slišim celo njene globoke vzdihe. Glas, ki se prepleta z njimi, je vznemirljiv, skoraj evforičen.

Kaj …? Smeješ se mi? Neee, to nima nikakršne veze z njenim izgledom, prosim te! Seveda me ne privlači tako, saj je sploh ne poznam. Prvič jo vidim. Res, če ti pravim! Ne smej se, no, ker je neumno. Ne, ne privlači me ona, njena ženstvenost, vabi me ta njena … energija. Ta vera v trditev, ki se kot nežno perje lušči od ostale zlepljene dlake in se dviga visoko v zrak. Lebdi in se potem počasi premika na vse strani trga. Ta ideja … zdi se, da je res njena. Da to ni le prazno besedičenje, preganjanje popoldanske praznote ali upor voditeljem, ker so pač voditelji … Zdi se … Da s sabo vleče, prav ona s sabo vleče množico naprej. In res, glej, prav vsi se za njo počasi prerivajo naprej. Prav vsi …

V tem sinhronem zibanju teles se le eno odmika nazaj. Kaj … kam greš? Moški srednjih let, v temni jakni in zlizanih hlačah ne rine več naprej. V trenutku požirka ujamem njegov pogled. Prestrašen, skoraj bojazljiv stopa vzvratno, ob tem pa trči zdaj v enega, zdaj v drugega. Vidim. Kosti se mu potresajo ob pogledu na oborožene policiste, ki stopajo proti razjarjeni množici. Ah, daj! Reva! Prej svojemu roju obrne hrbet in stopi nekaj hitrih korakov ob rob. Potem se spet zazre predse. In … povlekel si je higienično čisto modrino čez usta in nos, kot bi šele zdaj opazil, da s sočlovekom ne vzdržuje dovoljšne razdalje. Pa saj nisi … tepec! Ostali pa stopajo naprej, vztrajno naprej, tudi moja rdečelaska … Sem res rekel moja …? Pa ne smej se, no! Pač ta rdečelaska, katere volja je močnejša od vseh tukaj zbranih. »Prihodnosti ni, a mi smo tu!« Ona koraka suvereno, stopi tik pred policista. »Prihodnosti ni, a mi smo tu!« Nagnem se v levo, da bi videl njen obraz. Artikulacija njene misli je tako močna, da bi ji verjel vsak skeptik. Ona je res tu. Pogled smelo poganja v policista pred sabo. Zdaj ne more več naprej, a njena misel se visoko nad glavami vseh preriva dalje. V prihodnost. Kam rine množica …? Saj vidijo, da ne more več naprej. Kam …?

BAM!

Tilnik potisnem močno nazaj. Sem na začetku omenjal histerijo? Truma teles v krikih in vreščanju upognjeno prestopa vse in vsakogar. Skupina hitrejših teče na levo v varno zavetje temne ulice, nekateri so zgolj počenili. Tisti zadaj, ki si je strah prekril z masko, je le obsedel za betonskim kipom. Joče …? Reva! Oči upiram v zdaj že nervozen mrak, da bi dojel, kaj se je sploh zgodilo. Zdelo se je kot … Transparenti ležijo kar po tleh, trg se prazni. Policist z megafonom nekaj vpije, a ne razločim sporočila. Prej strumna četa jasnih ideologij se zdaj spet spreminja v brezglavo drobencljanje nepomembnih mravljic. Roj se je razpustil, vsak teče v svojo luknjo. Le še ona stoji na svojem mestu. Tam, tik pred policistom. Zdi se, da zdaj on prestrašeno zre vanjo. Njen pogled pa še vedno smelo vpije: »Prihodnosti ni, a mi smo tu!« Takrat se na njeni svetli jakni izriše okrogel rdeč madež. Ona pa še kar stoji. Še vedno je tu. Žile se mi razširijo, zdaj mi je jasno. In zrem v množico, ki je ni več, in v policista, več njih … Le stojijo. Zdaj bom moral …, pomislim. Zdaj bi res moral … Izpraznim steklenico. Zdaj bom …, me prešine. Vstanem in grem domov.