Odšumevanje jeseni
Šumi.
Šumi listje pod gumijastimi škorenjci otrok, ki vrešče in neutrudno tekajo po pisani preprogi. Tu se jim ni treba bati, da bodo zapacali družinsko dragocenost ali razbili drag, v krzno prahu odet spomin na poletje, ki se je že zdavnaj predalo pozabi. Šumijo te krpice, ki jih drevesa v poslednjem striptizu leta nesramežljivo odmetavajo in nihče ne ve, kako dolgo bo trajala predstava razkazovanja odtenkov in kombinacij, oblik in preoblek … Kdaj bodo prelepa, vitka, enonoga bitja končno razkrila temna rebra in na novembrskem krožniku postregla parafrazirano resnico, da smo pod listjem vsi enako goli, ranljivi, drhtljivi … Bo leto za slovo prineslo čarno belo pregrinjalo, ki s tišino preglasi hrup vsakdanjika in brbotavi svet za nekaj ur ovije v mehkobo čarobnih spominov na otroštvo? Ali pa bodo prazniki ponovno le rdeča številka na koledarju in gneča v nakupovalnih centrih …
Tam šumijo plastične vrečke s hitrih blagajn, ki upanje na lepe spomine kradejo mladim generacijam; ki morske želve odevajo v smrtonosne toalete, dušijo ribe in uklepajo ptice. Vrečke, v katerih prenašamo in prinašamo odpustke za čas, preživet na delovnem mestu, v gostilni, na službenem potovanju; z njimi davimo občutke krivde, ker smo že desetič požrli obljubo in mulca prepustili iznajdljivosti non-stop razpoložljivih spletnih mater in očetov: u iber kul, nezateženih, energičnih sanjskih nadomestkov za odsotne, pregorevajoče, v past perfekcionizma in zapovedi vplivnežev ujete roditelje, ki hlepijo po urici miru in samote. Rešitve pa od nikoder. Celo z ekranov je izginilo sneženje. Nič več belega šuma, nič več blagodejnega časa, ko bi si lahko odpočil od bombardiranja z informacijami, slikami, zvoki, od vseh „Moraš!“, „Ne smeš!“, „Hočeš!“ …
Šumijo potočki, ki jih oplaja jesensko deževje. Drobni curki lezejo po šipah, po bregovih, cestah, klancih, dokler ne prerasejo v tok, ki sivo zemljo obliva z blatom in zasipa s peskom, ki nosi listje, da maši odtočne kanale in ovija jesen v nezgrešljiv vonj po gnitju, razpadanju, vračanju nekam, odkoder smo izšli.
Šumijo improvizirani papirnati stožci, v katere padajo hrustljava pečena srca kostanjeve barve z okusom prezeblih rok pouličnega prodajalca in z aromo spomina na poletje, ko si je taisto strateško točko lastil sladoledar s pastelnimi čarovnijami v rostfrei banjicah.
Šumotavo podrhtavajo krilca muh, čebel in os, ki jih jesensko sonce še zadnjič pred sodnim dnem kliče iz mrzle odrevenelosti. Šumijo tudi peruti ptic, ko se v slikovitih koreografijah sinhronega letenja zbirajo nekje med opustelimi polji in jeklenosivimi nebesi, da bi končno poletele v topel objem ritmov reggaeja in afriških bobnov.
Krila netopirjev se v magičnem času združitve onostranstva s tosvetnim borijo z snežno belimi peresi angelov. In natanko opolnoči morda zašumi kri, ki hitreje steče po prestrašenih žilah …
Šumijo sintetične bunde in zimske jakne, namestnice politično nekorektnih krznenih plaščev in štol, nekdaj glavnih zvezd vsesvètnih defiléjev po lasvegaško osvetljenih pokopaliških pistah. Komaj dogori zadnja sveča, že zašelestijo prividni, v celofan zaviti bomboni, ki razpirajo težke zavese spomina. Srebrna, zlata in nebeško modra svilena ovojnina, ki je krasila božična drevesca in novoletne jelke, in je, tako kot sladkosnedi otročaji popolnoma brezbrižna do ideoloških razprtij o izvoru in legitimnosti božično novoletnega praznovanja.
Šumijo nabrana krila deklet, ki se drenjajo v preozkih kabinah za pomerjanje in se ogledujejo v prijaznih zrcalcih, zrcalcih na steni … S široko razprtimi očmi tehtajo, v kateri obleki bodo najlepše v deželi, če to ne, pa vsaj na zabavi, kjer si bodo strateško izposlovale svoj silvestrski poljub. Poljub, ki bo njihovo pravljico odel v ‘živela sta srečno do konca svojih dni’, ko se za princem ne bo samo pokadilo (od slabih cigaret) in bo ostalo nekaj več, kot le shujšano kljuse.
Tudi Sava šumi na radijski postaji, ki je gumb ne more prav uloviti. Na čolničkih veselih pričakovanj in obžalovanj odnaša jesen nekam proti Beogradu; utaplja maske in izvablja solze; odplavlja vse tiste drobne stvari, zaradi katerih ljubimci oproščajo drug drugemu, in se vedno znova vžigajo v plamenih, ki ne poznajo letnih časov.