Odpiranje svetlobe
LUČ Z JUGA
Veter zvoni
v abscisi čela
kamnitega boga,
ki je bil izmoljen
v neki pomladi.
Zaman sem se nadejal
mlade tišine
med listi dreves
v topli noči,
ko sem čakal
na luč z juga.
Pršec metuljev
je prekril bron bolečine.
In luč z juga
je izbliskala
hromost srca.
DOLINA IZ SANJ
Trave poljubljajo nebo
rumenih sanj.
Odškrnjeno veko boga
so našli v pozabljeni dolini,
kjer se je smeh
zasrkal v rep reke,
ki je omahnila
v prazen krik
preznojenih rodov,
raztrošenih
v skromne žepe strasti.
Svileni prsti
tam zgrabljajo ptičja gnezda
v gomilo joka,
ki plemenito odzvanja
skozi star zvon
krušečega se zvonika.
Dolina iz sanj.
Dolina za poletje večera,
ko ugasne nemir pripeke.
GLEJ SVETLOBE
Nekaj skrušenega je v večeru,
ki se razliva
čez zenico zelene pomladi.
Takt ptičjega petja
se lomi v cvetju,
ki čaka na snubitve
izčrkovane z abecedo večnosti.
Tvoja roka išče v meni
roj ozvezdji,
ki se gostijo v samoto.
Čez ustnice
prikličem svetlobo,
v kateri bova umila
jok bližine.
Glej te svetlobe,
ki romajo
v skrhnino srca.
Glej te svetlobe …
IZGUBLJENA JUTRA
Na loku svetlobe
se izriše kljun vrane,
ki kljuva
v temno srce noči,
odzvanjajoče
v prazen prostor
razočaranih devic pomladi.
Matere so sklenile roke
nad cvetočimi obrazi
razigranih otrok
novega časa.
Izgubljena jutra
razobešena
v elektronske zapise …
Ta čas
je plehko morje
jalovih solz.
Izgubljena jutra
ostanejo na robu skodelice
zagnetene
v prste sanj.
ROMANJE ZA BESEDO
Vroči snopi
se nizajo
vzdolž poti,
ki me vodi
v steklene piramide,
kjer mavrice
rišejo besede.
Stala sva na trgu
utelešenih zgodb.
Presahnila sva
v kozarcu limonade.
Jaz pa grem
čez reko mrmranja,
do novega stanja
šibkih senc
kričave bližine.
Obšlo me je romanje,
romanje za besedo …
Na robu časa
je skrivnost odeta v kimono
pod katerim bliska
svoboda telesa.
Meči luči sekajo trsje v duši,
ki se je ujela
v zelene ornamente močvirja.
Mrak molčanja
se mi ziblje
v ovratnici priznanja,
da sem iztuljen iz telesa
udomačenega v trpljenju.
Na robu časa
sem topol
poln peska besed.
Ko kimono pade,
ostane telo
obraslo s poljubi.
In vzglavje iz mehkega maha
zaliže
razpoke bližine.
ORNAMENTI SVETLOBE
Krogi vesolja
zrnijo v listju,
ki se staplja z
oplojeno zemljo,
namočeno s strunami dežja.
romarji
ihtavo tresejo vrata jutra,
zaklenjena z molkom
užaljenih stvarnikov usode.
Papirnati drobci
zehavih uradnikov
stražijo
svojo pomembnost
v zrcalu minulosti,
ko človek
odrine
originale lic
trepetavih
v vrbah
onkraj rjavih voda.
mrak duš
se zbira
pod nadvozom
črnih cest
speljanih
v mesto
ničnih zavesti.
Vse je v krogu luči
večer, šampanjec
poljub
roža
in pozabljena
zvestoba
mladega obraza.