Nossi

Nekaj jo je prebudilo. Kaj? Kje sem, je pomislila. Sedla je. Moker hlad ji je obdajal telo – mokra je bila, tudi lasje so bili prilepljeni na Lašiče in čutila je, da ji po obrazu drsijo kaplje potu. Njen dih je bil globok in sunkovit. Nekaj groznega se ji je moralo sanjati … a, kaj? Z očmi je begala po sobi, po kateri se je razlivala medla, bela svetloba, ki je prihajala skozi zastekljeni del nad vrati – tuja ji je bila: okno zastrto z žaluzijami in zagrnjeno s prosojno zaveso. Ob steni nasproti velike kovinske postelje, v kateri je sedela, je bila majhna miza in ob njej dva fotelja, nad njo slika – vsebine ni razločila; na njeni levi je stala nočna omarica in na njej knjiga – ja, to je poznala, to je sinoči brala, preden je zaspala … na desni ozka, visoka omara. Ne, to ni njena soba – le kje hudiča sem, je pomišljala. Z levico se je prijela za nos in za trenutek zadržala dih. To je vedno storila, kadarkoli se je znašla v težkem ali mučnem položaju in kadar je začutila, da se je loteva strah. Pomagalo ji je, da se je pomirila, zbrala, da je lažje premišljevala. Tudi tokrat. V trenutku je iz množice misli, prepletenih s vprašanji in dvomi, dobila odgovor: na zasebni kliniki za estetsko kirurgijo je in jutri ji bo priznani kirurg v splošni anesteziji opravil estetsko operacijo – rinoplstiko nusu.
Spreletelo jo je po telesu. Val vročične napetosti se ji je iz trebuha razlezel po celem telesu, to pa je začelo dregetati. A bo res to storila? Še vedno si lahko premisli, je začela močno dvomiti in tehtati svojo odločitev.
Ko je bila otrok, je večkrat slišala: “Kako ljubka deklica, ko le … ,” da, ko le ne bi imela tako velikega in grbastega nosu – ni bilo izrečeno, a je bilo slišati, z usmiljenjem v glasu in bolj kot velik nos je bolelo prav usmiljenje nekaterih ljudi. Še bolj pa je bolelo posmehovanje, zasmehovanje, poniževanje. Njen nos je velik, popolnoma nesorazmeren s potezami obraza. Včasih ga je tako sovražila, da je velikokrat premišljevala, kako bi se ga rešila. … tudi na korekcijo, na operacijo je pomislila, a o njej je lahko le sanjarila, tako je mislila. Včasih pa, ko je zjutraj stala pred ogledalom in si ga ogledovala v njem, se ji ni zdel tako velik in grbast kot je bil – je takšen, kakršen je in – njen, z njim je ona – Ona – Nossi, tako so jo preimenovali otroci. Kdaj? Ne spomni se, od nekdaj so jo klicali Nossi, nikoli Teja.
Spomni se, da si je velikokrat želela, da bi bila Nessi, ne Nossi, tista ogromna, strašna pošast iz Lock Nessa na Škotskem: predstavljala si je kako teče za njimi, jih suva, jih meče v zrak, grize za noge … strah jih je bilo, bali so se je, jokali so, kričali in bežali pred njo in potem so se kesali: s klenjemi rokami in solzami v očeh so jo prosili: ” Oprosti, Teja, oprosti, tvoj nos je malo večji, a ni prevelik … nikoli več te ne bomo žalili,Teja.”
A to je preteklost, zdaj je nihče več ne zbada, ne žali, nihče se ji ne posmehuje – uspešna poslovna ženska je, vodi veliko, uspešno podjetje – spoštujejo jo zaposleni in poslovni partnerji, njenega prevelikega, grbastega nosa, ki ji v resnici kazi obraz, sploh ne opazijo, vidijo le njeno delo, uspešno vodenje, njene uspehe … no, le včasih, ko je kje zunaj, z družbo, ujeme kakšen začuden, zgrožen ali usmiljen pogled, a to se je ne dotakne več.
In Boruta je spoznala s tem nosom, že med študijem, bil je njena prva ljubezen, bila je ljubezen na prvi pogled in nikoli ni omenil, da je njen nos prevelik, moteč. Sprejel jo je z njim, z nosom, kakršnega ima. Zdaj sta poročena, že deset let bo, čez dober mesec, pomisli; mlada sta se poročila, že med študijem, ko jima je bilo komaj enaindvajset let.
A njej je nos moteč. Moti jo … Ne more se več tolažiti, ne potolažiti in prepričevati s tistim: da je njen, da je z njim ona – Ona! Ker ni! In vedno je v njenih mislih, vedno je z njo – prava mora je! Duši jo! Dovolj ga ima! Vstran mora, mora se ga rešiti!
Zakaj ne bi postala tudi ona lepa, lepa tudi od zunaj – popolna. Zakaj bi bila samo: uspešna, mlada ženska, zakaj ne bi bila: lepa, uspešna, mlada ženska? Lepa hoče biti, takšna z nosom, ki se bo podal njenemu obrazu – lep je takšen, kakršnega ji ga je na rekonstrukciji fotografije, na razgovoru pred dokončno odločitvijo, pokazal kirurg – lepa bo, takšna kot si je vedno želela biti: z lepim, harmoničnim obrazom ( brez velikega, štrlečega, grbastega nosu!)
Borut je bil šokiran, ko je izvedel za njeno odločitev – to je prva in edina stvar, za katero se je odločila sama, brez njega, odkar sta skupaj. Še zdaj je proti spremembi, proti operaciji. Zakaj, zakaj, zakaj in kaj bodo rekli prijatelji, znanci … na živce ji gre s temi nenehnimi
”zakaji” in kaj jo briga kaj bodo rekli znanci, prijatelji … prijatelji? … celo, da ima drugega ji je očital. Tepček!
Ja, zakaj se ne bi rešila te svoje more, tega težkega bremena, ki ga, kljub vsemu, na koncu nosi sama … in operacija je, skoraj da, rutinska – nič ne more biti narobe, so ji zagotovili. Nič! Ali pač? Pri takšnih ”rutinskih” se največkrat kaj zalomi, je pomislila, če operacija uspe, se lahko človek v bolnici okuži s kakšno bakterijo, lahko s tako agresivo, ki ti ”požre” ne le nos, ampak kar pol obraza … lahko, da se nikoli več ne prebudiš iz anestezije … lahko ti nos, preprosto, naredijo še bolj grd: iz velikega, grbastega v širokega, krompirjastega … Neee! Takšne nesreče se dogajajo v javnih, splošnih bolnišnicah, to pa je priznana, urejena, zasebna klinika z najboljšimi zdravniki, z najboljšim estetskim kirurgom. Nemogoče je, da bi bilo kaj narobe, je premišljevala.
Zdrznila se je – spomnila se je grozljivih sanj zaradi katerih se je prebudila sredi noči: ležala je na operacijski mizi, brez anestezije, okoli nje kirurgi, pokriti z medicinskimi kapami, maskami, le njihove krvave oči je bilo vdeti, z velikimi, svetlečimi skalpeli v rokah, z debelimi, s črnimi kocinami poraščenimi prsti in z umazanimi nohti, s katerami so, kar počez rezali po njenem obrazu; kri je tekla, ji zalivala oči, bolečina je bila neznosna, a prenašala je, saj je vedela, da jo to trpljenje pelje do popolne lepote, do popolne sreče … a, ko je bilo vse končano, ko so ji sneli obveze z obraza se je zgrozila: njen obraz je bil pomodrel, njen, prej velik in grbast nos je bil zdaj širok, da ji je prekrival polovico obraza, oči je bilo komaj opaziti za njim, prekrival jih je in bil je črne polti … in vsi okli nje so se glasno smejali, kar zvijali so se od smeha in s kazalcem kazali nanjo – tudi Borut je bil med njimi …
Ponoči se v sanjah dogaja tisto, na kar si podnevi niti pomisliti ne upamo, pravijo, je premišljevala; sanje so grozljiva, ne zlata, kot jh je označil Freud, vrata v podzavest, je v mislih odločno trdila.
Zunaj se je začelo daniti in v sobi se je svetlilo. Zazrla se je v sliko na steni nasproti, zdaj je videla njeno vsebino: reprodukcija Van Gogove slike, Sončnice – žarele so. Zaprla je oči, tudi pod vekami so žarele tiste sončnice s slike. Spomnila se je mantre notranjega miru, katere se je pred leti naučila pri tibetanskih menihih, začela jo je ponavljati: Om Shanti Shanti Shanti Om … zaspala je.
”Dobro jutro, gospa Teja,” je veselo rekla mlada, lepa in lepo urejena medicinska sestra.
Teja se je predramila. Skozi zastrte žaluzije so v sobo vdirali zlati žarki pomladnega sonca in slika Van Gogovih sončnic je še bolj žarela. Dobro se je počutila in imela je dober občutek: ”Dobro jutro, lepo jutro – vesela sem ga,” se je smejoča pretegnila.
”Je bila dolga noč?” je prijazno vprašala medicinska sestra: “Rada se raztegne pred kakšnim posegom, sploh, če nas kaj skrbi v zvezi znjim,” je prijazno besedičila,” to je človeško.”
”Malo pa res,” se je namuznila Teja. ”Pridite počasi, v operacijski je že vse pripravljeno, čakajo vas.” Teja je vstala, si nataknila copate in šla po hodniku za sestro v smeri operacijske sobe: vse bo dobro, čutim, vse bo dobro, dobro sem se odločila, je ponavljala v sebi. Pred očmi pa je videla svoj novi, lepi in harmonični obraz, takšen, kakršnega je videla na rekonstruirani fotografiji svojega obraza, katero ji je pred dnevi pokazal kirurg za estetiko. Bila je čisto mirna.