Nočni sprehod

Za njo se zaprejo vrata in okoli golega vratu ji oktobrska sapa zavrtinči dežne kaplje, ki lebdijo v večerni megli. Popravi si plašč, se sumničavo ozre po sicer osvetljeni ulici, katere svetila skozi gost, vlažen zrak, zlovešče sipajo rumeno svetlobo. Nekje, verjetno v kakšni zakotni ulici, je slišati kruljenje, ki bi skozi filter alkoholnih promilov zvenelo kot petje, nek črn avto pa prevozi rdečo luč na semaforju. Pomisli, katero pot naj ubere. Odloči se za daljšo, svetlejšo, varnejšo.

Slab občutek jo preveva: na drugi strani ulice stoji visok, temačen mož, ki srepo bulji vanjo. 

Mogoče ropar, pomisli. Priteče, zgrabi torbico, in teče. To ni tako hudo, vse vredno vedno nosi v žepih, torbica je ponavadi le za krinko: izpustiš, zakričiš, in zločinec izgine v eni izmed uličic: tebi se smeji, ker ni ukradel nič, njemu, ker misli da je. 

Zna preživeti v takih časih, obkrožena s kriminalom, ki je drogiral ljudstvo, od najvišjih predstavnikov vlade, do zadnjega brezdomca. Boji se nasilnežev, posiljevalcev, ki radi čakajo na nemočna dekleta. Popravi si solzivec v žepu in za trenutek se počuti bolje, vse dokler ne zatipa spominske kartice na dnu žepa, katere vsebina je bolj pomembna od njenega življenja. 

Zgrabi jo panika, ki jo komaj potlači z globokim dihanjem in prepričevanjem, naj počaka do doma. Komaj sedaj ji šine skozi glavo, kdo bi lahko bil tisti visok, temačen mož.

Pospeši korak, na osvetljeni, a skoraj popolnoma prazni ulici, njeni koraki glasno odmevajo od brezizraznih stavb. Pogleda okoli sebe, moškega ne vidi več. Za trenutek si oddahne, a se spomni, da je to verjetno še slabše, kot da jo zasleduje. Misli ji divjajo, hoče tvegati, skrajšati pot skozi stranske, temne ulice, a noče biti ujeta. Noče biti še ena neimenovana žrtev tajnih agentov. Nekje pred njo parkira črn kombi, in izbira postane jasna. Ostro zavije desno, a le nekaj korakov kasneje glasno krikne, saj jo za smetnjakom prestraši brezdomec. V mislih ga opozarja na neznano resnico, da država, ob pomoči neobstoječih investitorjev, nad ljudstvom izvaja genetske poskuse.

Hiti. Ozre se, in korak ji zastane. Kjer je ležal brezdomec, za katerega bi prisegla, da ga je videla, ni bilo nič. Iz teme nekje blizu odmevajo koraki; niti trudi se ne več hladiti misli. Steče, kolikor hitro je pač v ženskih čevljih s peto mogoče, še solzivec potegne iz žepa. Koraki odmevajo povsod okoli nje: njeni in njihovi. Preveri, kje je spominska kartica: oddahne si le tako dolgo, dokler ne spozna, da je verjetno zgrešila eno izmed ulic. 

“Prekleto, ne.” skoraj zajoče. Naključno izbere smer, v temi njene oči iščejo znano in sovražno. Adrenalin v žilah ji požene tok misli, ki so sedaj bežale pred fokusom na glavno stvar: preživetje in pobeg. Nihče ni varen. Tukaj levo. Že leta. Genetski inženiring, mutacije. Kontrolirane mutacije. Desno, najbrž da je park tam. Ja, pri parku je varna hiša. V rumenem smetnjaku prehod v hišo. Farmacevtski lobi. Cepiva, nepreizkušena zdravila. Institucije, kjer te zaprejo. Tu ni parka. Kričanje za njo jo spomni, da so ji še vedno na sledi. Izdana je. Kdo? Kje? Ali je bila le neprevidna? Še enkrat desno. Srce se ji ustavi, ko prispe v slepo uličico, polno smeti. Koraki se ji približujejo, in skozi meglo lahko razloči več moških glasov. Solze. Nekaj rumenega. Rumen kontejner! Nerodno se zavali vanj in nase navrže nekaj vreč smeti. Trudi se zadrževati dih, a je težko. Nekje pod njo je loputa, skozi katero se bo splazila v varno hišo prenašalcev informacij; kontravohunov.

“Nekje tukaj je.” razloči besede.

“Poglej tja.” reče drugi.

“Tukaj ni imela kam iti.” zasliši skoraj popolnoma poleg sebe. Ne more biti prepričana, ali se trese, ali diha, ali ne. Odhajanje korakov ji da nepotrebnega poguma, da se premakne le toliko, da udobneje leži. 

Srepa bolečina na meji verjetnega ji prevzame celotno glavo. “Tukaj si, mala.” nekdo reče, medtem, ko jo na vso moč vleče za lase iz skrivališča.Obup jo prevzame, lahko le joče in nekaj nerazumnega momlja skozi krike bolečine. “Zdaj si pa naša.” reče nekdo drug. 

Nekje, izza njenih misli se prikrade nek grozovit, temačen, nečloveški smeh, in vzame jo tema.

Prebudi se v svoji sobi, z močnim glavobolom. Prestrašeno se ozre, a v sobi je sama, oblečena. nekaj ni prav, to ve. Panično zatipa po žepih, začuda je spominska kartica še vedno tam. Še enkrat se ozre in se prepriča, da je res sama. Vpraša se, kako je preživela noč, kako je ušla skupini zasledovalcev. Nekaj na njenih prstih jo premoti: ne spomni se, da bi včeraj imela tako dolge nohte. In pod njimi nekaj, kar je najbolj podobno zasušeni temno rdeči barvi ali mogoče krvi. 

Nekje sredi dneva ulovi novico, da so bili v eni izmed zakotnih ulic mesta ponoči na brutalen način ubiti štirje nižji uradniki vlade, ki so raziskovali korupcijo v parlamentu. Še enkrat si pogleda roke in se odloči, da bo najbolje, da si postriže nohte.