Nočne epizode redkohrbtega garača

3 in …? 16. Noč je tišina.

Mogoče le peresni šum dreves skozi priprto strešno okno. Lahko bi spal pa sem narahlo preutrujen.

Pogojno reflektivno in v imenu zdravja sprožim v sebi priučeni meh hipnoze; iluzije slik o idealnem kraju, o romanju na svež predah pomladnih površin, v svet lebdenj platnenih krilc metuljev, zvočnih stihov blagosrčnih ptičic.

Jaz pa tik nad svežo zemljo
najprej malo polebdim,
spustim se nežno v topla tla,
se združim z bivanjem rastí,
iz nog poganjam korenine
v rahlo prst,
globoko,
globlje,
dol nekje premikam kamenje,
stabilen sem in varen,
sproščam vsako malo mišico
od nožnih prstov,
preko meč v stegna,
trebuh,
hrbet,
rame,
roke,
grlo,
ličnice
in čelo,
pa vse do tisočerih listov češarike.

Pljuča vdahnejo globok, prečiščen sveženj zlatobarvanega zraku. Počakam pet sekund, da zlatenina v prsih polovi razsev skrbi; katram polepljen po mešičkih …

In potem počasi izdihujem vso črnjavo stisk,
pretekle more,
službene zaplete,
vse garaštvo,
matranja, izzive,
oderuštvo časa,
vse,
res vse leti počasi stran,
zgoščeno v črno pikico,
ki obledi,
izginja v meglice upanja in
kar naenkrat
… skozi mile sanje
… zbode oster škrc radiatorja!

Konec meditacije.

Pomislim na službo, kakopak. “Nehaj!” pihnem skozi šobi.

Pomislim raje spet na bel predah marjetičnega travnika in
mislim misli,
misli mislijo mene,
nimam več kontrole,
vse je zmešano in
kupola fantazije
se kot milnica upogne
s težo službenih projektov,
elízij poči,
polni se šaržer skelečih opravil,
sestankov z alfa samci,
samogovori ad infinitum,
žveplo praznega pizdakanja direktorja
že na vse zgodaj zjutraj in
“številke vstavi”,
ustavi,
konec,
vstavi,
nehaj!!!

Z neko razočarano mrakobo se pomantram v vse bolj mlahavi obljubi zadnjih mesecev, da bom le še do aprila gnal to ponorelo in zgarano kljuse odgovornosti, pripadnosti načelu, da je vse probleme treba reševati tam nekje do konca. Idiot.

Pa vendarle prisežem: Le-še-do-a-pri-la!

In april je danes. Zato se danes, z novim jutrom, moj možgan odpelje v pomlad duhovnega navdiha. Potem se zleknem le v zakrinkano garaštvo, v resnici pa poromam do svetlob notránjosti zavrženega templja duše.

April bo moja nežna sreča, on bo moj oltar zavedanja pravic svobode, moj obrat na bolje, v popolno pravzaprav, in ves predan, pospravljen samasabom tonemvsanje včnea usehaaa jaaahhhh …

… zaspim v mantranju obljub.

“NISEM JAZ ZAFRKNIL TVOJEGA RAČUNA!!!” Bvrrrh!

Pa kje sem?! Kaj …?
Mora.
Moker sem.

3 in … 42. Prespal sem delček samega sebe.

Ma ne da se mi več. V glavi se mi dviga kapna, to telo bo zdaj vstalo, bo hodilo v odmev kopalniške keramike, se usredinilo v hlad beline žrela, v gabarit glazure, boki bodo uprti na toplotni sloj poceni plastike, nad školjko časa in prostora bom sedel anemično in čakal strupe zamaščenega življenja.

Mojtibog. Spodaj se odvajajo bremena zdrizanega dne, odzgoraj pa si v digitalni univerzum tapkam ločje opravil; vsega, kar me čaka in se vleče in se vlači in nikoli ne zares zaključi.

Samo naprej, naprej, naprej z mačeto planskega napuha razkosavaj leta v tedne, dneve v ure, dan za fakin dnem in prav vsak dan se v močvarah bajeslovnega nesmisla moje grlo obeša za dušečo vez kravate lažnega uspeha. Vem, kompleksna misel. Ampak moja dnevna mantra je kompleks nesmislov, nesmiseln kompleks in hkrati … kompleksen nesmisel. Moja poslovna kravata pa čaka; kot zanka je v vislicah zanikane strasti.

Gledam v travniško cvetličje, ampak, mjah … zgolj je stiskano in zrolano v krhkost perforiranih papirčkov, ki nas brišejo za silo. Ampak le še do aprila; potlej sem utelešen mir in modra prispodoba notranje tišine, sem presek vrlin in nadpovprečna epifiza v barvi … majko mila …

4 in 12 je že? Toplotno izoliran hlad srca.

Sprašujem se, kako je pesnik v meni zaveslal s širin ustvarjalnih oceanov vse do mlake, blata in močvárija pepela sivodnevnih ritualov. Jaz sem pogorišče prvobitnih sanj.

Tiralica na stenah krematorija vesti zatuli: »Išče se oseba, ki je nekoč verjela v svoje pesmi, v svoje znanje!« 

Iz srca vsevidnega se v budnih sanjarijah izcurlja vzvišeni Odgovor. Zapoje s težo lahkotnjaških rim, ki 23 let vrtijo isto staro poetrijo; skladbo, ki si jo porivam v obraz in mi razglaša:

Vsi ti dnevi … to so pesmi brez navdiha –
veliko je besed, a vse so brez srca.
Privezal sem se h klopi, ki še komaj diha in
vstanem le, … ko smem.   

Se smejim, a le, da preživim.
Delam vse, kar ne želim.
Svet živi in jaz se še učim,
da … teorija je zločin!

Meni niso izklesali spomenika.
Mojega imena ni nosila ulica.
Neke pesmi so pač tam – pozabljene v omari,
ker sem dihal brez srca.

Se smejim, a le, da preživim.
Delam vse, kar … ne želim.
Svet živi, a jaz se še učim in
… teorija je zločin!

4:38. Ma brez besed se iščem v duhovnih skriptah.

Da bi se izrisal v nov pogled posežem na kopalniško poličko h knjigam in med prsti zavrtim papirje: Franz Bardon, pa Rudolf Steiner in Madam Blavatsky. Odlagam misli, zlagam prazno težo vseh modrosti polnih bukev in prežvečeno hranilo zaudarja po rešitvah brez učinka. Čisti puh. Vse to … tale teorija … je zločin.

Nima smisla fantazirat: Trave so mi osivele, ljubkočarni metulji so si zrasli lena rebra preko monotonih kril in ptički ne letijo več v marjetične poljane; v lobanjah jih skeli zanikana … ZAVRŽENA umetnost prostega letenja.

Konec iluzije.

Samó potegni, spusti, bodi cev pretočna, splakni se v prosti pad in bo. Kar bo. Neko grlo. Stisnjeno. Po požrti obljubi.

5:00 PA BUMF!!! Alarm.

Zdaj pa bi zaspal, zdaj bi.  “Jepfenti,” med zobmi.

Nič. Vstani, zarotiraj in preziraj dom, popraskaj trebuh, sleci znoj noči, tuširaj, vžgi z žiletko čez obraz, požri brezbarvno zdravje, mlačno kavo absorbiraj s sojo, ščetkaj si lase, prečeši stisnjeno zobovje in navleci nase črne hlače, belo srajco, pulpo tamarind kravate, temen sukjič … si pripravljen, ne? Hja! … niti ne. No, saj bo. Grem in zunaj bo april.

Najdejo se ključi,
nataknejo se čevlji,
samogibno hodijo koraki,
odpirajo se vrata,
zunaj je april in v …
v aprilu dež!

Gleda me … in ščije od posmeha.

“Prvi april!” Razočaranje.
Naj čakam na maj? Na junij?
Ma ne vem.

Moj problem je manko samospoštovanja in odločnost se utaplja v praznem hrbtenišču. Še naprej si bom uklanjal hrbet, še se bom sovražil ob priklonih praznemu sistemu.

Med zobmi pa se drdra na pol tihobna kletev, pravzaprav … molitev, mantra novega začetka, ki momljavo podrobi besede v mlahavi šepet …

… “etapfiza ‘rezhr’tna!”