Nagnito jabolko

»Brrr, želim si, da bi bilo že konec tega mraza. Pa sonce pogrešam – mislim, da mi že primanjkuje D vitamina,« se pritožuje trebušasto rdeče jabolko in pomenca v plastični vdolbinici. »Tale plastika pa tudi ni zdrava, otiščance dobivam. In če pomislim, da bo pristala nekje v oceanu in zadavila kakšno ribo -res sem jezno …«

»Dragica,« prekine jezljivi naval rdečka, ki se očitno ima za glavno na vrhnjem plastičnem platoju malega zabojčka, »hladno je zato, da ohranimo napeto povrhnjico in smo lepa na pogled. Hmmm … kje si to pobrala o D vitaminu? Veš nekaj, česar me ostale ne?« nemirno pomiga s pecljem.

»Če se ne bi brigalo samo za to, kako se svetiš, bi mogoče vedelo tudi ti,« ji zajedljivo odgovori prvo jabolko. Z akademsko ogorčenostjo še pribije: »In če bi vedelo, da nismo ženskega spola, ti tudi ne bi škodilo!«

»Prav, če si tako pametno, gospodo jabolko – saj te smem tako nasloviti?; ne morem ti reči gospod jabolko, ali pač?« mu zagreto vrne.

Plato zajame vznemirjenje. Odkar so jih potrgali in zaprli v hladno shrambo, se med tema dvema vnemajo prepiri; mrakoba in tesen prostor pa sta odlična ojačevalca nelagodja prisilnega druženja, ki bo lahko še dolgo trajalo.

Ooo, da bi že enkrat nehala … črviči me v trebuhu, ne vem, če je to od živcev … In če je kaj resnega? … Ne, ne, cepljeno sem bilo. Živci, to, to, to bo … Pa kaj je važna slovnica, tako nas bodo požri! V štrudlu, na suho, čežana, kompot – ti samo izbiraj … Uh, pri muhici me boli …  Z meditacijo skuša sprostiti pritisk na to mesto in se nekoliko prevali. Viljamovke so na boljšem, njih zavijajo v penasto podlogo … au, boliii.

Vrata shrambe se odprejo in spustijo v prostor dnevno svetlobo. Gospodar z občudovanjem pregleduje pridelek, manj občutljiv je shranjen po vrečah in zabojih, elitni pridelki pa imajo mesto na policah. Posebej ponosen je na jabolka, letošnja bera je bila obilna, sadeži pa sočni in sladki. Zlahka jih bo prodal. Opustil je prodajo v zadrugo in si omislil lastno blagovno znamko. Povpraševanje po domačih izdelkih je vedno večje, pa tudi cena je boljša. Ima krog odjemalcev, ki pridejo na kmetijo, tako da se je izognil tudi stroškom prevoza. Kmet se usede na klop ob dolgi mizi, iztesani iz hlodovine, in čaka na prve stranke. Preveri tehtnico in če ima dovolj embalaže, potem pa si prižge cigareto in užitkarsko potegne. Puha oblačke dima in s pogledom sledi nebesni dekoraciji, ki je danes precej živahna. Potegnil je jugozahodnik, ki v tem času naznanja konec indijanskega poletja. Zmoti ga škripanje, ki prihaja iz shrambe.

Porka, da ni kakšna miš! Zalega, pa sem nastavil vabe. Letos jih je … madona. Preverit grem, ne bi bilo fajn če … adijo kupci. Pregleduje kote in sem pa tja odmakne kakšno vrečo ali zaboj. Nič ne opazi. Hišni maček pa tudi neprizadeto leži na pragu in se ne pusti motiti v božajoči prijetnosti jesenskega sonca. Če Nibi ne sliši nič, potem ni nič, je pomirjen kmet, a vseeno ošine še police. Aaaa, kaj … pa ja da … ne, en šnopc rabim. Ne, pa res je neki.  Slušni aparat navije do konca in pozorneje prisluhne. Sliši se mu nekako takole.

»Kaj …  mrdi? A še oha?«

»Ham tvoj puh.«

»Res, tukaj na plato mrdi.«

»Negoče, pricana proti norenju. Bo krompirja. Anike.«

»Auuuu.«

Nekdo je rekel au, kmetu ni nič jasno, šumi mi v ušesih, prekleto cepivo …  Sname slušni aparat, ga resetira in na novo naravna glasnost. Spet nekaj sliši. Oooo, Idrija vabi, kaj se to meni dogaja. Ne, nisem zmešan. Res nekdo govori. Ne bodo me dali na grič … en Anglež … je imel prisluhe, so mu nataknili reklc. Na koncu so ugotovili, da mu proteza prevaja radijske valove. Ha, ha, morali bi ga ocarinit za dodatno naročnino.

»Prosim, zadeva je resna, vsaka naj preveri svojo sosedo,« razločno sliši zdaj kmet, vendar še vedno ne zaupa svojemu čutilu. Odkašlja se in posluša naprej.

»Iz tretje vrste prihaja, zdaj voham tudi jaz.«

»Madona, zraven mene je!«

»Kdo, kaj, govori!«

»Nagnito jabolko, joj ne morem dihati. Kaj če se okužim?«

»Gangrena ni nalezljiva.«

 »Lahko je tebi govoriti, nisi zraven.«

»Bodi pri miru in bo vse v redu. Če se boš premikalo, si lahko poškoduješ olupek, potem se pa lahko začneš sekirati.«

»In kaj če ima črva?«

»Zdaj pa že pretiravaš.«

»Ampak kaj naj zares naredimo – pokličemo zdravnika?«

»V tem času ne hodijo na dom, razen, če imaš za umret. Takrat pride oni iz oddelka za zaključna dela v medicini.«

»Ne bodi sarkastičen, revče trpi. Moramo mu na nek način pomagati.«

»Ni pomoči.«

»Kako ne – operacija!«

»In potem?«

»Reveža posušimo in bo za krhlje.«

…

Kmet ne more verjeti, čemu je bil ravnokar priča. Govoreča jabolka … kaj so namešali v to cepivo. Vseeno dvigne zadnje jabolko iz tretje vrste in na njem opazi okrogel rjav madež, iz katerega se že po malem cedi. Porka drek, nobenemu ne bom povedal, sklene in zaluča jabolko na kompostnik.