burjac@ajd.sik.si

Moje poletje

Jutra se najlepša, tista zgodnja. Odkar imam psa in sem ostala doma, vstajam zgodaj, malo po peti, se uredim, vzamem psa in greva.

Doma hodiva ob reki – do prvega mostu in po drugi strani nazaj, ko sva na morju pa ob obali – do koder se da …

Leta dva tisoč šest, konec poletja, sem si kupila psičko: vižlo, madžarsko kratkodlako ptičarko. Ajda so ji dali ime. Preprosto sem se nekega razgretega poletnega jutra sredi Rovinja zaljubila v to pasmo. Vem, malo čudno se zdi, zaljubiti se v pasmo. Gledala sem jo čez cesto, medtem ko sem srebala prvo jutranjo kavo. Pred trgovino je čakala lastnika, ki je šel po nakupih. Tako prikupna je bila: tekala je od vhoda do izhoda trgovine ter s pogledom sledila lastniku, vmes je pritekla čez cesto, do nas ”kofetkarjev”, se sprehodila med mizami, pri nekaterih se malo pocartala in si s prosečim pogledom, kot jantar sijočih oči, izprosila kakšen košček rogljička. Potem je lastnika dočakala tam, kjer jo je pustil, prepričanega, tako je izgledalo, da ga je ves čas čakala na istem mestu.

Ko sem prijatelja lovca vprašala, kaj misli o tem, da si kupim lovskega psa, je odgovoril:
”Ubila mu boš karakter.” Ja, morda sem ji res ubila karakter, a dobila najboljšo sopotnico skozi težko obdobje življenja, na katerega nisem računala.

Pol leta potem sem namreč hudo zbolela. Ko so mi povedali diagnozo, sem najprej pomislila na njo: kako bo Ajdi brez mene. Odrasla otroka in mož … bodo že.
Tisti čas je bila vedno z menoj, pomagala mi je tudi takrat, ko je ni bilo … In enkrat takrat je prišel tudi on, Gabrijel. Brez njiju? Ne vem, kako bi? Bi, a bilo bi težje …

Zgodaj je bilo. Tistega jutra me je Ajda zbudila že pred peto. Ker sem bila naspana, spočita, sem vstala in sva šli. Sonce je lezlo izza Velebita. Morska gladina je bila mirna, gladka, bela – kot da bi jo prekrivala tanka ledena skorja, je izgledalo. Dišalo je po morju, borih, rožmarinu, brinju, smilju, žajblju, medu … Tišino je motil le glas morja, ki je kot nežen ljubimec božalo obalo in s šumom opozarjalo nase. Občasno je bilo slišati žvrgolenje ptic iz goščave nad potjo.

Med morjem in obalo leži dolga preproga sive mivke, ki jo krasijo luščine školjk in drobni svetli kamenčki. Preproga mivke sega do urejene betonske poti, ki se vije mimo dolge plaže. Na drugi strani poti se razrašča grmičevje – prava goščava: na robu rumeni mak, po nizkih tamariskah se razrašča divja trta, vmes se bohotijo razni sroboti, robidovje, šipek in grmi brina. Brnistre ali žuke s krasnimi rumenimi cvetovi divjino začarajo v lepo rumeno cvetoče polje. Malo naprej se razteza majhen dišeč borov gozd, ki v krošnjah skriva neštete zgodbe zimskih viharjev in divjih poletnih noči …

Sezula sem se ter bosa hodila po sivi preprogi. Občudovala sem Ajdo, ki je pri svojih desetih letih še vedno živahna, vesela in sproščena tekala sem in tja ob obali in vmes počofotala v vodi.

Ne vem, od kod se je vzel – kot duh se je prikazal nekaj metrov stran, ob betonski poti. Bil je visok, suh, sivih las, z velikimi sončnimi očali, ki so mu pokrivala dobršen del obraza, v črtastih kratkih hlačah in široki modri majici, z rumenimi japonkami na nogah, že lepo zagorel. Star je okoli petdeset let, sem ocenila. Čez ramo je imel obešeno zloženo ležalko za na plažo in veliko platneno torbo. Pogledala sem za Ajdo – dvajset metrov naprej je na robu vode lovila storž, ki je plaval po morski gladini. Kadar sem srečala človeka, a tako zgodaj običajno ni bilo nikogar, sem jo poklicala k sebi in jo pripela na povodec, sploh če sem ocenila, da človek ne mara, ali se celo boji psov, kar se hitro opazi.
”Zaveži svog smrdljivog psa!” je zasikal proti meni, ko sem imela že napol odprta usta, da bi ga pozdravila. Presenetil me je, onemela sem.
”Čuješ šta sam rekao!? Ne smije se kupati ovdje! Prljavi, smrdljivi pas! Pozvat ću redara.”
”Oprostite, nisem vas videla. Jo bom privezala, se opravičujem,“ sem prijazno in, kolikor sem zmogla, s pomirjajočim glasom mirila razburjenega človeka, pritisk pa mi je rasel!
”S njim si sada ovdje sve zaprljala. Kako ću se sad ovdje kupati?” je kričal in z gnusom gledal naokoli.
Ajda se je med tem, zdaj še dlje stran, še vedno ukvarjala s storžem na robu obale. Obrnila sem se in hotela pohiteti proti njej, ko je začel kričati za mano: ”Ispričaj se! Čuješ!? I da te nikad više ne vidim ovdje sa pasom! Vi, Slovenci, mislite da si sve možete priuštiti … !” je nadaljeval s psovkami. Ni nehal, v meni pa je začelo vreti. Prijateljice so se večkrat smejale, ko sem rekla, da ne dovolim, da kdo žali moje otroke, moža ali mojega psa … Da si Slovenci marsikaj privoščimo – no, ja, to ni zabolelo, a da tako govori o moji Ajdi in mi grozi, tega mu ne smem dovoliti, sem pomislila. Obrnila sem se proti njemu, v meni je že vrelo in gnev je kar naraščal, kot bi imel kvas v sebi, tako da sem komaj govorila in glas, ki je prihajal iz mojega grla, ni bil moj.
” Poslušajte, moj pes je bolj čist, urejen in negovan kot marsikateri človek. Tod hodim že deset let in nihče mi ne bo prepovedal. In opravičite se lahko samo vi meni, jaz se vam sigurno!” sem močno povzdignila glas, ”ne bom! Le pokličite redarja! In komunalce, da počistijo ves ta drek s plaže. Žnara stara!” sem na koncu stavka nesramno, priznam, dodala, se obrnila in naredila že dva koraka v smeri proti Ajdi, ko sem na rami začutila njegovo močno roko: ”Što si rekla, reci još jednom ako se usuđuješ, si čula!?” je kričal in me stresal, da sem začutila rahlo bolečino v vratu.
Potem se je zgodilo: v desni roki sem držala plastično držalo povodca za psa in ne da bi pomislila sem z vso močjo, ki je se takrat skupaj z gnevom nabrala v meni, zamahnila proti njemu in ga udarila v levo stran glave. Človek je v trenutku utihnil (ne vem, ali mi je hotel še kaj reči ali ne – o tem sem premišljevala kasneje) zavil z očmi, padel po drobnem kamenju in nepremično obležal. Okamnela sem! In čakala. Pritekla je Ajda – pes takoj zazna, da nekaj ni v redu. Nekaj trenutkov je vprašujoče gledala na tleh ležečega nepremičnega tujca, potem mene … Kljub toplemu jutru na začetku poletja mi je kri v žilah zaledenela in v prsih se mi je napihnil velik balon, da sem komaj dihala. Najprej so se mi začele tresti roke, potem mi je zadrgetalo telo. Strmela sem v ležečega človeka, njegovega obraza niso več zakrivala sončna očala – ko sem ga udarila, so odletela nekam vstran. Njegov obraz je bil bel, tista zagorelost je v trenutku izginila z njega, zaprte oči so ležale globoko v očesnih jamicah, črti košatih trepalnic sta nakazovali stik vek, obrvi so bile dolge, razmršene, iznad ene od njih je bilo opaziti staro, globoko brazgotino. Lica so bila udrta, ličnici pa sta kar štrleli. Bil je neobrit, sem zdaj opazila, tanke ustnice je imel narahlo priprte in iz levega kotička je pritekel počasen, tanek curek krvi. O, Bog, prebila sem mu ustnice, morda izbila zob, sem se prestrašila … Kako da ga nisem še nikoli videla? sem se spraševala. Pa toliko časa preživim tu. Opazila sem, da mu tudi nad levim sencem med lasmi počasi teče kri – izgledala je temna in gosta. A je še živ? me je prešinilo … Pokleknila sem k njemu, mu tresočo dlan položila na vratno žilo in čakala, da pod njo začutim utrip srca – ni ga bilo … Ajda je radovedno hodila okoli njega, ga ovohavala in rahlo mahala z repom, nagnala sem jo stran … dlan sem nato podržala pred nosom in pred ustnicami, a dihanja nisem zaznala, sklonila sem se in uho potisnila tako blizu k obrazu, da sem se z licem dotaknila ošiljene konice njegovega nosu – kar streslo me je, a nič ni bilo slišati … s prsti sem tipala žile v zapestju, pa spet položila dlan na vratno žilo, na predel srca in si želela, da bi začutila vsaj majhen znak življenje v njem, a žal brez uspeha. Človek je mrtev, sem se panična zgrozila. Treba je ukrepati, sem pomislila. Naj pokličem reševalce? Policijo? Kaj naj storim? Nervozna in nesrečna sem se ozirala okoli, da bi kje koga zagledala, ga poklicala na pomoč, a nikjer ni bilo nikogar. Tudi na morju ni bilo čolna, le v daljavi je nad vodo krožila jata galebov in grozljivo kričala …

Potem pa sem zaslišala glas za svojim hrbtom, bil je nežen, prijazen in pomirjajoč, tako kot zmeraj: ” V grmovje ga zvleciva, skrijva ga in vso to njegovo šaro tudi; na očala in na japonke ne pozabi!” je govoril. Blažen mir mi je za trenutek preplavil telo, stopila sem za tujčevo glavo, se sklonila in ga z rokama prijela pod pazduhami ter povlekla … ni bil težak, ni bilo težko, toliko moči je bilo v meni … takoj sem bila z njim pri poti in čez, pri gostem grmičevju. Z zadnjico in hrbtom sem utirala pot med ostro vejevje … na kače in kuščarje, ki jih je to poletje na otoku kar mrgolelo, nisem niti pomislila … praskalo me je po rokah in nogah, trnje me je zbadalo v hrbet, na sebi sem imela kratke hlače in majico s kratkimi rokavi … Vedno težji je postajal, privlekla sem ga že nekaj metrov od poti, a se mi še ni zdelo dovolj globoko … Čeprav ga s poti zagotovo ne bi bilo mogoče videti, sem ga vlekla še naprej … Ko sem ga privlekla do manjše kotanje pod brinovim grmom, sem ga potisnila vanjo.

”Super. Tu bo v redu,” mi je rekel.
Spustila sem truplo in se hitro, kot da imam šele trideset let, pognala iz goščave na plažo, da poberem in poleg njega skrijem še njegove stvari, a sem si sredi poti nazaj premislila. Ležalko sem razgrnila na plaži, japonke sem položila ob ležalko, iz torbe sem vzela brisačo in jo položila na ležalko. Očala, ki sem jih komaj našla, bila so počena od udarca, sem položila v torbo, v kateri je imel še čevlje za v vodo, kremo za sončenje, plastenko z vodo in denarnico – vzela sem jo. Pomislila sem na njegov mobitel – nemogoče, da človek ne bi imel mobitela, a ga v torbi nisem našla. Hitro sem se prebila do trupla in mu prebrskala žepe kratkih hlač – tam je bil! Vzela sem ga in ga potisnila globoko v svoj žep. Naokoli sem med trnjem poiskala nekaj suhih vej in vejic, listja in trave ter z njimi hitro prekrila mrtvo telo.

”Hitro, pohiti, da kdo ne pride,” me je preganjal, ”potem boš razmišljala, kaj cincaš!” je govoril.

Pohitela sem, kolikor sem zmogla, in se kmalu znašla na betonski poti. Z dolgimi, hitrimi koraki sem se napotila proti stanovanju, Ajda mi je sledila tik ob nogi. Težak je bil vsak moj korak, vedno težji, k tlom sta me vlekla njegova denarnica in telefon v žepu. Grozljivi zločin mi je z vso težo legel na dušo. Storila sem zločin, umor … težko sem dihala.
Zapodila sem se pod tuš in po sebi spustila močan hladen curek vode; počutila sem se umazano, krvavo … Prazno in hkrati polno dreka … Dolgo je voda tekla po meni, a svinjarije nisem mogla sprati s sebe. Potem sem si v kristalni kozarec, ki ga že zelo dolgo ni nihče uporabljal, natočila skoraj do polovice (tako, kot je to videti v filmih) travarice in jo spila na dušek. Zažgala me je v grlu, pogrela požiralnik in se vroča razlila po želodcu … Sedla sem na fotelj. Ajda mi je, tako kot vedno, ko sem bila najbolj ”v riti”, na kolena naslonila svojo glavico, me gledala izpod čela in njene jantarne oči so mi pomirjajoče govorile: ” Vse bo v redu, tako kot vedno, vse bo v redu.” Božala sem jo po njeni žametni glavi. Tudi Gabrijel je bil ob meni, molčal je, čutila sem ga, a tisti mir ni hotel priti. Spomnila sem se na mrtvečevo denarnico in mobitel v žepu svojih hlač. Roki sta mi spet začeli drgetati, ko sem odpirala denarnico (po vsem, kar sem storila, se mi je zdelo neprimerno in nesramno, da brskam po tuji denarnici). Zdaj bom ugotovila, kdo je, koga sem ubila, sem z grozo pomislila, a v denarnici ni bilo ničesar, le petdeset kun preloženih na pol, vstavljenih v predal za bankovce – revež, sem pomislila in denarnico odložila na mizo. Vzela sem mobitel neke neznane znamke, zaklenjen je bil z geslom. Dolgo sem se trudila, da bi ga odklenila, a mi ni uspelo (seveda, saj ne vem nič o njem!). Znervirana sem šla v kopalnico, v vedro natočila vodo in vanjo potopila mobitel. Čim prej se moram znebiti teh njegovih stvari, sem pomislila. Postajala sem vedno bolj nemirna in prestrašena. Kaj naj storim? Naj pustim tako kot je, naj potisnem vse skupaj na stran (bi mi uspelo?) in pozabim? Naj pokličem domače? Ne, zavladala bi še večja panika … bodo že izvedeli … Naj grem na policijo in se prijavim – to bi bilo najbolje! Ni mogoče, da me ne bodo odkrili, ujeli – nisem še videla filma ali prebrala knjige, kjer zločinca ne bi razkrinkali, zasledili, ujeli; roka pravice je dolga in ostre kremplje ima, ko te zgrabi … Ne, najbolje, da pokličem policijo – naj pridejo sem, vse jim bom lepo povedala, izzval me je, nisem vsega sama kriva … Ker truplo bodo sigurno že danes našli! Mogoče so ga že! Ali jutri … Vroče je, začel se bo širiti smrad …
”Ne kompliciraj! Nič te ne bodo ujeli! Kdo pa lazi po tistem ščavju? V tej vročini! Nihče! Ponoči bova šla tja, pomagal ti bom. Zvlekla ga bova v morje in izgledalo bo, kakor da je utonil,” se je spet oglasil. ”Poslušaj me. Ti že kdaj nisem dobro svetoval? Pomagal?”
”Si, ja,” sem zamišljeno rekla in pomislila: prav ima, vedno dobro svetuje, vedno mi pomaga, nikoli me še ni razočaral ali pustil na cedilu, nikoli, moj Gabrijel, srečna sem lahko, da ga imam …
”Zvečer greva in pika!” je odločil.
Dan se je vlekel, nič ni bilo od mene, razen da sem s škarjicami za nohte na drobno razrezala denarnico, tudi petdeset kun, in s kladivom njegov mobitel spremenila v tanko plastično palačinko, vse skupaj pomešala med smeti, jih odnesla v sosednji kontejner (bolj varno se mi je zdelo) in v sebi začutila vsaj malo olajšanja. Potem sem ves preostali dan ždela v ležalniku na senčni terasi in komaj čakala večera. Prišel je, a zunaj je še mrgolelo dopustnikov. Nestrpno sem čakala … Ura je bila že skoraj tri, ko se je življenje v naselju ob morju le umirilo. Ajdo sem pustila doma in odšla … Mularije na plaži ni bilo več – to me je najbolj skrbelo.
Tam, kjer sem jih zjutraj pustila, so še vedno ležale njegove stvari: ležalka, na njej brisača, japonke in malo stran platnena torba. Temno je še bilo, daleč na nebu se je tik nad morjem pozibaval zadnji krajec in zvezde so medlo mežikale … V temi sem se zarila med grmičevje, praskalo, pikalo in zbadalo je in me grabilo za obleko … Zdelo se mi je, da bi morala biti že tam … V pljučih sem spet začutila balon, zaradi katerega sem težko dihala in v želodcu me je vedno bolj stiskalo, pomislila sem na travarico v hladilniku … zakaj je nisem malo popila, preden sem šla?
”Še malo naprej je,” je pomirjajoče rekel.
V temi sem si z rokami utirala pot do majhne kotanje pod brinjem, kjer sem ga pustila … Brskala sem, grabila z rokami … Našla sem tiste vejice, veje, šope trave in listja, vse, kar sem položila nanj – a trupla ni bilo! Stisnilo me je še bolj, v črevesju so se mi delali vozli, da je močno bolelo. Sesedla sem se na tla in med vsemi tistimi težkimi in bolečimi občutki sem v sebi najbolj čutila jezo: ”No!? Kje je? Jebenti … Sranje! Sranje!” sem sikala in s pestjo z vso močjo udarjala po razsušeni prsti.
”Nehaj, ne delaj panike, zberi se; vse bo v redu,” mi je mirno govoril.
Kaj naj? sem se spraševala. Bila sem jezna. Najbolj nase! Zakaj ga nisem kar ignorirala, ko me je napadel – to vendar dobro znam! Hormoni, ti so krivi, sem se tolažila, čeprav sem vedela, da niso … Morda sem pa vse življenje v sebi nosila to morilsko slo in zdaj je pobegnila na plano … Je to? Ali bom postala serijska morilka in bom ubila vsakogar, ki bo žalil mene ali mojega psa ali koga od domačih?
”O, Bog,” sem zastokala, počasi vstala – telo je bilo težko, kot da bi bilo svinčeno – in se s težavo odplazila iz grmičevja. Zunaj sem se komaj zravnala in se besna zakadila proti ležalki na plaži ter z vso silo brcnila vanjo. Z brisačo in drobnimi kamenčki vred je poletela proti vodi in obležala tik ob njej.
”Greva domov. Utrujena si … ” je govoril z mirnim glasom in na rami sem čutila njegovo pomirjajočo dlan. Malo sem še postala, potem sem se čisto prazna in zelo težka odvlekla domov. Res sem bila utrujena.

Dan sem dočakala s praznim kristalnim kozarcem v roki in s prazno steklenico travarice ob sebi. Z odprtimi, skelečimi, krvavimi očmi in glavo kot nogometno žogo, v katero je pravkar z vso močjo brcnil Lionel Messi. Ves dan sem preživela v stanovanju, tavala iz prostora v prostor, prelagala stvari sem in tja, poležavala na postelji in na terasi ter premišljevala o tem, kaj sem storila? Kaj se je zgodilo? Kje je truplo …? Tudi Ajda je ves dan poležavala in Gabrijel se je kar nekam potuhnil.
Šele pozno popoldan, tik pred večerom, sem se z Ajdo odpravila na daljši sprehod ob morju. Prišli sva tudi na ”kraj zločina”. Platnena torba je samevala. Eno od japonk je kot izgubljen čolniček ob nevihti premetavalo na vodi tik ob robu. Drugega ni bilo videti, tudi ležalke in brisače ni bilo več. Ko sva bili pri ”vhodu” med grmičevje, je Ajda kot nora vlekla vanj, v goščavo, da sem jo komaj zadržala.
”Lovec, ni kaj. Je že kaj zaznala …” je z nasmehom rekel prijazen možakar, ki naju je prav tam, na betonski poti, prehitel z majhnim belim kodrom in videl najin boj. Je, ja, sem z grozo pomislila.

Naslednje dni v tisto smer z Ajdo nisem hodila; tudi sama nisem šla, čeprav, moram priznati, me je tja močno vleklo … Sem pa redno in pozorno poslušala lokalno radijsko postajo in na ušesa vlekla pogovore ljudi na vrtu kavarne sredi trga, kamor sem rada sedla in popila ledeno kavo (odlično imajo) in kjer so se slišale vse pomembne novice v zvezi z dogajanjem v naselju. O kakšnem napadenem, ranjenem, pogrešanem ali umorjenem moškem, starim okoli petdeset let, ni bilo govora.
Mene pa je vseeno žrlo in močno skrbelo, kaj se je zgodilo s truplom? Z njim? Vleklo se je. Dneve in tedne je bil moja prva jutranja in zadnja večerna misel in edini moški ”mojih sanj” – bilo je grozljivo!

A tako je, kakor pravijo: čas celi rane, briše … In z njim, s časom, pride vse na dan …
Po dobrem mesecu je nemir v meni začel počasi popuščati – nekako sprijaznila sem se s tem, kar sem (ali morda nisem?) naredila. Tudi Gabrijel me je pustil na miru, ni pametoval, kot to zna, ni dajal nasvetov. Le v trenutkih, ko se me je začel polaščati histerični nemir in strah, ko so se v meni začela pojavljati vsa tista nadležna vprašanja in mi je slaba vest tako močno pritisnila na dušo, da sem komaj še dihala, sem na rami začutila stisk njegove pomirjajoče dlani – pomagalo je.

Bil je začetek septembra. Mir – dopustniki s šolskimi otroki so odšli.
Sedela sem na terasi in brala napeto kriminalko. Dogajalo se je na neki drugi obali in le še par strani me je ločevalo od razkritja, kdo je na krut način umoril bogato dedinjo. Ajda je poležavala nekje v hladnem stanovanju (verjetno na postelji v spalnici, tja se je najraje ugnezdila, kadar ni bilo nikogar, ki bi jo pregnal). V nekem trenutku sem s kotičkom očesa zaznala, da nekdo stoji ob vrtni ograji malo stran od terase, pod veliko tamarisko.
”Dobar dan, gospođo, izvinite što smetam, nekoliko puta sam već prolazio ovdje i gledao vas – čini mi se, da se od nekud znamo?”
Ozrla sem se proti njemu in ga videla zamegljenega skozi očala za branje, a takoj sem ga prepoznala – njegov glas – bil je isti, le barva in ton sta bila drugačna … Balon v prsnem košu se je spet napihnil, sapa je postala težka in na čelu in pod lasmi sem začutila potne kaplje, oblila me je vročina … on pa je kar stal tam na zunanji strani ograje, obrnjen proti meni in me gledal. Na rami sem začutila močan stisk Gabrijelove dlani in zaslišala njegov pomirjujoči glas: ”Zberi se, punca. In ne snemi očal!” Kar nekaj časa je preteklo, tako se mi je vsaj zdelo, da sem s težavo spravila iz sebe: ”Eee, pa, ne znam … ” Pretvarjala sem se, kakor da premišljujem, da močno brskam po spominu (a nisem, res ni bilo potrebno): ”Ne bih rekla, ne vjerujem … tek sam došla,” sem zjecljala svojo laž.
Takrat pa je iz stanovanja pritekla Ajda. Zagnala se je, vsa vesela, mimo mene čez teraso do ograje k njemu. Svojo kosmato glavo je potisnila k ograji, del gobčka celo skozi njo, od veselja cvilila in mahala z repom, da sem samo čakala, kdaj ji bo odletel. On se je sklonil, potisnil roko skozi, jo nežno božal po glavi in ji govoril:” Pa znamo se mi, jel da? Znamo se, da, ljepotice … Da, stvarno si lijepa i ljubazna … dobra si ti, da … ”
Zgrožena sem zrla v prizor ob ograji in pomislila: dobro sem ga usekala!
”Res si ga,” je rekel Gabrijel in se zasmejal – takrat sem ga prvič slišala smejati se.

 

 

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice