Modro-zeleni podvodni svet

Krik, ki je frekvenčno tako visok, da se njegov zven skoraj neslišno zažre v moje kot namočena jesenska goba mehke možgane. Zdrznem se, a le na hitro in komaj opazno. Prekrižani nogi zdaj raztegnem v ravno linijo, zadnjico potisnem naprej, lopatice naslonim na hrapavo lesovino. Pred mano se razprostira bela meglica in mi prekriva jasnino misli. Čutim, da prihaja. Pripravljena sem že več let, zdaj le še čakam. Čakam dneve in tedne, tudi desetletja. Blizu je, a še vedno nevidna. Pride? Danes? Mogoče jutri … Saj nisem zares pripravljena. Človek ni nikdar pripravljen …

Ta svet mi je tuj. Trda rjavina se mi izmika pod nogami, da nisem nikoli zares stabilna. Mlad človek navadno hodi naprej, smelo dviguje glavo in se zazira v prihodnost. Jaz ne. Moje oči nenehno grebejo po prašni poti, solzne so in pekoče, pogled je zamegljen, veke ga nenehno zastirajo s temino. Korak je zdaj mlahav in opotekajoč, spet drugič se zakoplje v postano blato in čaka na svoj konec. Ritma, ki bi me varno potiskal naprej, ni. Razpiram ustnici, hlastam za zrakom, a sapnik je zategnjen in zavit kot pravkar ožeta tkanina. Glasu ni, je le nemi pisk, ki se je prebil skozi prašni in komaj prehodni nosnici.

Svet se je privadil, da sem nevidna in neslišna. Da me ni, ne obstajam, zato se mi ni težko izmakniti množici in pobegniti na samo. Le narava je znosna. Prebijam se skozi grmičevje, objemam ostro trnje in stopam čez vlažni mah. Nato se pred mano razgrne modro-zeleno vodovje. Tu ni nikdar nikogar. Le presušena klopca, ki jo je že načel zob samote. Sedem, od nekdaj sedim tukaj. Tu najdem prostor za svoj svet, misli napolni slana tišina, jaz pa se pripravljam. A človek … ta ni nikdar zares pripravljen.

Pokrčim prej raztegnjeni nogi, zravnam hrbtenico in vstanem. Zdi se mi, da se tam v dalji nekaj premika. Napnem oči, zenice potiskajo ob stran belo meglico, pred mano se izrisuje postava. Sploh se ne približuje, le iztegne zgornji ud, da tako od daleč izgleda kot ravna črta, a bobniča se zatreseta ob jasnem glasu: »Pridi.« Spet se zdrznem, tokrat močneje, skoraj poskočim. Zavrtim se okrog svoje osi in s pogledom iščem šepetalca. Zadaj me obdaja negibno trnje, le dve vrbi ukrivljata najtanjše vejice in poljubljata zeleno modrino. »Pridi.« Iščem smiselno razlago, zrem v zdaj še tanjšo črtico tam daleč pred sabo. Naj grem? Vprašanje sploh ni na mestu, ker je stopala že zalila voda. Sledim neznani postavi, svet okrog mene pa je vedno bolj modro-zelen.

Pot je strma, a moj korak je lahek, sledi prej tako odtujenemu ritmu. Vedoželjno opazujem okolico in se čudim, da je tu spodaj vse tako svetlo. Pričakovala sem temo, mraz, trhlost premočenih kosti … Postavi pa se nikakor ne morem zares približati, še vedno je daleč spredaj. Mestoma se ustavi, da jo še lahko vidim, želi, da ji sledim. Praznoto, ki je do sedaj napolnjevala moje vidno polje, počasi požirajo betonski zidaki in siva sedišča. Pred mano se začne dvigovati kamniti zid, postava naenkrat izgine. Ustavim se, srčni utrip se mi pospeši, panično se začnem ozirati okrog sebe. Za mano je le zeleni nič, pred mano trda sivina. To je konec? Že? Naj grem nazaj? Kam? Ne poznam poti … To ne more biti … Bila sem pripravljena. Stopala od nestrpnosti cepetajo na mestu, solze se spajajo z okolico. Misli, ki so se v tem času odprto prepuščale podvodni mirnosti, izpodrineta nemoč in jeza. Kam naj grem …? Takrat čisto levo vidim nizek obok. Vhod? Zaženem se naprej, a ne morem steči. Pritisk težke tekočine se upira ob moje telo, ne spusti me, potiska … Globoko vdihnem, smelo dvignem glavo in spet ulovim prvotni ritem.

­­­Odprtina je nizka. Sklonim se. Pred mano se razprostre … Mesto? Je to mogoče …? Spet vidim temno premikajočo se črto, tokrat je bližje, in stopim za njo. Kam me vodi? Oziram se naokrog. Gole postave napolnjujejo zamejeni bučni prostor, gneča mi mestoma zastira pot. Na desni strani vidim kiosk. Zadiši mi tobak. Zdaj bi kadila … Noge se že obračajo v to smer, a postava, ki ji sledim, se v množici izgublja. Moram naprej. Na levi strani zagledam odprt zabojnik kamiona. Nosnice mi napolni neprijetno sladki vonj krvi. Štirje krepki moški na ramah nosijo velike kose mesa, podajajo si jih, zadnji venomer izginja v stavbo zadaj. Mesnica. Zagledam se v te presekane široke  bikovske vratove, vidim preklane lobanje z iztaknjenimi očmi in jeziki, visečimi kot namočene cunje. V želodcu se mi dviga kislina, a pogleda ne morem odmakniti. Pomežiknem in pred mano ni več razkosanih bikovskih teles, temveč okrvavljena lobanja … Njena lobanja … Njene veke so močno privzdignjene, svoje negibne zenice upira vame in me preizprašuje. »Šla si in me prepustila trdi sivi cesti, noči, ujedam …« »Oprosti,« slišim reči samo sebe, »ne morem … Nisem mogla poklicati … Če ne bi pila … Oprosti,« še enkrat šepnem. Človek je najbolj kruto bitje. Išče izgovore, da bi upravičil svoj obstoj, kožo si rešuje na najbolj nečloveške načine. Podarjena mu je vest, ki v najnujnejših primerih zataji, se prekrije s težko odejo egoističnih razlogov, ki jih posameznik opravičuje z višjim dobrim. In ob tem človek vedno presoja: kaj je bolj primerno, kaj bolj nujno, kaj bolj človeško. In vedno znova, kdo si zasluži in kdo ne. Čigava prihodnost prinaša več koristi, večji dobiček. Na tem potem gradi svoje odločitve. Ko se sem in tja spet oglasi vest in zakrknjenemu mozgu ponovno razprostre podobo greha ali celo zločina, se mogoče oko orosi, prsni koš potisne okroglino krivde po sapniku navzgor, da žolčna kislina pronica skozi priprte zobe, a spremembe ni. Odločitev je dokončna. In spet se začne ciklično iskanje izgovorov, zakaj je bilo to takrat najbolj prav.

Vrata zabojnika se sunkovito zaprejo. Moram … Kje je? Vidim jo, tam spredaj, čisto tanko črtico. »Pridi,« spet šepne.

Stopim hitreje, nestrpnost mi razžira kosti. Kam grem? Tokrat me upočasnjuje gruča otrok. Eden za drugim stopajo za visoko dolgolaso postavo. Goli so, zgolj oči vsakemu posebej prekriva zelena tkanina. Oprijemajo se debele vrvi in stopajo naprej brez pomisleka. Sledijo svoji vodji, ne da bi en sam podvomil, kam gre in če je pot varna. A tudi dolgolasa vodja nosi prevezo čez oči. Ta nima vodnika, le stopa naprej. »Pazi,« kriknem. A ne posluša, zaleti se v trdni zid. Rdeč curek se ji pocedi po obrazu, a se ne ustavi, sploh ne trene, otroke vodi … »Pazi, no!« Tokrat skočim proti njej, a me sunkoma odrine. Spet trešči ob trdo kovino. A rine in rine … Nato se ustavi, za hip povleče prevleko z oči in pogled zarine vame. Podoba … Odprem usta, rada bi zakričala, a glasu ni. To je moja podoba. Spet povleče tkanino čez oči in stopa naprej. Sem jih tudi jaz tako slepo vodila …? Zakaj ne dajo preveze dol, da bi … Kaj bi videli? Zakaj jaz nisem odprla oči? Bi si upala ob videnem glasno zakričati, odpreti oči tistim, ki mi sledijo, spremeniti svojo in njihovo pot? Ne bi, preveč sem strahopetna. Tako lahko je slepo slediti, molčati in kimati. Bolečine, ki jih prinašajo trki na poti, so bistveno manjše kot posledice upora. Krvavo rano obrišeš, zakrpaš, a družbeni madež …? Človek je rojen z očmi, a je slep. Le malokateri spregleda in nato neguje jasnost svojega pogleda. Spet drugi, in teh je bistveno več, si oči raje prevezne, nemo pokima in stopa po uhojeni poti.

»Pridi.« Ne morem več … Kam me vodi? Stresem z glavo, da bi si zbistrila misli. Ljudi je vedno manj, kamnite stavbe se hitro redčijo. Pred mano se vleče bela pot, na levi in desni me objema praznina. Kak kilometer spredaj … Stolp? Noge so že utrujene, misli pa polne prečudnih, a tako znanih podob. Začnem se povzpenjati po stopnicah. 49 jih je. Smešno je, ker se število stopnic ujema z mojimi leti. Končno sem na vrhu, a postave ni tu. Kam …? Spet čutim, da v meni narašča panika, a razgled me hitro pomiri. Pred mano je en sam nič. In tu zgoraj se počutim tako lahko … Kot bi lebdela. V trenutku so moje misli čisto prazne, kosti ne čutim več, zdi se, da sem se spojila z modro-zeleno tekočino. Postave ne pogrešam več, pa tudi … Saj nimam več kam iti. Je to konec? Je to …? Takrat se še zadnjič močno zdrznem. … čisto pravi konec? Ker človek ni nikdar zares pripravljen …