Mlado vino

“Evo, Milane. Samo še ove dve da pridejo, da sve zrihtamo, pa možejo da pridejo. Dvajset tam, ni problemov, petdeset tamo, i muzika. Opet ne bomo spavali, al ajde, taka so nama martinova.” si je govoril, medtem ko je spet preletel svojo skromno vaško  gostilnico v pripravah na večerno delo. Ura ni bila še niti štiri, velika večina stvari pa je že bila urejena. Pričakoval je le še nekaj stalnih gostov po sobotnem delu, vsak izmed njih bo po pivu ali dvojici odšel proti svojemu domu: sedaj si je lahko privoščil grenko črnino vročega kofeina.

Staro, utrujeno dušo, polno nepotrebnih skrivnosti, ki jih je na ušesa ulovil v zakajenih večerih med delom za šankom, je v nekaj minutah umiril, in v zadnjem požirku kave si je rekel, da je to le še en deloven dan, le še en izmed preostalih do zaslužene upokojitve. 

Zaslišal je stopinje na stopnicah pred vhodnimi vrati, si na zguban obraz nadel svoj prepoznaven nasmeh, ki je izražal dobrodošlico, in v mislih ugibal, kateri izmed večnih gostov bo danes prvi.

Takoj, ko so se odprla vrata, se mu je duša za trenutek sesula, saj je takoj prepoznal zabuhel, že vidno vinjen obraz Mirka, a profesionalnost je vseeno prevladala: pozdravil ga je, kot vsakega gosta.

“Čao, Mirko. Kaj boš?”

“Ej, Milče. Dej eno bevando. Dej še sebi, kar boš.”

“Nič ne bom, veš. Imam dve skupini danas, i muziko, to če bit do sutra.” je navajeno, naučeno rekel, da se je izognil nepotrebnim rundam. Četudi je rad nazdravil, je bil danes v službi, ki jo je jemal resno. 

Popolnoma pozavestno je, medtem ko je govoril, pripravil zahtevano mešanico in jo postregel v pravem kozarcu. Standard se mora vzdrževati, po tem je bil poznan.

“Ti, Mirko, kako si?”

Mirko  je za trenutek gledal nekam v vesolje, prazno in utrujeno, preden je počasi obrnil glavo proti staremu gostilničarju. “Ni urdji, veš. Lhka tjebi, k nejmš nobjene.” Na dušek je nagnil in izpil ter takoj zahteval novo dozo. 

Milan se je potrudil ugotoviti, koliko je že spil, in koliko še bo. Nič ni imel proti pijanim gostom, a na dneve, ko je imel veliko naročenih gostov, ni imel časa za mirjenje prepitih egov. 

Po minuti ali dveh tišine, v kateri je Mirko že skoraj spraznil drugo rundo, so se vrata znova odprla: odleglo mu je; vstopil je Cene. Vedel je, da bo v primeru prevelike opitosti on poskrbel za Mirka.

“Čao, Cene. Ko ponavadi, eno ta odraslo?” mu je zaklical na vrata.

“Ma, dej, ja. O, Mirko.”

“O, Cjene.” se je potrto, leno, zaslišalo.

Po tihem cin, ko sta nazdravila, je tišina zopet legla mednje, in počasi, vztrajno pritiskala na tiste točke moške zavesti, ki strte duše pripeljejo do  roba.

“Pjt lejt, a.” je počasi začel Cene in znova naslonil zeleno steklenico na ustnice.

“Prou dns. Čz ene par ur.” je tiho potrdil Mirko. Milan bi lahko prisegel, da je v njunih očeh videl solze. 

Bilo je skoraj čudovito, v pošastnem, bolanem smislu. Smrt Mirkove žene, Cenetove sestre, ju je končno povezala, spoprijateljila. Končno sta čutila, da imata nekaj skupnega, nekaj, kar ju bo za vedno zaznamovalo, nekaj, na čemer bosta lahko gradila odnos. 

“Prekleta mularija, a.” je v enem stavku obnovil tisočkrat povedano zgodbo Milan. 

“Dobru dej, vsaj dobili so ga, a.” je Cene pripomnil. Cene je prebolel, bolj ali manj: če ga nisi spomnil, če je debata ostala pri Formuli 1, MotoGP in ostalih pomembnih nepomembnostih, neznanec ne bi pomislil, kaj nosi v sebi. 

Milan, po drugi strani… ni. Sedaj so mu solze tekle odkrito, niti brisal si jih ni z lic. “Ma nje, dej.”

“Sej so ga, tistga, k vs je zrinu z cejste.”

“Ma tistu j bu en drug. Nit nvem kdu.” je Mirko med hlipanjem izbrbljal.

Ostro oko je opazilo, da imata oba gosta prazne čaše, in sam si je dovolil postreči še enkrat isto. Nekaj v njemu se je zganilo, tihi glas izkušenj je vedel, da se bo zgodilo, nekaj izvedelo. Vsaka zgodba je imela svoje temne skrivnosti, in vsaka pripoved je bila povedana vsaj malo pristransko. Če je bila zgodba tragična, se ni sililo v nepotrebne detajle, to je bilo osnovno pravilo gostilniškega bontona.

“Čaki mal zdej, Mirko. Kej si že pouhn?” je Cene z novo najdeno energijo počasi, a previdno začel vrtati v vidno opitega Mirka. 

Po nekaj dolgih, mučnih sekundah moškega joka, se Mirko nekako zbral dovolj poguma. “Nej blu unga avta, no.” Po dolgem požirku poguma je nadaljeval. “Jst sm zspu z volanm.”

Postalo je tako tiho, da si lahko slišal roso na steklu. Postalo je tako mučno, da je gostilničar hotel pobegniti, a vseeno ni. Opazil je, da so se Cenetu pobelili členki; zadrževal je dih in čakal na prvi udarec, ki ga ni bilo. 

“Mirko, greva n čik?” je nepričakovano rekel Cene.

“M, lohku, ja.”

Skobacala sta se na noge in, en s trdnejšimi koraki kot drug, zapustila glavni prostor, za trenutek postala pred vrati in izginila za vogalom. Milan, ki se je imel za dovolj dobrega poznavalca človeškega obnašanja, je bil pozitivno presenečen nad akcijo Ceneta, še vedno pa je šokirano obnavljal zgodbo karambola izpred petih let, v katerem se je utopila Helena. 

“E, moj Bože, nije bil neki mulc … Mirko zaspao …”

Skozi zadnji vhod je zaslišal korake, ki so mu zmotili gladino misli. Ko se je čez nekaj minut vrnil za šank, je nekoliko nepričakovano videl le Ceneta, počasi sebrajočega zeleno steklenico. 

“Milče, pridm jutre plačt.” je dejal in se odpravil proti vratom. Staremu očesu nista ušli podrobnosti, moker rokav in rahlo krvaveči členki. Ko je videl, da je siv kombi že speljal z parkirišča, je pohitel ven, boječ se najhujšega. 

Za vogalom, kjer se je v dolgih letih ustvarila zunanja kadilnica in odtočilnica, je čez kamenje tekel potok, dovolj majhen, da si niti svojega imena ni zaslužil. V njem je z obrazom ležal Mirko, rahlo krvaveč iz arkade, ustnice in čela, z počasi rastlimi modricami po obrazu. 

Medtem, ko ga je vlekel na suho, je opazil, da še diha. Za nekaj sekund ga je prevzela temačna misel, da bi bilo mogoče za Mirka bolje, da ne bi; a logika je vseeno prevzela oblast in velela umu, naj pokliče nekoga, ker ima danes dve skupini in veliko dela. 

Hitro je pobrskal po imeniku telefona. Rešilca ni smel, bilo bi preveč vprašanj.