Medvedji samci

Z napetim obrazom je Jure potisnil kljuko, previdno privzdignil vrata, da niso škripala in se neopažen pritajil v očetovo pisarno. Zasedel je izrezljani stol za pisalno mizo in iz žepa potegnil šatuljo s sumljivo vsebino. Razprl je plastično vrečico, iz katere se je privlekla aroma mastnih zelenih vršičkov in za trenutek je pridržal to žlahtno dišavo pred nosom. Nato je na šumečem lističu enega od zrelih vršičkov pomešal s tobakom, zraven nadrobil še košček nekakšne rjave brikete in vse skupaj s filtrom mojstrsko zavil v stožec.

Iz veže se je zaslišalo peketanje čevljev in Jure je za trenutek otrpnil. V pisarno je vdrla njegova strupena mačeha, zagledala prepovedano zelenico na pisalni mizi, vzrojila na stopnji mednarodnega incidenta, da je končno cela hiša spoznala, kakšen kriminalec se trenutno gosti v hiši. K sreči se je ta prizor z mačeho zgodil le v Juretovi prestrašeni domišljiji.

Stresel je glavo, pobral ves pribor in naglo odskočil proti oknu. Prepovedano cigaro je spustil za leseno skrinjo in nestrpno čakal v katero smer zavijejo koraki.

Lažni alarm. Verjetno je Berta s pripravami na družinsko kosilo. Pohiteti bo moral, če želi preživeti vsakoletni nevrotični obed s svojci. Razprl je okno, povlekel skrivnostni zavitek iz zaklona, ga prižgal na debelejšem koncu in pomirjen zasedel kavč ob oknu.

S slastjo je potegnil v pljuča tisto prvo, najslajšo mehkobo omame. Zadržal je dih, da bi mu obogateni kisik siloviteje butnil v glavo. Ob izdihu pa se je omrtvičeno zvrnil v hrbtišče usnjenega dvoseda. Vsakoletno praznično srečanje z družino se mu je naenkrat zazdelo za par kilogramov lažja obveza, vsekakor bolj znosno.

Ob naslednjem vdihu in izdihu je spustil glavo vznak in se razgledal po steni z živalskimi trofejami. Oči so se mu na koncu ustavile pri mogočnem samostoječem medvedu. Ves zmehčan od pomirjevala se je dvignil, da si pobliže ogledal orjaka. Spomnil se je, da ga je oče podrl nekje v Tivoliju in si s tem prislužil odlikovanje župana. Prvič pa je opazil neverjetno resnične oči in kar nekako človeški izraz na obličju zveri. Svoj obraz je še malo približal k grozečemu gobcu in nato puhnil lahen oblak dima naravnost v odprto žrelo pošasti. Opazoval je, kako v igri nians dim elegantno vijuga med ostrimi čekani.

Naenkrat pa je kosmatinčev gobec resnično močno trznil: “PORKA MOTORKA!” je kriknil Jure v šoku, ki ga je sunkovito posedel na hrastov parket. Skozi dimno avreolo okrog medvedove glave je poskušal dojeti resničnost privida, ki ga še ni bilo konec. “Podaj sem tisto pipo, no!” ga je nagačena žival že v naslednjem hipu poprosila z globokim baritonom. Precej pospešeno je Jure mežikal in begajoče iskal jasnino v gostem oblaku dima. “Kaj zdaj? Muca popapala jezik ali kaj?!” je še enkrat zvonko udarilo iz pojemajoče dimne skorje.

Tako torej. Droga je dokončno povzročila erozijo razuma. In zdaj ga crknjen medo ogovarja. Ne čveka leseno kot kakšen površen ventrilokvist. Ne. Razločno oblikuje svoj gobec v samoglasnike in očitno se želi zadeti z mešanico njegovih pakistanskih zelišč.

No, če smo že tako daleč, pa dajmo.

Jure je počasi iztegnil roko proti spoštljivi šapi in počakal kaj bo. “Ne tam, butelj!” je zabrundala mrcina, “v gobec mi jo vtakni!”

Seveda. Medo se ne more premikati. Oče je dal pribiti vse njegove ude h kovinskemu oporniku. Svoj tleči zvitek je položil med stisnjene šobe zveri in medo je potegnil: “Khm, khm. Kaj si ti tu noter namešal, sine? Dobra roba. Bravo.”

Jure je bil ravno prav zakajen, da je lahko hitreje kot bi verjel prebolel bizarnost situacije in medvedova pohvala mu je kar malce dvignila hlače ponosa. ”Da, da. Specialna izdaja. Danes potrebujem močnejši pribitek, da preživim druženje s starši,“ je utemeljil. “ Pa trudil se bom prezreti tudi nevrotično polsestro in njene male kriminalce. Saj veš, družina pa to.”

Medo je zanergal: “Tebi se ne sanja kaj je to družina, sinko?” V zadržanem dihu je s cigaro v gobcu pojasnil: “Še nikoli nisi izgubil družine. In kdor ne izgubi, ne zna zares ceniti.”

“Oh, veš kaj? Jaz bi kot otrok plačal, da bi se izgubil iz te hiše vpitja in sobivanja s kolerično mačeho.”

Medo je porogljivo vzdihnil: “Eh, ljudje. Ker ne cenite svoje družine, mislite, da imate pravico razbiti naše družine.”

Jure je prevzel od medveda žarečo štafeto, potegnil vase in zadržujoč dim v grlu zahteval pojasnilo: “Kam miriš s tem?”

“Ali ne veš, kako sem končal pribit ob to steno?”

“Seveda vem. Strašil si okrog vasi, izdali so tiralico in moj oče je rešil vaščane pred Gozdno pošastjo kot so te poimenovali mediji.”

“Ts. Pošast, kaj? Daj sem še en dim, pa ti povem, kdo je zares pošasten.”

Naslednjih dvajset minut sta si družno izmenjevala smotko, medo pa je razpredal Juretu nepoznani klobčič zgodbe o medvedjih mladičkih, za katere je zastavil svoje življenje, ko je spravil krvoločne človeške pesjane na napačno sled. Ker to pač pravi medvedji samci počno. Branijo mladiče.

Ob kosmati povesti je Jure začutil dregljaj sramu v imenu svojega očeta in cele človeške vrste, ki s pretvezo pravice, brezsramno prekinja življenja mnogih bitij. Na koncu pa jih nagačijo s sramoto in razpenjajo v svojih pivskih brlogih.

Medvedov samogovor se je končal, ko je cigara nehala žareti in ravno v tistem trenutku je že v drugo iz jedilnice pozvonilo vabilo h kosilu.

“Zdaj pa moram žal iti v našo umobolnico. Hvala za družbo,” se je Jure v povsem omehčanem stanju le bežno poslovil od kosmatinca in se z rdečimi očmi kot zadnji privlekel v jedilnico.

Miza je kipela v prazničnih dobrinah, omizje pa je bilo kot vedno brezsrčno hladno. Idilična praznična praznina. Pa zakaj so sploh ta družinska srečanja?

Medtem ko je Juretu pasja krušna mati napenjala, kako vedno čakajo le nanj in medtem, ko je njegova ločena polsestra z zoprnim glasom šolala svoje leglo razbojnikov, je oče kot vedno brez veljave nemo ždel v prestolu že zdavnaj obglavljene glave družine.

Kot otrok se je Jure rad družil z očetom. Mir sta poiskala v naravi. Tiho sta stopala skozi gozdove, učil ga je o rastlinah, živalih in mu na svoj način razkrival poštenost sveta. Njuni sprehodi pa so minili še v istem trenutku, ko se je v skrivnostnih okoliščinah poročil s to koristoljubno lajdro. Ampak vseeno. Zakaj ga ni odrešil te krušne vešče, ko pa je bil priča, kako je komaj osemletnemu otroku v besu razbila očesno arkado in ga zaklenila v klet do poznega večera? Zakaj mu ni odprl vrat na svobodo? Zakaj ga ni ubranil kasnejših napadov, tako kot to medvedji samci počno? Hrabro je pred leti oče premagal tisto gozdno pošast za katero je sedaj bilo jasno, da to ni bila. Prava pošast pa še vedno sika po njihovi domači vili. Kam so se torej udrla vsa tista nakladanja o pravičnosti sveta?

Jure je prisedel k mizi in ni mu bilo do hrane. Pod neprebojnim ogrinjalom omame je uspešno kljuboval laježu mačehe. Brezbrižno je razprl lovsko revijo, ki je ležala na bližnji polički in se dokaj spretno odtujil. V reviji je njegovo pozornost pritegnil članek o težavah z medvedi v Kočevju. V izpostavljenem razdelku ob robu desne strani pa je bilo natisnjeno razočaranje. Medvedji samci sploh ne skrbijo za svoj zarod, temveč ga zapustijo takoj, ko oplodijo samico. Včasih celo pokončajo mladičke, da bi se lahko parili z medvedko.

Razočaran nad vsem je odložil revijo, se z zaničljivim pogledom ustavil na oveneli senci nekdanjega očeta in polglasno zaključil: “Prekleti nakladač!”