Mama leone
Iz plamenov sveče,
ki jo prižigam zate,
prideš z mehkimi koraki,
neslišno kakor mačka.
Kot nežna toplina pomladnega sonca,
tih šum vetra skozi listje.
Nepovabljena,
a tista,
po kateri sem zaman hrepenela.
Naenkrat si na sredini mojega srca.
V rokah imaš veliko,
mehko,
snežno belo
radirko.
Potem začneš
brisati,
kot da bi čistila šipe.
Madeže, plesen, razpoke.
Zamolke, tišine, razdalje.
Neizrečeno,
nepovedano,
zamolčano,
neslišano.
In je lepo,
kot ni bilo
nikoli.
Biti
tako potolažena
za nazaj.
Takrat,
ko iz tvoje levje šape
končno
samo zame
pričaraš
mehke blazinice mačjih tačic.
In začneva vse znova.