Lunin sij
Opozorilo: Za stranske učinke te literature, se posvetujte z literarnimi teoretiki. Način doziranja – enkrat na 12 ur. Samo za odrasle.
Uredništvo
Brezčasna nihanja gledišč
Prvi zavihek: Neizrečeno nihalo v brezčasni, vendar še vedno kratki zgodbi brez dolgovezja
Brez veze!
Drugi zavihek: Nihaj v pljuvalnik obstoja
Eh, ni časa.
Eno samo mletje vroče vode in mlatenje dolgov, premlevanje dotrajanih grehov …
pa BUM! … spet implozija neizrečenih.
Tako za zraven pa še renčanje v to zdrahavo luno;
v žar podrepne mesečine na kapnah moje zgrudene postelje.
Odsev zaklane mlake.
Jah, nič; tulež izgorelega. Isto kot nič.
Oglje v grlu, grlo v ognju.
“Ključnost bolečine” … bla, bla … bolečina v ključnici in ostrina zasekane lobanje.
Obenem pa okamenela sreča v lažen razpoteg nasmeha.
Nateg nasmeha; čista pozitiva!
“Stvar pogleda”.
Žal, pretih prhut notránjega glasu.
Nekje zunaj skeleta pa skeli.
Preglasno nakovalo v glavi, napolnjeni s tujo soljo.
Drdranje egocentrika, molitev žrebca.
Daj nam danes naš vsakdanji BRUH!
Prst v grlo.
Izvržek sreče.
Preteklost brez pomena, prihodnost brez obstanka, sedanjik brezveze.
Brez smisla, brez veze.
Ja, to, bo to.
Itak ni časa.
“Preteklik, prihodnjik, sedanjik, zgodbovnik, dogajalnik, dajalnik, trpnik, nikalnik, brezveznik, gledalnik, ležalnik, ma likalnik čez skrajnost brezuma.”
Ker časa ni. Le laž za lažjo noč.
In to nevzdržno razlitje tuleče svetline;
brezčutje.
Brezplodje, brezverje, brezbožje, brezvezje!
Srce v primežu denarja.
Glava v zlati tubi,
jezik v vozlih,
žulj v grlu,
strgala v želodcu,
pršice v pljučih in
preša v prsih.
Zunaj pa odmev brezčasja.
Pa ta siva sijalka v večni preži na nas kretene.
Nevrotična mantra nepotrebne svetlobe.
Izliv semena za še eno rojstvo smrtnika;
za slalom od bodice do bodice v dokončni pogrom;
za slačenje kože na odru vpričo brezvoljnih.
Za videz neprebojne maske dežurnega klovnača.
V resnici pa … brezčutje, brezplodje, brezvezje … brez veze.
Steklina pogledov.
Steklarna obljub.
Steklovina v plitkem koritu.
In vse to pleteničenje o toplini steklene volne.
Ja.
Križani rešenik v lastni skledi, z žeblji vred za kosilo;
Ugaslo sočutje skozi mraz usmrčenih upov.
Brezčutna tišina.
Pššš …
Cev v ustih.
Žleb v žrelu; lovilec kislega besedja.
Grušč neizrečenih zataknjen v grlu poeta.
Za zraven pa še yoko-ono-disonanca.
Slabovidna provokacija.
Pesek za zaprtimi vekami; drobir ukrivljene resnice.
Odmrla kretnja zmage.
Ja, pa še liter kave … z astmo.
S papirnega pljuvalnika pa ranjen tulež v brezčutno globočino Meseca.
Ma zruši se, Luna! Utihni, presvetla prasica!
Ugasni, to modrasovo modrino!
Klavstrofobijo brezbrežja; brezbrižja.
Ti, kamenosrčni vir grenkobe naroda.
Zašiljen komolec v rebra.
EJ, STRAN, vi krave na pašniku mojih idej!
Svinje egoistične, splet komentarjev na poti v slepo slavo.
Ah, pa kaj …
Le vožnja v plovečivastih krstah proti praznim luknjam;
120 z omejitvijo 90.
“Vsi v zlate luknje!”
Eh, narod brez trdne hrbtenice hrasta, brez miline bele breze.
Življenja brez čutov, brez čustev, brez hrbta, brez hrasta, brez breze, brezveze, nečisto … no, čisto brez veze!
Tretji zavihek: Niháj v evforijo prebujenja
Čas – le iluzija razuma.
Pogled v širino majhnosti človeka, greha in dolgov.
pa JAAAA … salve čistih duš;
spremljava modre pesmi v jasnino mraka;
Deževje sveže mesečine v pritok odgovorov na vsa vprašanja.
Nasmeh svetlobe pod obrazom jezera.
“Vse je v redu” – prisluh sedečega ob vodi; vse v redu.
Požirek sreče, blaga rosa čistih misli.
O, bolečina, buditeljica znanja, nosilka prebujenja.
Iskren nasmeh;
smehljanje stvarnika; čista pozitiva.
“Stvar pogleda”? Ne.
Mogočni glas te drobne Lunine sonate; skoraj fantazija;
Nekje odznotraj tli toplina;
neprecenljiva sol razvoja; zrelo zrnje mojstrov nove dobe.
Izrek gurujev, bogatija modrecev.
Moj vsakdanji sluh.
Muza Julija v grlu.
Polet radosti.
Preteklost – stvar preteklega. Prihodnost – sad sedanjika.
Neskončni smisel, vir brezčasja …
Pa to je to!
Časov, kolikor jih rabiš.
Preteklik, prihodnjik, sedanjik, zgodbovnik, dogajalnik, dajalnik, zaveznik, pritrdilnik, ležalnik, gledalnik in uuuu … letalnik preko mlečne ceste vse do medenih zvezd.
Ker časa ni. Resnica čista, kot beli dan.
In ta tiha melodija Meseca; eliksir kreposti.
Vsečutje.
Razplodje, vseverje, vsevezje, vse bolje!
Srce v objemu radosti.
Glava v zlati dobi bliskanja idej;
vserazumni jezik,
glas glasilk glasnika sreče,
sijoči žar popkovne čakre,
odprta pljuča
in vdih svobode.
Znotraj le odmev draguljev prebujenja.
Pa ta modra luč za pojasnilo noči;
Hipnotična mantra zdravilne svetlobe;
Izliv semena za ponovno rojstvo stvarnika;
za nežne vijuge od izkušnje do izkušnje;
za razlitje duše, razkritje popolnosti na odrih vpričo tisočerih.
Za iskrenost petja v slavo stvarstvu.
Resnično občutje celote, razplodje resnice, vezivo stvarstva … brez obveze.
Vedrina razgledov.
Vedrost zavedanja.
Vedro blage duševne pijače.
In vedrenje v zavetju volnenih resnic.
Ne.
Rešitelj ne rešuje; njegov zgled je hrana za izgubljene v skledah egoizma.
Ta plamen sočutja in sončni pletež upanja.
Otroško razumevanje tišine.
Pššš …
Predor miru in večne luči.
Žlebovi limonade; zajem sladkosti; Dobra vila raja v jabolčnih sokovih;
Pa vse to zrelo zrnje naukov; mana modrosti, veličina vsemogočnih poetov.
Yoko-ono-intonanca dvajset let kasneje.
Daljnovidni sprožilec navdiha.
Hvalnica v krogu razumljenih frekvenc.
Božji prsti v znak miru in zmage.
In vino resnice.
Črnilo sreče na papirju; skoraj evforija.
Hvala ti, Mesec! Presvetlo zavetrje duha.
Modrina upanja skozi črnino bivanja.
Domovanje brez bregov; lepilo sočutja.
Ti, blagosrčni vir sladkobe izbranih.
Trepljaj zaščitnika vrednot.
EJ, DOBRA NOVICA! Vse ideje so plodovi istega drevesa.
Razumljiva žeja egoizma, ampak …
Le egoist zahteva, naj bodo drugi altruisti do njega.
Vožnja v mehkobi oblakov proti sferam razsvetljenja.
Omejitev ni!
Kar naprej! Vsi na mojo stran; na poloblo pravovernih.
Rada nas imam! Bit našega tropa je hrbtenica istega trupa.
“Življenja polna izkustev, občutij in čustev, čudes in čudaštev, mavrično tkivo, metuljčki, cekinčki, evforični puhki, kruhki, bruhki in … dišeče dete upanja.”
Četrti zavihek: Nihalo v tihem ravnovesju
Sprejeta ranljivost.
Svetla ponižnost.
Pššš …
Mir.
Pripris uredništva: Ta eruptivna proza je bila napisana v programu excel – zanimiv kreativni postopek.
