Krizantema

Fiziologija misli se mu ustavlja. Mrzle noge prelaga po obzorju postelje. Pogleda se v priročno ogledalce, ki ga najde na nočni omarici. Katera ga je že tam pozabila? Ah, da, da, to je bila Meta. Nasilna, bela Meta. Imela je jogurtno belo polt in dišala je po postanih parfumih. Sovražila je sonce, sovražila je cvetoče slive in marelice; sovražila je svojo podeželsko melanholijo, ki se je skozi rodove pohlevnih mater natekla vanjo in jo je skušala skozi užitke mesa izriniti v nič… Ji bo kdaj uspelo? Morala bi roditi otroka, da bi imela popkovino življenja. Nekoč mi je prinesla v škatlici pikapolonico, v majhni, tesni, rožnati škatlici, v kateri so bili včasih prstani ali pa uhani. In tista uboga majhna pikapolonica! Meta je odšla, prišle so druge. Opazuje steno in debele sence na njej. Tam zunaj sonce siplje zgoščen zlat prah. Nad hribovjem kimaje počiva jesen in se kar naprej oblači v nove in nove barvaste oblekice in se ogleduje v lužah kakor kakšna muhasta deklica. Ugotovil je, da mu manjka gumb na srajci. Včasih jih je imel v nočni omarici. Odprl je predal in zašaril po vsemogočih stvareh. Našel ga je. Le kdo ga bo prišil? Anita? Menda zna prišiti ta usrani gumb. Saj bi si lahko oblekel drugo srajco, ampak so vse umazane. Ja, ja, oženiti bi se moral. Potem bi imel kosila in čiste srajce in verigo in adijo svoboda … Zaljubljen sem v ljubezen …

Mogoče bi pa danes šel do Martine? Morebiti spet slika? Včasih je delala v tovarni in zdaj samo še slika. Domišlja si, da bo s čopičem odrešila svet. Vstane in pogleda ven. Zunaj docveteva popoldan. Mir je. Začuti lakoto. Pripravi si sendvič in si pogreje vodo.

Z nenavadno lenobnostjo stopa skozi park in občuduje barvitost listja. Stopi do bifeja in spije prvo kavo, prvo danes, čeprav je že kasno popoldan. Vsega naveličani znanci ga pozdravljajo in on mirno pokomava. Nazadnje pride k njemu star jurišnik. Poznata se. Pozna njegovo zgodbo. Pozna vse njegove hvale, kako se je bojeval za rdeče carje, kako je znal ubijati in kako je znal živeti. Kadar je bil pijan, je vsem v lokalu razlagal, da je imel belega konja in pooblastila in odlično brzostrelko. Danes molči. Pije radensko in krvavo gleda svoje sovražnike. Pride bližje k njemu, ves upognjen, s tresočimi se rokami, z zmaličeno masko obraza. Megličave oči se dvignejo in prosijo: »Poslušaj me, vsaj ti me poslušaj!« In potem reče: »Preklete krizanteme!«

»Zakaj?« ga začudeno vpraša.

»Ja, krizanteme so za na grob. Danes sem jih sanjal. Velike so bile in vseh barv, modre, bele, rožnate, samo rumenih ni bilo. Zakaj ni bilo rumenih? Ja, ne bom več dolgo,« potlačeno reče.

»No ja, težko je reči, kdaj bomo odšli.«

»Beh,« zamahne z roko, »tudi pijača mi danes ne gre. Grem,« reče in se odrine od kovinske police. Rdeče oči molčijo. Bledi prsti se skrijejo v žep. Odide. Za njim se spotegne težka tkanina tišine. Beli lasje se mu svetijo kot velik cvet krizanteme …

Naroči si še eno kavo in se zastrmi na ulico. Spomni se, da je nekoč videl nenavadno veliko krizantem. Andrejina mama je bila menda zaljubljena vanje. Na tisti terasi jih je bilo res veliko. Posajene so bile kar v pločevinastih posodah, v katerih je bila nekoč barva. Po zarjaveli kovini so se vlekle barvne sledi. Največ posod je bilo z rdečimi progami, potem oranžne in svetlo modre. Ena je bila rožnata kot Pink Panter v risankah. In takrat je bila Andreja tako lepa za tistim cvetjem. Tako sočutne oči je imela in toliko pohote na ustnicah. In dišala je po poletju … Zdaj je v Italiji. Sameva v vrvežu velikega mesta in vdano čaka moža. Bog vedi, če tudi ona kdaj pogreša tiste krizanteme…

Pogleda proti točilni mizi. Tam opazi dozorelo spogledljivko, ki se malomarno drži moževega komolca. Ona ga pogleda ognjevito, a potem takoj boječe umakne oči. Njena lepota je že zdavnaj presahnila. Ostala ji je samo še pohotnost. Njen obraz je bil zdaj ena sama velika krizantema … Domov bi moral. Obisk. Ah, naj čaka, saj me ne ljubi, samo potrebuje me. Sproščeno se sprehaja po soseski. Z mirom v sebi opazuje vrtove. V vsakem vrtu odkrije grm krizantem – težke dozorele zvezde jeseni so popadale na te vrtove in vzcvetevajo v hladna meglena jutra in nosijo v sebi neizmerna prostranstva tišine. Mrak ga je dohitel in mu kot zlovešči krokar sedel na povešena ramena. Ob nekem zapuščenem vrtu se ustavi in dolgo občuduje grme belih, skorajda fluorescenčnih krizantem. Skloni se čez živo mejo in hitro utrga veliko kobulasto krizantemo. Z nemirnimi prsti si jo vtakne v gumbnico in pohiti skozi mrak. Zasmeje se in še bolj pohiti. Čez park je skorajda tekel, da bi bil čim prej doma, kajti vedel je, da ga ona že čaka. In da bo spet kujava.

Na parkirišču stoji njen rdeči avto. Sedi in čaka. Vedel je, da ga bo potrebovala. Namenoma gre okrog avta, da ga ne bi takoj opazila. Potrka po zadnji šipi. Ona se najprej zdrzne, strese z glavo, potem se obrne in se mu čutno nasmehne. Odpre vrata, nanjo prhne šibka svetloba. S črnimi škornji zatiplje na peščeno pot. Postavi se ven in ga mirno gleda. Naenkrat se mu je zazdela nenavadno bledotno utrujena in vsa majhna. Tudi ona je krizantema, bebasto pomisli. Obraz se ji sveti podoben je mesecu v ribniku, ki ga je nek večer opzoval, ko je čakal na njen dih na tilniku. Utrujena je od želje po uspešnosti, po denarju, po moči, po … ah, biznis! Ej, medlenje življenja.

»Čakam te,« reče in lahkotno zapre vrata. »Kje hodiš?«

»Po preteklosti,« cinično odgovori in ji obzirno popravi lase, ki so ji jezljivo zlezli na oči. In zdaj se mu je zazdelo, da morda ljubi samo te njene čudovite svetle lase, in seveda, njeno toplo voljno telo.

»Kaj se pa greš s tisto rožo?« ga nežno vpraša.

»To je krizantema. Kaj ne vidiš, da cvete kot zvezda v noči?!«

»Oh, te tvoje metafore!« zavzdihne in se opotekavo prestopi.

»Greva,« smehljaje se reče in jo prime za roko. Mehka toplota mu godi. Za začetek sta spila kozarček vina. Stisnila se je obenj in ga poljubila na koščate prsi. Razprla mu je srajco in odrinila površnik, v katerem je še vedno visela krizantema.

Vzame jo v roke in jo povonja. Brez vonja je, kot njena ljubezen. Naslada, ena sama naslada …! Zaustavi njeno nasilno ljubkovanje in grizljanje in ji vtakne krizantemo za uho. »Zdaj si havajska deklica,« ji reče.

Zasmeje se in se teče pogledat v ogledalo.

Usede se na posteljo in jo gleda. Vse ga mine. Ne morem, danes ji ne bom ustregel. Ne morem, preveč krizantem je v meni …!

Začudena obsedi ob njem in ga prazno gleda. Z roko sili tja, kjer je bil vedno živahen. Poljubi ga na lice, begne z očmi in vpraša:

»Kaj ti je danes?«

»Nič,« trdo odgovori.

»Sleci se,« ga zaprosi. Vzame krizantemo med prste in jo živčno zavrti. Zavzdihne in se uleže vznak na posteljo.

Pohiti za njim in se skloni nadenj. Dolgo ga gleda in gleda. Nekaj senčnatega je na njem. Poboža ga po nasrešenem čelu.

Čutil je nemirne, hladne prste, ki so hotno tapljali po njem. Z mislimi se je res preselil na otok, poln nenavadnega cvetja in dišeče tišine … Ni hotel odpreti oči. Prepustil se je njeni prizadevni nežnosti. Še nikoli ni bila tako nežna z njim, še nikoli! Vedno je hotela le hiter divji seks in potem pod tuš in malo spreja, nekaj kapljic parfuma, ki je še dolgo ostajal v prostoru, potem pa pridno domov.

»Kje si?« ga čez čas vpraša.

»V raju,« odsotno reče. Potegne jo nase.

Tisti večer ni odšla domov. In zjutraj je s seboj vzela krizantemo, že malce uvelo. Nekaj listkov je ostalo na preprogi; z belim mirom so cveteli in ga klicali v jutro. Potegnil si je rjuho do brade in hlastno vdihnil sprepletene vonjave: vonj ljubezni, vonj njenih las, vonj parfuma in potu …

Jutro. Pogleda skozi okno. Nasmehne se. Tudi v sosedovem vrtu so v jutro vstajale bledomodre krizanteme. Krizanteme …