Krive lizike – sezonska izbranka

Iz tramvaja so zvedave deške oči srkale vedno večje zgradbe in ulice, ki so se proti centru mesta še krepile v svoji mogočnosti. Z ročicami se je držal za rob pod oknom in nosek pritiskal na steklo. Opazoval je okrašene novoletne jelke in bleščeče zvezde na mestnih svetilkah. Stegnil je jeziček in polizal šipo, da je postala spet prozorna in se je izdihan zrak, ki je belil šipo, spremenil v kapljico. Ta je spolzela po njegovem kazalčku, preko zapestja pod majico proti komolcu dokler se ni dotaknila tkanine in se posrkala vanjo. Tedaj je začutil hlad in si podrsal roko ob hlače. Pogled se je zbistril in radost ob pogledu na mimobežno utripajoče decembrsko mesto je naraščala.  Mati je opazila dečkovo dejanje in ga v opozorilo močno stisnila za nadlaket. Ni ga želela karati vpričo ostalih ljudi. Tramvaj je bil poln in v primeru kreganja, bi vsi opazili nevzgojenost. Ni se želela izpostavljati. Upala je da bo sin razumel. Matic je vedel, da njegovo početje materi ni všeč, ni pa vedel zakaj le tega ne bi smel. Potegnil si je rokav jopice izpod bunde čez pest in s tako pripravljenim brisalcem obrisal steklo. Delovalo je. Pogled je bil popoln. Tokrat je dobil s palcem zbodljaj v rebra.

Pripeljala sta se do centra in izstopila v bližini prazničnih stojnic. Mati mu je obljubila nov leseni vlakec. Saj je bil lep, ko ga je videl na prospektu, ki ga mu je kazala pred dnevi, vendar se mu ni dalo plaziti po kolenih za njim po železnici razgrnjeni po dnevni sobi, kamor je bila prepričana mati, bi zelo pasal. On se je želel vzpenjati navzgor, vsaj po ograji stopnišča, če že ni smel skakati iz omare na hodniku, na kateri je imel najboljše skrivališče. Tudi takrat, ko so ga iskali za k zobozdravniku, se je skrival tam gor, stisnjen  v kot. Nonina volnena jopica je izginila, ker si je z njo postlal.

Mama je točno vedela, kje prodajajo vlakce. Vlekla ga je tja in spodbujala: »Daj Miha pohiti, tukajle zadaj ga bova dobila. Boš videl kako je lep. Je čisto iz naravnih materialov veš. In še dva vagona več ti bom kupila, kot jih ima sosedov Tin. Dobil boš še paket dodatnih tirov, da boš železnico lahko speljal še pod klubsko mizico. Imel boš najdaljšo železnico in največji vlak.«

Na nek čuden način mu sploh ni bilo do tega, da bi sledil mami. Ni razumel, zakaj, saj vlakci so dejansko kul.  Prehitro sta hodila, da bi si lahko v svojo glavico vtisnil vse slike, ki so jih očke opazile. Mama ga je držala za roko in ves čas nekaj govorila. On je slepo stopal ob njej in glavo obračal nazaj, da bi pogled dlje obdržal na stvareh, ki so mu vzbudile zanimanje. V nosnici mu je priteklo nekaj sladkega in toplega. Palačinke so omamno dišale. Prioriteta mu je postala, okusiti v ustih nekaj sladkega in napolniti želodček.

A mati je gladko zavrnila njegov predlog: »Ne Mihi, nobenih sladkarij. Nona Neža je skuhala joto s klobaso. Potem greva k njej. Klobasa ti bo dala moč in domače zelje je zdravo. Sladkarije pa ti uničujejo zobe. Bi rad, da ti zobozdravnica neprestano vrta po zobeh?«

Zavrnjen in lačen se je Miha vdal usodi. S sklonjeno glavo in upadlim navdušenjem je sledil materi. Ustavila sta se pred stojnico z igračami.

Prijazen starejši možakar, v sivo zeleni debeli klasično krojeni jakni z velikimi okroglimi gumbi in rjavo baretko na glavi, se mu je prijazno nasmehnil: »Pozdravljen mladenič. Kaj se tak kislo danes držiš. Prinesel in nasul ti bom polne žepe bonbonov in pisanih balonov.«

Prav nič mu ni pasala še Božičkova kapa na svoji. Ni razumel zakaj starejši tako radi oponašajo in se preoblačijo v Božička. Pa še tako neokusno. Vendar če bi se uresničila napoved o bonbonih in pisanih balonih, bi bilo življenje spet smiselnejše.

Mati je Božičku, ki to ni bil, preusmerila pozornost iz sina na sebe: »Gospod, prišla sva po vlak. Vzela bova enega največjega. Če imate takega z modro lokomotivo.«

Spraševal se je zakaj bi moral imeti vlak modro lokomotivo. Svetlo rjava, taka kot je smreka, ko jo tata olupi iz olupka je njemu najlepša. Seveda vlak ne bi smel biti tako lepljiv, kot je olupljeno drevo. No, taka bi pa že lahko bila kot je polica za čevlje, ki jo je naredil. Takrat se je igral z ognjem, ki ga je pihal v lesene deske in ne ve kako, ampak nanjo so se narisale črne črte. Ja, tak vlak bi imel.

Pa Miha tistega prazničnega dne ni imel možnosti izraziti svojih želja. Dobil je vlak s svetlo modro lokomotivo, ker temno modrih niso imeli. Imel je dva vagona premalo, kot mu je razložila mama, pa še okrog da so ju prinesli glede cene.

Nosil Je Miha vrečo z veliko nerodno škatlo v njej. Ni bila težka, a ostra, da je čutil zbadanje vogala v gleženj. Hodil je rahlo postrani z bokom obrnjenim rahlo v desno, da bi se temu izognil, pa mu ni uspelo pri vsakem koraku. Zanj je bila vreča prazna. Bilo je breme. V njej ali v žepu ni bilo niti enega bombona in niti enega balona in nič ni kazalo na to, da bi jih dobil.

Ponovno je zadišalo po hrani in bil je vedno bolj lačen. Čutil je, kako mu je izpod jezika pritekla slina in mu napolnila usta. Manjkal je le še sladek okus čokolade in užival bi, ko bi z njo polnil trebušček.

Mati se je nenadoma ustavila: »O gospod profesor pozdravljeni. Kako ste? In vaša družina … tako ste čudoviti. Se že pripravljate na praznovanje …?« in podobne, za odrasle pomembne besede je zlivala na, … zanj, tujca. Odložil je vrečko s škatlo na tla in se usedel nanjo. Mati ga je sprva še ošvrknila s pogledom, nato pa vedno globlje padala v izmenjavanje brezpredmetnih besed s sogovornikom.

Zazrl se je v bližnjo stojnico in se pasel po doma narejenih čokoladah in lizikah. Čokolada z vrtnico, s pomarančo in z meto. Bljak, to ne gre skupaj. Lizike so bile lepše. Ravne rdeče – rumene, kot obcestni stebrički za označevanje ceste v primeru visokega snega. Tata mu je o tem pripovedoval prejšnjo zimo. Bile so tudi modro – roza v obliki ročaja od starega dežnika. Mama bi tu imela velike težave, kako izbrati za punčke in kako za fante. Ja, te so bile videti najslajše. Zazrt vanje, se mu je kapljica sline nabrala na vogalu ust in silila ven. Mora jih imeti, a ve, da mu jih mati ne bo kupila. Kdo bi mu jih lahko. Nihče. Kako naj pride do njih. Njegovi možgančki so se naprezali, dokler nad njimi ni zasvetila debela žarnica. Stopil je do stojnice z lizikami in se zazrl vanje. Stal je z rokami globoko v žepu.

»Živijo, so ti všeč?« ga je vprašala gospa prodajalka. »Si boš izbral kakšno?« Pokimal je. Moral je izpeljati zadevo. Sledil je nagonu malih možganov in ta ga je prepričeval le to, da mora najti pot do  lizik. Desnica se mu je dvignila počasi v smeri svoje mame. Zlagal se je, da bo mati plačala, njega pa je poslala naprej, da si jih izbere. Jasno mu je bilo, da zgodba ne bo nikdar postala resnična. Mati ni Miklavž, da bi mu privoščila ali ga lepo presenetila. Bolj ga spominja na dinozavra, ki grozi že s svojo pojavnostjo. No, le pojedla ga najbrž ne bi. Kot mu je bilo znano, matere jedo svoje otroke iz ljubezni.

Plan mora nadgraditi. Možgančki so premlevali v svojo prid. Srčece se je vzburilo. Naravna vest se je prebudila, ko je pogledal prodajalko, ki je v množici prepoznavala njegovo mamo. Ko pa jo je še sam pogledal, je v sebi prepoznal zatrto jezo, in upor se mu je dvignil do grla. Levica se mu je sprožila, pograbila pest obcestnih paličic in že so bile zatlačene globoko v žepu. Ne da bi opazila delo spretnih prstov, ga je gospa z velikim nasmehom spodbudila: »O, lepo, no potem, pa si jih kar izberi.« Z rahlo zadržanostjo je naštel pet dežnikovih ročajev in v tem je že pristopila mati.

V naglici in zaverovanosti vase, sploh ni opazila kaj se dogaja: »Pridi Miha, greva. Hitro! Ne obiraj se, greva!« ga je prijela za roko in povlekla naprej.

»Oj oprostite gospa, ustavite se, lizike je potrebno plačati. Gospa!«

Mati se je ustavila, srepo pogledala prodajalko, ki je le iztegnila zimsko orokavičeno roko. Debela, volnena rokavica ni imela posebej pletenih prstov, a Miha je vseeno prepoznal dolg raven kazalec, ki je kazal v lizike. Brez besed jih je takoj vrnil.

Dinozavru je obraz zaprepadel: »Kaj?! Kradel si in to pred mojimi očmi! Kako mi lahko kaj takega storiš?! Kako si drzneš?! In to meni, ki sem tvoja lastna mati! S čim sem si to zaslužila, s čim?!« mu je izvlekla uho izpod kape in mu navijala uro, da se je dvigal na prste visoko pod nebo. V smeri stojnice, za katero je zaprepadena stala Greta, pa je siknila med zobmi: »Ph, sam cukr. In kakšne neokusne kombinacije barv. Sam cukr!«

Mihcu je bilo povsem ravno do matere. Že v teh zgodnjih otroških letih je bil otopel na njeno kričanje. Le strah mu je še zelo pogosto vzbujala s svojo visoko postavo in trobečim glasom. Kot bi se sestrici zataknila bachova solistična trobenta, ki je pisana še posebej v visokem registru. Temu je po navadi sledilo divje cukanje za lase ali uho. Nikdar mu ni kupila tistega, kar si je želel, nikdar mu ni ustregla. V sebi je prvič občutil, da mama ni prava mama. Ob njej se je počutil, kot da ga ni.

»Hvala za vrnjene lizike. Žal mi je, da ne bodo tvoje in hudo mi je zate,« je Greta z žalostjo v očeh nežno pogledala fanta.

Miha je lahko hitro pozabil na kazen, vedel pa je, da krivica boli in postalo mu je nelagodno zaradi lizik v žepu. Prijazna je in prav nič kriva, da je njegova mati tako surova. Naj vrne še te in res ostane brez vsega?

Dobil je odlično idejo. Skočil je po škatlo z vlakom, ki je hvala bogu še vedno stala na polni ulici. Mati ga je streljala s pogledom. Stopil je okrog stojnice in ga potisnil prisrčni prodajalki pred noge. Prosil je gospo, naj vzame vlak v zameno za sladkarije, ki si jih je prilastil. Raztegnil je žep, ta del je strelka s pogledom spregledala, in ji pokazal velik zalogaj paličic, ki so ležale na dnu.

“Oh ne ne ne! Vlaka pa ne vzamem. Tvoj je. In tudi lizike vzemi. Tvoje so. Od mene.« Poleg mu je dala še eno roza – modro črko – J -. »Vesel Božič. Naj ti bo toplo in čim bolj prijetno,« ga je na hitro pritisnila k sebi.

Mati je ob tem prizoru zgubila živce: »Ne! Ne! Vlak bi zastavil za to svinjarijo! Kje imaš pamet. Vlak, ki sem ti ga jaz kupila. Spusti to svinjarijo!«

Ko pa Mihu enkrat prekipi, tudi njegova mati ne more zmagati. Že sedaj se mu oblikuje trdna volja in prav nič ni cmerav. Je pa velik bojevnik za pravice. Zabrisal je škatlo z vlakom na tla in skočil nanjo. Divje je skakal po njej in se drl, da noče vlaka, da nikdar ni prosil zanj in da ni njegov, naj si ga zatakne kamor hoče.

Mati ga je cufala in tresla: »Boš že videl! Počakaj, da prideva domov! Pazi se, mulc neubogljiv!«

Deček je zaflosal ukrivljeno liziko materi v obraz. Odbila se je od njenega nosa in se ji zataknila za ovratnik čipkaste majice, ki je gledala izpod razpetega plašča. Koža pod njo je bila vsa nadražena in rdeča od živcev.

»Ne maram te! Ne grem s tabo domov! Nikdar več ne grem domov!« je zakričal deček in izginil v množici.

Ko se je utrudil od besnenja in teka, se je sesedel na mogočnih mestnih stopnicah in počival. Dve sladkorni paličici sta mu izginjali v ustih in prsti so bili lepljivi prav tako kot brada in lička. Užival je svoje trenutke miru in ugodja.